O čem se z Burakom nismo mogli pogovarjati?

Burak Özçivit oziroma njegov lik Kemal ima v nadaljevanki Moja boš antagonista Emirja, nesramno bogatega poslovneža, ki si z denarjem kupuje vse in gre čez trupla, da doseže svoj cilj. Kemal pa je njegovo popolno nasprotje. Pa je to realna slika Turčije? Ali tako vplivne družine obstajajo, kdo so, kako vplivne so? Katerih ljudi je več – 'Emirjev' ali 'Kemalov'?

Obisk prvega turškega superzvezdnika pri nas smo želeli izkoristiti tudi za pogovor o drugih temah – o turški družbi, filmski industriji, gibanju "jaz tudi". Toda temnolasi zvezdnik je – kot je sicer v navadi pri velikih zvezdah – zahteval, da mu vprašanja pošljemo vnaprej. In njegova ekipa je bila odločena: nobenih težkih tem, nobenih vprašanj o zasebnem življenju, nobenih provokativnih vprašanj. Na tista vprašanja, na katera je pristal, pa je podal zelo diplomatske, nevsebinske odgovore. Intervju si lahko pogledate v priloženem videu. 

Seveda z igralcem, ki je prišel v Slovenijo z namenom, da bi se srečal s svojimi oboževalkami in oboževalci, nismo nameravali reševati svetovnih problemov. Toda, v svetu so pogosto prav zvezdniki tisti, ki imajo moč, da lahko opozorijo na kakšna pereča družbena vprašanja in sprožijo njihovo reševanje. 

Turški igralci, pa naj so še tako velike svetovne zvezde, praviloma ne komentirajo dogajanja doma ali po svetu, je jasen Ahmet Erdi Öztürk, politični analitik in raziskovalec na Univerzi v Strassbourgu, ki v svoji doktorski disertaciji piše tudi o vlogi televizijskih dram v turški zunanji politiki. Zakaj? Ker je represija predsednika Recepa Tajipa Erdogana tako velika, je jasen. 

Političnim in družbeno pomembnim temam se izogibajo. Zavedajo se namreč, da, če bi se jim kaj zareklo, ali bi lahko nek njihov odgovor razumeli kot nasprotovanje Erdoganovi politiki doma, v Siriji, Združenih narodih, ali kakšni njegovi ideji, bi imeli velike težave pri pridobivanju novih vlog v filmih ali nadaljevankah. "Zato so raje tiho ali pa podajo zelo splošne, nevsebinske odgovore," pravi Özturk. "Če se odkrito postavite proti Erdoganu, lahko izgubite svoj položaj. Tudi na področju televizijske industrije. Tak primer je Mehmet Ali Alabora. V Turčiji je bil tako velik zvezdnik, kot je zdaj Burak. Bil je zelo postaven in izjemno priljubljen v začetku tega tisočletja. Toda, med protesti v parku Gezi se je zelo očitno pridružil protestnikom in se postavil proti Erdoganu, nato pa ga je sistem prisilil, da se je moral zateči v tujino," je spomnil politični analitik. Tudi slava, podpora in priljubljenost pri ljudeh mu niso pomagali. Alabora je skupaj s še eno igralko in scenaristko zaradi groženj in pritiskov vlade, ki jih je obtožila, da so s svojo gledališko predstavo spodbudili proteste, nato zapustil Turčijo in se preselil v Veliko Britanijo. 

Vzpon turškega televizijskega 'imperija'

Čeprav se je navdušenje nad turškimi televizijskimi serijami pri nas pojavilo šele v zadnjih letih, to ni nov fenomen. Turška televizijska industrija je svetovno slavo začela žeti že pred več kot desetimi leti s televizijsko dramo Gümüş (v prevodu: Srebro). Turčija je takrat ugotovila, da bi lahko turški "imidž" izvozila v arabske države, druge turško govoreče države in na Balkan. A ljubezenske pripetljaje Nihan in Kemala (op. a. glavna lika serije Moja boš) so z enakim zanimanjem spremljali tudi denimo v Mehiki, Kolumbiji, Ukrajini, Južni Koreji ...

Gledalce turške serije pritegnejo, ker so drugačne od mehiških ali ameriških, poleg tega pa se dotaknejo tudi tematik, ki so v nekaterih, predvsem arabskih državah, tabu – enakost med spoloma, ljubezen, družinsko nasilje. "Kažejo moderni obraz Turčije in hkrati tudi njene konservativne korenine. Ta fenomen se je nekoliko spremenil, ko je prišla nadaljevanka Sulejman Veličastni, ki je opevala moč Turčije," pravi Özturk.

Vzpon turškega televizijskega "imperija" je sicer sovpadal z gospodarskim razcvetom Turčije, a tudi zdaj, ko gospodarstvo stagnira oziroma se je nekoliko skrčilo, je televizijski sektor še vedno eden najpomembnejših in najbogatejših sektorjev v Turčiji, pravi Öztürk.

Turčija se je namreč zavihtela na sam svetovni vrh televizijske produkcije – prehitela je tako Mehiko kot Brazilijo – in je drugi največji izvoznik televizijskih serij, takoj za ZDA. Ta turški izvozni produkt pa vsako leto prinaša več denarja. 

Nadaljevanke kot sredstvo za krepitev mehke moči Turčije

Veliko denarja pa tudi vložijo. "V primerjavi z drugimi serijami v regiji ali Evropi je kakovost turških televizijskih dram zelo visoka," komentira Öztürk. Turčija je namreč odkrila, da so serije lahko odličen marketing za državo, pa tudi del turške zunanje politike. Zato je cilj: biti najboljši. 

