Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti

Opraševalci so pomembni tako za kmetijstvo kot za ohranjanje biotske pestrosti. Strokovnjaki na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB) se vedno bolj zavedajo, da brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti. Medonosna čebela je sicer znana in pomembna opraševalka, vendar še zdaleč ne opraši vsega. Nekakih rastlin ne more oprašiti zaradi posebne oblike cvetov, druge pa zanjo preprosto niso zanimive, je pojasnil strokovni raziskovalni sodelavec pri NIB Danilo Bevk: "Marsikdaj ne oprašuje tudi zaradi slabega vremena. Tako vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci, torej divje čebele (čmrlji, čebele samotarke) in muhe trepetavke, oprašujejo pa tudi druge žuželke, kot so metulji, nekateri hrošči in ose."

Divji opraševalci pogosto bolj učinkoviti kot medonosna čebela 

Zakaj je tako, so raziskovalci najbolj preučili pri čmrljih. Kot je razložil Bevk, je ena njihovih glavnih posebnosti in prednosti, da oprašujejo tudi v slabem vremenu, torej v mrazu, dežju in vetru. Brez njih bi bilo sadno drevje pogosto slabo oprašeno. "Čmrlji so tudi zelo hitri. V enakem času oprašijo od dvakrat do štirikrat toliko cvetov kot medonosna čebela. Kljub hitrosti pa na cvetu še vedno odložijo več cvetnega prahu. Cvet tudi stresejo, kar še izboljša opraševanje, pri nekaterih rastlinah, denimo paradižniku in ameriški borovnici, pa je to nujno," je razložil in dodal, da so tudi čebele samotarke izvrstne opraševalke. "Ena samotarka lahko opravi delo kar 100 medonosnih čebel," je dejal. Ključ do zanesljivega opraševanja so torej različni opraševalci, le tako bodo bodo rastline oprašene ne glede na vreme in druge okoliščine, ki vplivajo na opraševanje.

Zaradi sprememb v okolju pa je življenje opraševalcev vedno težje. Med drugim je vse manj pisanih cvetočih travnikov – takšnih, ki so pozno, enkrat ali največ dvakrat, košeni, so posvarili na NIB. Travniki s cvetočimi rastlinami so namreč najpomembnejši življenjski prostor opraševalcev, saj jim zagotavljajo hrano in prostor za gnezdenje. "Pisani, cvetoči travniki izginjajo, ker kmetje danes bolj gnojijo in bolj zgodaj ter pogosteje kosijo. Razlog za to je preprost. Kmetje na tak način pridelajo več in bolj hranljivo krmo. V to jih sili trg, da lahko ekonomsko preživijo. Rastline tako ne uspejo zacveteti in opraševalcem ne nudijo hrane. Zanje so zelene puščave. Regrat sicer mogoče zacveti, a dva tedna obilja hrane je premalo. Čmrlji potrebujejo hrano od pomladi do jeseni," je izpostavil Bevk in dodal, da bi tudi na vrtovih morala imeti prednost pisana in ne angleška trata.

Kaj bi lahko naredili, da bi problem izginjanja cvetočih travnikov omilili ali rešili?

Danilo Bevk meni, da bi kmetijska politika morala kmete bolj spodbujati k varovanju teh travnikov in jih za to nagraditi: "Veliko lažje in ceneje bi bilo ohraniti te, ki jih še imamo, kot pa popravljati škodo kasneje. Vsaj ponekod bi bili ti travniki lahko del zelenega turizma. Že nekaj turistov v ta namen pride prav, če pa bi se tega lotili bolj načrtno, bi jih lahko bilo še več. Seveda bi morali del dohodka od tega dobiti kmetje. Drugi del ukrepov pa je vezan na nekmetijska zemljišča. Pisani travniki so lahko tudi del parkov in drugih javnih površin in seveda tudi naših vrtov."

Strokovnjaka NIB v treh letih naštela kar 141.672 opraševalcev v Sloveniji

Opraševalci imajo zelo pomembno vlogo tudi v sadovnjakih. Lani je NIB uspešno zaključil triletno raziskavo za EFSA, katere cilj je bil poglobiti znanje o dejavnosti opraševalcev v sadovnjakih in pridobiti podatke, ki so potrebni za opraševalcem varnejšo zdravstveno varstvo rastlin. "Sodelavca sta opravila izjemno terensko delo. V treh letih sta v 90 opazovalnih dneh – od 5. ure zjutraj do 21. zvečer – na vzorčnih mestih naštela kar 141.672 opraševalcev. Za vsakega vemo, kdaj, na čem in ob kakšnem vremenu je bil dejaven," je bil navdušen Bevk.

