Slovenija

Bronja Žakelj: Belo še vedno perem na devetdeset

Ljubljana, 13. 06. 2024 07.01 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Barbara Golub Ferenčak
Komentarji
11

Ko je bila stara 14 let, je izgubila mamo. Ko jih je štela 23, se je smrtno ponesrečil njen mlajši brat Rok. Pri 29 letih je odšla babica. Izbojevala je dve naporni, kruti bitki z rakom. Se ločila od partnerja, s katerim imata dva otroka. Bronja Žakelj je preživela vse to. O svojih težkih preizkušnjah, ki jih je preveč za eno življenje, je napisala izjemno uspešno knjigo Belo se pere na devetdeset. Zdaj po njeni življenjski zgodbi snemajo film.

Kot je za rubriko Vaš svet, ki bo na sporedu v današnji oddaji Svet na Kanalu A, povedala pisateljica in soscenaristka Bronja Žakelj, se veseli in hkrati boji dneva, ko bodo njeni ljubi znova umirali pred njenimi očmi – tokrat v filmu. "Ko sem prvič stopila na Vojkovo, v studio, kjer je bila postavljena ta naša kuhinja, joj, takrat sem rekla Marku, režiserju, dajva midva malo sesti za to mizo. Počutila sem se, kot bi se po tridesetih letih spet vrnila domov," je opisovala prve vtise s snemanja, ki ga obišče, kadar ji čas to dopušča. Film bodo posneli v štiridesetih dneh, večino do konca junija, nekaj še septembra. V sto prizorov bo zgoščeno življenje in čustvovanje deklice, ki je živela v svojem raju na zemlji na Vojkovi ulici 11, potem ko je njen oče uresničil mamine sanje in so se preselili v novo in prostorno stanovanje na Gregorčičevi ulici, pa je šlo vse le še navzdol: "Neverjetno, kako se je s fizičnim prehodom tudi zares vse spremenilo. In kako so začele stvari razpadati. Niti eno leto ni bilo naokrog, ko je mami umrla na Gregorčičevi."

Mama je umrla zaradi raka želodca, a je do konca življenja mislila, da ima čir. Prikrivanje resnice je takrat najstniško deklico tako prizadelo in zaznamovalo, da še danes ne prenese laži in razume resnico kot temelj vsega: "Resnica je kot startni blok, osnova, od katere se lahko nato poženeš naprej. Ljudje imamo v sebi toliko moči, potenciala, za katerega sploh ne vemo. In ki ga lahko potegnemo iz sebe le v najbolj ekstremnih okoliščinah, ko nas čaka najhujši boj – to govorim iz obeh svojih izkušenj z rakom. In če ne veš, koga imaš na drugi strani, niti ne veš, proti komu ali čemu se boriš. To je tako, kot če ti rečejo, da boš tekel na 400 metrov. Če te merijo v šoli pri telovadbi, boš imel slabši rezultat, kot če boš na 400 metrov tekel na življenje ali smrt."

Po mamini smrti je sledila tišina, o njej se doma niso več pogovarjali, zato pravi, da za mamo ni žalovala, da njene smrti ni izžalovala: "Takrat sem bila še premlada, premajhna in sem počela to, kar so rekli drugi. In sem bila tiho. Hitro sem razumela, da se o mami ne morem pogovarjati niti v šoli, s prijatelji, sošolci, ker pač pri petnajstih se ne pogovarjaš o mamah, kaj šele o mrtvih mamah. In tako s to bolečino ostaneš sam, jaz sem imela zelo močne občutke izoliranosti, drugačnosti, sramu." Ko se je devet let pozneje pri plezanju smrtno ponesrečil njen mlajši brat Rok, si zato žalovanja ni pustila vzeti. Njegovo smrt je občutila kot amputacijo, izguba jo je fizično bolela, potrebovala je samoto, veliko je hodila, sprehajala bratovega psa, ki ga je podedovala. "Vedela sem, da moram žalovati po svoje. Ne glede na to, kaj bodo rekli drugi, vseeno mi je bilo, kaj bodo rekli drugi. In sem si dala okvir enega leta. In sem si rekla, če bo ta bolečina po enem letu popustila, če se bom lahko vrnila nazaj – takrat sem študirala – v redu, če pa ne bo, si bom pa poiskala pomoč," pripoveduje in doda, da je ravno okoli prve obletnice prvič začutila, da je bolečina popustila, da so se najbolj ostri robovi obrusili in je lahko spet vdihnila s polnimi pljuči. Žalovanje je proces, ki traja, razmišlja Bronja Žakelj, a tako je prav, tako mora biti: "Žalovanje je bilo v vseh družbah vedno ritualizirano skozi neke prakse, običaje, samo danes ni. Saj malo že lahko žaluješ, ampak predvsem tako, da ne motiš drugih, pa da se čim prej vrneš v vsakdanje življenje. Danes živimo v instantni družbi, vse hočemo takoj, takojšnje rešitve, potešitve, zadovoljitve. Ampak v žalovanju takoj ne obstaja."

