Kalvarija Branka Štelcerja in njegove družine je velika. Ko so mu pred leti zaradi sladkorne bolezni amputirali eno nogo, je zaprosil za osebno asistenco, a so ga zavrnili. Nato so mu pred skoraj dvema letoma odrezali še drugo nogo. Znova je zaprosil za asistenco in bil znova zavrnjen, marca lani je povedal: "Na eni odločbi je pisalo, ko sem bil že brez obeh nog, da se stanje ni nič spremenilo. Pazite! Pa sem prvič imel eno nogo, drugič pa brez obeh."
Počutil se je ponižanega s strani države in spregovoril tudi za druge ljudi, ki so v podobni ali še hujši situaciji. Ves čas je bil prepričan, da mu z nedodelitvijo osebne asistence delajo krivico. Ni obupal, vlagal je pritožbe, po treh zavrnitvah pa preobrat, odobrili so mu osebno asistenco v višini 50 ur tedensko.
Pa je po tej kalvariji bolj pomirjen? "Sigurno, stoodstotno, enostavno se bolj veselim življenja. Življenje se je obrnilo, lahko razmišljaš o čem drugem, tudi ne samo kako greš na dializo in domov v posteljo," pove.
'Bolj se veselim življenja'
Njegova žena mu ves čas, 24 ur na dan, nesebično pomaga, a ga sama brez pomoči ne zmore posesti na voziček. Na voljo mu mora biti tudi ponoči.
Na vprašanje Inštitutu za socialno varstvo, zakaj je odločitev komisije zdaj drugačna, če je njegovo stanje enako kot pred skoraj dvema letoma, ko je ponovno zaprosil za asistenco, odgovarjajo, da komisije ugotavljajo, da vlagatelji v postopkih na prvi stopnji verjetno iz različnih subjektivnih razlogov svojih potreb po pomoči pogosto ne predstavijo dovolj natančno in sistematično ter da pogosto pripombe na zapisnik posredujejo naknadno. A naš sogovornik pravi, da je ves čas govoril enako.
Zdaj gleda naprej in se, pravi, veseli igranja taroka v klubu starejših: "Tega se res veselim, pa seveda, ko bosta pomlad in poletje, da bom lahko šel ven."
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.