Strokovnjaki NIB so nato na podlagi rezultatov predlagali spremembe pri uporabi pesticidov. "Najbolj varno bi bilo, če bi škropili zelo pozno zvečer. Pomladi je to po 21. uri. Škropljenje zgodaj zjutraj je za medonosno čebelo varno, za čmrlje pa ne, saj postanejo dejavni veliko prej. Težava je še v tem, da pri čmrljih pomladi oprašujejo matice. Če se zastrupijo, njihova gnezda propadejo. Čmrlji so zlasti pomladi veliko bolj izpostavljeni pesticidom kot medonosna čebela," je utemeljil naš sogovornik.

Raziskovalci NIB so oktobra lani pri monitoringu divjih čebel našteli 82 odstotkov manj čmrljev kot leto prej, o čemer smo poročali tudi mi. Do takšnega stanja je najverjetneje prišlo zaradi izjemno neugodnega vremena. Maticam je zato pomladi primanjkovalo hrane. Zanimalo nas je, kakšno je stanje letos? "Za letos je prezgodaj za zanesljive ocene. Bo treba počakati do jeseni," je dejal Bevk.

Leta 2020 v Ljubljani našteli 85 vrst čebel, v okolici Cerkniškega jezera 105

Pilotni monitoring divjih čebel v Sloveniji, ki ga izvaja NIB, sicer letos poteka tretje, zadnje leto. Po besedah Bevka je bil glavni namen preizkusiti metode vzorčenja, da bi kasneje vzpostavili trajen monitoring. "Hkrati smo pridobili tudi precej novih podatkov o razširjenosti nekaterih vrst in o vrstni pestrosti. Kot zanimivost, prvo leto (2020) smo v Ljubljani našili 85 vrst čebel, v okolici Cerkniškega jezera pa 105. Lanske vzorce še pregledujemo, letošnji se seveda še zbirajo. Ker se projekt končuje, upamo, da pristojna ministrstva najdejo sredstva za vzpostavitev trajnega monitoringa divjih čebel v Sloveniji. Šele z njim lahko ugotovimo, kaj se v resnici dogaja. Na podlagi rezultatov pa lahko ukrepamo in spremljamo, kako smo učinkoviti," je strnil Danilo Bevk.

Letina medu v letu 2020 podpovprečna, prebivalec Slovenije porabil skoraj kilogram medu

Čebele so za človeka koristne tudi zaradi medu, čebelarstvo pa je v Sloveniji tradicionalna kmetijska dejavnost. Po podatkih Statističnega urada Slovenije (Surs) je v vsaki izmed statističnih regij v naši državi na kmetijskih gospodarstvih leta 2020 prebivalo več kot 2.000 čebeljih družin.

Skupno so slovenski čebelarji tega leta pridelali okoli 1.300 ton medu, kar je bila podpovprečna letina. Upoštevajoč porabo v istem letu, ki je znašala okoli 2.500 ton – povprečno skoraj kilogram medu na prebivalca – to pomeni, da je bila stopnja samooskrbe 67-odstotna.

V Sloveniji pridelava medu med leti niha, saj je odvisna od okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na življenje čebel in njihovo proizvodnjo. Največ medu smo sicer pridelali v letu 2001 – okoli 2.550 ton. Najvišjo stopnjo samooskrbe pa smo zaznali v letu 2000, ko je znašala 112 odstotkov, so izračunali na Sursu.

Kaj nam še razlagajo statistične številk v povezavi s čebelami in medom? Po podatkih centralnega registra čebelnjakov je bilo oktobra 2020 v Sloveniji 11.293 čebelarjev, ki so čebelarili z 213.581 čebeljimi družinami. Med njimi je bilo 3.163 kmetijskih gospodarstev, ta so gojila skoraj 112.500 čebeljih družin. Največji delež čebeljih družin je bil v osrednjeslovenski statistični regiji – 15 odstotkov ali 16.800. Tri odstotke vseh čebeljih družin so gojile kmetije v Mestni občini Ljubljana, kar je bilo največ med vsemi občinami. V najredkeje poseljeni slovenski občini – Solčavi – je na kmetijah živelo 128 čebeljih družin, kar je pomenilo eno čebeljo družino na štiri prebivalce te občine, so podatke posredovali predstavniki Sursa.

Odkupna cena cvetličnega medu višja za 40 odstotkov

V trgovinah je bilo za nakup kilograma medu leta 2021 treba plačati 8,41 evra, kar je bilo skoraj štiri odstotke več kot leto prej. Na živilskih trgih je ta cena v istem obdobju znašala 11,86 evra ali 18 odstotkov več. Povprečna odkupna cena cvetličnega medu pri pridelovalcu pa se je povišala za skoraj 40 odstotkov, na 7,03 evra za kilogram, kažejo podatki Surs.