Čarobni trenutki, ki jih naredi samo šport

Njihove predstave so za trenutek nekoliko povezale razklano državo. Pa ne samo to, tudi Balkan, veliko jih je tudi v drugih državah navijalo za BiH. Blizu smo bili vsaj prividu te neke enotnosti, ki jo tako želijo vsi in ki jo ponavadi uspe ustvariti le športu.

Velika zgodba so bili tudi Zelenortski otoki, država, ki ima vsega skupaj pol milijona ljudi, njihovi nogometaši pa so se fantastično upirali kar trem nekdanjim svetovnim prvakom. Ob tem zgodbe, tudi, kako je kitajski poslovnež – Kitajska ima tam, kot tudi drugje v Afriki, velike investicije – slišal, da mama vratarja Vozinhe, ki je pri 40 letih spektakularno branil, želi gledati tekmo v živo, in ji je finančno pomagal.

Mimogrede, največji stadion tam, za 15.000 ljudi, je tudi zgradila Kitajska.

Če se je nogomet v čem spremenil, se je morda prav v tem, da ni več tako izrazitih outsiderjev; na koncu se seveda ponavadi vse poravna, favoriti gredo naprej, ampak same tekme pa so bolj enakovredne po moči.

No, prav gotovo pa nogomet ni več igra, kjer vedno zmaga Nemčija, kot je legendarno nekoč dejal nekdanji angleški nogometaš in komentator Gary Lineker. Zato pa po mojem še vedno drži, kar je nekdo drug dejal za nogomet v ZDA, da je to tam šport prihodnosti in vedno bo.

Slišati je bilo pritožbe zaradi povečanja števila udeležencev prvenstva, da so zato tekme manj zanimive, vsi bi gledali samo prvokategornike, zvezdnike. Čeprav je ravno eden izmed čarov nogometa, da lahko vsako prvenstvo prinese nove, nepričakovane zvezdnike.

No, če si med odraščanjem nekoliko navajen, da kakšne sobotne ali nedeljske popoldneve gledaš tekme Jugo lige, pač ne razmišljaš o nogometu na ta način, ali kot bi dejal Nick Hornby v Nogometni mrzlici, če se pritožuješ, da je nogomet dolgočasen, je podobno, kot bi se pritoževal zaradi žalostnega konca kralja Leara. Nekako zgrešiš bistvo.

Doma smo imeli navado, da gledamo večino športa na televiziji, od skokov do nogometne lige.

Ne ker bi bili, per se, športna družina, nasprotno, moj oče se je športu na široko izogibal, razen če bi šteli strastno igranje kart. Pa še morda šah. Da je znal šahirati, sem izvedela slučajno, nekega poletja, ko se je naveličal, kot je dejal, da cele dneve, takrat najstnica, sedim v senci in občudujoče spremljam razne zanimive fante, ki so se važili tudi s šahiranjem, namesto da bi se pražila na soncu, kar je takrat še veljalo za zelo zdravo. Razmontiral jih je v nekaj potezah.

Če si bil torej navajen, da si med odraščanjem gledal klube, kot so bili Željezničar, pa Vardar in podobni, brezveznih tekem seveda ni.

Nogomet imam rada, čeprav me včasih prevzame, redko sicer, ta absurdnost dejstva, da milijarde ljudi strastno gleda, kako se 22 prepotenih fantov, mož podi za žogo. Ampak ja, življenje je, če se tako poglobiš, pač v celoti absurdno.

Prvi bližnji spomini na nogomet so na NK Svoboda, kasneje NK Mercator, klub z Viča, kjer sem odraščala in kjer so prve priložnosti dobili nekateri sošolci, pa je bilo zato zanimivo. Klub je bil v svojih časih kar uspešen na slovenski in jugoslovanski ravni, tam je kot mladinec začel tudi slovenska legenda Branko Oblak.

Druga faza mojega zanimanja za nogomet je povezana s katalonskim klubom Barcelona, ko je temelje značilne igre postavljal legendarni Nizozemec Johan Cruyff. In zlasti potem, ko so zanj igrali velemojstri, Ronaldinho, Henry, pa potem Xavi, Iniesta ...

Pa seveda Barcelona z enim največjih, če ne največjim, Lionelom Messijem.

Na Cruyffa sem pomislila, ko je nekdanji konzervativni španski premier Rajoy pred dnevi komentiral prvenstvo in med drugim zapisal, da v francoski reprezentanci ne igrajo Francozi.

Tudi Cruyff ni bil Španec, njegovi otroci pa so hodili v katalonske šole in enemu izmed sinov je dal ime Jordi, kot je zdaj ime vsakemu drugemu Kataloncu, pod generalom Francom pa je bilo to ime, kot tudi druga katalonska, prepovedano. Sam je postal simbol upora Kataloncev proti represiji.

Nogomet je bil vedno nekaj več. Barcelona se ne imenuje kar tako Mes que un club, več kot klub. Katalonski ponos je bil točno to, ponos naroda, ki še nedolgo nazaj ni smel uporabljati svojega jezika.

Nogomet je imel vedno mnogo plati in pomenov. In vedno se je goljufalo, poskušalo vplivati, posredovati.

Italijanski pisatelj Giovannino Guareschi, avtor serije knjig o don Camillu in Pepponu, župniku in županu v vasi v Padski nižini po drugi svetovni vojni, v eni izmed zgodb govori o tem, kako so priredili vaško nogometno tekmo; na eni strani so bili desni z župnikom na čelu, na drugi ta levi, še z rdečimi rutami okoli vratu iz spopadov z nacistično vojsko. Sodil je, po mnenju vseh eden redkih nevtralnih, lokalni urar. Na igrišču so garali eni, garali so drugi, bilo je neodločeno, potem pa je malo pred koncem sodnik piskal enajstmetrovko za ta rdeče. In bilo je konec. Množica je ponorela, sodnika so hoteli linčati, v smrtnem strahu se zateče v župnišče. Besen župnik ga komaj sprejme in ga potem zasliši, koliko mu je župan plačal za enajstmetrovko. Urar pošteno pove, potem doda: "Oprostite, ampak mislil sem, da to ni greh, saj ste mi vi prvi ponudili podkupnino, le da je Peppone dal na koncu več."