O tem se je prepričal tudi zvezdnik Özçivit, ko je njegova serija Moja boš lani prejela mednarodno nagrado emmy za najboljšo telenovelo. "To je bila prva nagrada za mojo državo, zato smo bili zelo veseli, ker je to pomembno za turško produkcijo. To namreč prinaša prepoznavnost v tujini, da lahko tam spoznajo našo kulturo. Denimo, tukaj so nas zdaj vsi pozdravili v turščini. To je odlično in zelo sem vesel. Zato mislim, da smo naredili nekaj dobrega. Ko delaš nekaj, v kar verjameš, si za to vedno na koncu nagrajen," nam je zaupal v pogovoru.  

"Od leta 2009 se ustvarjalci turške zunanje politike – še posebej Ahmet Davutoglu, nekdanji turški zunanji minister in predsednik vlade – zavedajo, da ima Turčija dovolj zmogljivosti, da ustvari mehko moč. Da lahko z lahkoto poenoti ljudi v teh državah, namesto da to počnejo oblikovalci politik. Turške televizijske drame so tako na nek način ena od metod zunanje politike. Kar je zelo pozitivno in vplivno, če to primerjamo z drugimi metodami mehke moči, kot so religija, kultura, jezik ... TV nadaljevanke so precej vplivne in imajo dober ugled v svetu," pojasnjuje Özturk. Nadaljevanke namreč uspejo sprožiti zanimanje širokega kroga ljudi. 

Televizijske oziroma filmske industrije v Turčiji ne financira vlada, pač pa jo zasebna podjetja. "Je pa treba poudariti, da med vladavino stranke AKP (op. a. vladajoče stranke) ločitev med zasebnim in javnim ni zelo jasna. Zaradi patrimonialnih regulacij v velikih mestih politika vpliva in sega v vse sektorje, vključno s TV sektorjem. Torej, če želite biti uspešni v zasebnem sektorju na katerem koli področju, morate razviti dober odnos z Erdoganovo vlado," pravi Öztürk. 

Turška industrija vs. Hollywood

Turki so začeli z ljubezenskimi dramami, ki so postavljene v trenutni čas, kasneje pa so z razvojem televizijske produkcije in v skladu s svetovnim trendom tudi sami začeli snemati zgodovinske drame. In turška zgodovina ponuja obilico zanimivih zgodb. Seveda pa se tudi tukaj – tako kot v Hollywoodu – televizijska verzija zgodovine pogosto olepšuje, včasih pa se zato, da je scenarij bolj napet, celo spreminja ali napihuje.

Ena vidnejših vlog Buraka Özçivita je bila prav vloga vrhunskega vojaka, predanega Sulejmanu Veličastnemu v istoimenski zgodovinski drami, ki si jo je prav tako ogledalo na milijone ljudi po svetu. "Pred približno dvema letoma, ko sem živel v Ljubljani, sem hodil na fitnes in tudi tam v dvorani so vsak dan gledali to turško serijo," se spominja Öztürk.

Na vprašanje, ali turška filmska oziroma televizijska industrija romantizira obdobje Osmanskega cesarstva – podobno kot hollywoodska industrija romantizira ameriško zgodovino, je turški igralec podal nejasen odgovor, nato pa začel hvaliti domačo produkcijo in govoriti o tem, koliko truda vložijo v neko snemanje. "Hollywood ne zna snemati tako kot mi. Ne morejo razumeti naših delovnih razmer in tempa. Celotno dramo lahko posnamemo v šestih dneh. Zato je tako težko snemati te zgodovinske drame iz osmanskega obdobja, telenovele, ljubezenske drame ali kateri koli žanr. Delamo skoraj nad človeškimi zmožnostmi. Kot družba smo zelo delavni. Svoje delo jemljemo zelo resno in damo vse od sebe. Seveda se včasih pojavijo kakšne sistemske težave, takrat nam pomaga amaterski duh. In to se občuti v dramah, zato lahko tako dobro odigramo ta čustva," je dejal Ozcivit.

Bolj jasen je bil Özturk: "Tako je. Pravzaprav na vsakem področju skuša biti Turčija "majhna Amerika". Čeprav je trenutna vlada bolj represivna in avtoritarna, je miselnost še vedno ista." Turčija torej posnema način, na katerega Hollywood oživlja zgodovinske dogodke, le da ustvarja nekakšne "bližnjevzhodne replike". Se pa od ameriške industrije turška razlikuje v tem, da je bolj konservativna. Ni toliko poljubljanja, intimnosti in golote. "Je pa zato več čustev, romantike, solz in krvi," pravi Özturk. Recept za svetovni uspeh turških nadaljevank vidi v tem, da uspejo zelo dobro prikazati najbolj ranljiva čustva ljudi.

Kako veliko truda in časa posvetijo eni nadaljevanki, je razkril tudi Burak. Nadaljevanko Moja boš (trenutno lahko na POP TV spremljate drugo sezono) so snemali tri leta in pol. "Za ta projekt smo se pripravljali leto in pol, eno leto pred začetkom predvajanja smo začeli snemati serijo. V prvih dveh epizodah se morda spomnite scen iz rudnika. Te scene smo posneli eno leto preden se je začela v Turčiji predvajati nadaljevanka. Proces je dolg. Čeprav so jo gledalci (op. a. v Turčiji) spremljali dve leti, smo bili mi vpleteni v projekt od 3,5 do štiri leta," je pojasnil turški zvezdnik, ki v nadaljevanki igra glavni lik – Kemala. 

Da se jim trud poplača, pričajo podatki: od izvoza televizijskih nadaljevank na leto v Turčijo priteče več kot 300 milijonov evrov. Po nekaterih ocenah pa naj bi se v naslednjih petih letih prihodki potrojili in presegli milijardo evrov.