Babica Dada, ki je po hčerini smrti prevzela materinsko vlogo v življenju odraščajoče Bronje in Roka, si po vnukovi smrti ni več opomogla. Nekaj časa je še vztrajala v svojem stanovanju, nato pa doživela prvo v nizu možganskih kapi in sklenila, da se bo preselila v dom starejših občanov. "Glede na to, da je Dada vse življenje skrbela zame, se mi je zdelo, da bi morala tudi jaz na starost poskrbeti za njo. Razbremenila me je s svojo odločitvijo. Dada je bila takrat odločena, trdna in neomajna. Mogoče je tudi vedela, kakšni so moji občutki in zadržki. Rekla mi je: 'Bronja, ni govora.' Da ona bo šla v dom, da lahko pridem tja, lahko pridem vsak dan in lahko pridem tudi večkrat, samo da ona meni nikoli ne bo v breme," se spominja in sklene, da je babičin odhod v dom pomenil dokončen razpad Vojkove: "To je bila še zadnja točka. Dada je bila zadnja, ki je čuvala to našo trdnjavo, zadnja, ki je ostala, in s tem njenim odhodom tudi Vojkove ni bilo več."

Babičina smrt, tretja smrt, s katero se je Žakljeva soočila od blizu, je bila drugačna kot prejšnji dve. "To je bila edina smrt, pri kateri sem bila lahko res zraven. Jaz sem Dado držala v svojem naročju. Tako kot je ona mene držala v naročju, ko sem jaz prišla na svet, sem jaz držala njo, ko je s tega sveta šla. Težka smrt je bila, ker ji je voda zalivala pljuča, ampak to je bil hkrati eden najlepših trenutkov v mojem življenju. Mir. Popoln mir, popoln spokoj. Vse belo, belina. In Dada je šla," doživeto opisuje. Ko skupaj listava med fotografijami iz njenega otroštva, mladosti, pravi, da je še vedno žalostna. "Velikokrat razmišljam o tem, kako ljudje, ki izgubijo nekoga, lahko potem listajo po slikah in obujajo spomine in jim je pri tem lepo. Meni je pa tako tesno včasih, kot da bi me z opeko obtežil," ponazori svoje občutke. Na vprašanje, ali belo perilo še pere na devetdeset, kot jo je pred smrtjo naučila mama, prikima: "Perem. Perem, perem. Rjuhe, posteljnino, brisače perem na devetdeset. Pa celo serviser, kadar pride popravit stroj, pravi, da je to zelo dobro, da se boben prečisti, da ne pereš zgolj na štirideset ali šestdeset. Tako da jaz se tega kar držim."

Več pa v oddaji Svet, danes ob 18. uri. 

KOMENTARJI (11)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

SlobodaNE
13. 06. 2024 13.12
+1
To pa je pekel
sinaya
13. 06. 2024 10.35
+4
Prebrala jo že takoj,ko je bila na voljo na prodajnih policah in res dobra knjiga .Ni ji bilo lahko,ampak je zmogla čez vse ...Vso srečo želim Bronja
abigail
13. 06. 2024 10.26
+3
Izredne, močne ženske...zdržati in preživeti vso neizprosno resničnost življenja - bravo! Knjiga me je presunila.
St. Gallen
13. 06. 2024 10.19
potem ne uporablja Miele ps
PREDSIGNAL69
13. 06. 2024 09.48
+1
No, življenje je ni božalo. Ampak za ločitev sta kriva vedno oba (50/50, 60/40, 70/30, redko 80/20, zelo redko 90/10).
slovenka62
13. 06. 2024 08.29
+8
Prebrala.Super knjiga.
Rožice so zacvetele
13. 06. 2024 08.28
-2
Perilo se pri pranju na 90% uničuje, življ. doba se mu krajša. Današnji materiali ali pa materiali pred 50+ leti so kot dan in noč, včasih naravni, danes več ali manj plastika.
stoinena
13. 06. 2024 09.33
+0
drži. serviser pa je mislil najbrž na to da to narediš enkrat na leto da se boben res očisti z višjo temperaturo. drugače je to samo potrata in škoda. za današnji čas.
slavaukrajini
13. 06. 2024 09.45
+1
umazane gate,milo rečeno ,sploh če so bele se ne operejo drugače kot na 90%, tko da dejte se kej naučit ....današnje milenijske gospodinje
Rožice so zacvetele
13. 06. 2024 18.35
+2
Slavaukrajini, moraš biti pa umazan tip...Umazane gate, sploh pa bele 🤣🤣🤣 1.kdo pa še nosi bele gate 2.gate oblečeš zjutraj in zvečer slečeš...če se ne umivaš po uporabi WCja, si pa itak prase. Preoblači se jih dnevno, ker moškim po wc uporabi kapla ven. Tako je dedci, ni potrebe po 90, 40 ali 60 je za čiste moške dovolj, za umazance pa ja 90.
Rožice so zacvetele
13. 06. 2024 18.36
+2
Minuse dajejo umazani dedci, ki 1x/teden zamenjajo gate. Fuj.