Prvenstva so bila dodeljena državam, kot je Argentina, le malo po tem, ko je med vladavino vojaške hunte izginilo na desettisoče mladih, študentov, mučenih, vrženih iz helikopterjev. Stadion je bil prav blizu mučilnih zaporov; prvenstvo je bilo tudi v Rusiji, ko je ta že zavzela del Ukrajine, pa v Katarju z delavci, ki so umirali zaradi vročine. In tako naprej.

Skoraj nenavadno bi bilo, če se ne bi vpletel tudi ameriški predsednik Trump. Ki je, kot za vse, strokovnjak tudi za nogomet. Verjetno takšen, ki bi Real Madrid izgovoril kot Ril Madrid, ampak, ja. Ob tem je bila kar smešna intervencija še ene legende Zlatana Ibrahimovića, ki je skupaj s Thierryjem Henryjem komentiral za Fox TV. Vmes je posnel filmček, kjer hodi po režiji, studiih in razlaga, kako bolje kot vsi tam obvlada vse gumbe, aparature, postopke, da je v vsem najboljši, pa da bo kar prevzel Fox TV, zabavna variacija na megalomanijo ameriškega predsednika.

In predsednik Fife, ki se Trumpu prilizuje, tako kot drugim močnim in vplivnim in bogatim. Zanimivo, da je prišel na čelo te organizacije s programom boja proti korupciji, pa mu je tako očitno predvsem do denarja. Kar malo spominja v nekaterih elementih skoraj na našo vlado.

To je ena plat. Druga so bili stadioni, polni denimo navijačev iz Bosne, ki so prepevali Halida Bešlića, v dneh, ko smo se spominjali pokola v Srebrenici. Bosanski navijači, ki so Ameriki v brk vzklikali Gazi, Palestini. Španci, ki so vzklikali Gazi, Palestini, Javier Bardem s palestinsko zastavo.

Skupina palestinskih fantov, večina invalidov z berglami, ki v Gazi navija in vzklika Španiji, Egiptu ... Irci, ki vedno navijajo za vse, ki igrajo proti Angležem, Argentinci, ki so spomnili na že skoraj pozabljeno vojno za Falklande oziroma Malvine, ki je takrat davno znova ponesla na vrh Margaret Thatcher.

Prvenstvo, ki se tokrat bolj očitno kot sicer tudi, vsaj implicitno, dotika starizma. Starost največjih zvezdnikov, njihov pomen, uspešnost, vse to se je nekako ujelo z dejanskim stanjem in vplivom te generacije nasploh.

Nogometna dolgoživost postaja nova norma, razvoj znanosti, medicine podaljšuje kariere, tudi ogromno denarja, ki so ga klubi še vedno pripravljeni plačevati nogometnim zvezdnikom v letih, ki bi nekoč zagotovo že pomenile športno upokojitev, kaže na to.

Ko gre za nogomet, navijači prenesejo marsikaj, kar bi sicer morda grobo zavrnili; je prizadevanje proti rasizmu, tudi trivije, kot so Haalandove Birkin torbe, pa stilizirane frizurce so pomembne.

Čeprav po drugi strani se še v vsej zgodovini prvenstev ni zgodilo, da bi igral odprto istospolni ali biseksualni nogometaš. Tako je tudi na tem prvenstvu, od 1248 udeležencev niti eden. Ni še čas očitno za kakšen nogometni Heated Rivalry oziroma Vrelo rivalstvo, zgodbo o vroči ljubezni dveh hokejskih zvezdnikov.

Nogomet so neverjetne emocije, žalost, sreča, jeza. Posebej Francozi radi v zadnjem času razbijajo in zažigajo.

Ni čudno, da se Kolumbijec Jaminton Campaz ni želel vrniti v domovino. Ker je zgrešil gol iz takorekoč stoodstotne priložnosti, so mu grozili razjarjeni navijači. Nekoč, leta 1994, so zaradi nesrečnega avtogola kolumbijskega igralca Andresa Escobarja umorili.

Nogomet je kot smo mi, najslabše, ampak tudi najboljše. Ni nek idiličen prostor, je pa prostor, kjer lahko tudi odrasli moški izražajo čustva, pa jih nihče ne bo obsojal, prostor, kjer si družbeno povezan, lahko ti da neko kulturno identiteto in spodbudi endorfine, če gre tvojemu moštvu dobro seveda, ki so sprožilci sreče.

Tako je to opisal Nick Hornby v svoji knjigi Nogometna mrzlica, kjer podrobno opisuje svojo obsedenost in privrženost klubu Arsenal: "Prosim, bodite tolerantni do tistih, ki športni trenutek opišejo kot najboljši sploh, ne zato, ker nimajo domišljije, niti nismo žalostni ali praznih življenj, le vsakdanje življenje je bolj bledo in dolgočasno in vsebuje manj potenciala za nepričakovan delirij."

Po naključju je tudi župan New Yorka, kjer bo finalno dejanje tega prvenstva, navijač Arsenala.

In glede na moštvi, ki igrata, glede na nogometaše – med drugim imamo privilegij, da v živo spremljamo nogometno božanstvo – lahko računamo vsaj na kakšen delirij ali dva.