Časarju in Prijatelju ni uspelo z zahtevo za varstvo zakonitosti

Sodišče je nekdanjega predsednika uprave Luke Koper Roberta Časarja, nekdanjega poslanca SNS Srečka Prijatelja in poslovneža Marjana Mikuža leta 2013 obsodilo na zaporne kazni zaradi zlorabe položaja in nedovoljenega sprejemanja daril v zvezi z nepremičninskimi posli Luke Koper na območju Orleške gmajne pri Sežani, nato pa je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji nedovoljenega dajanja in sprejemanja daril ter napeljevanja k tema dejanjema.

Vrhovno sodišče je ob drugem odločanju v zadevi Orleška gmajna zavrnilo zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jih vložila Robert Časar in Srečko Prijatelj. Ker nista bila uspešna, je sodišče Prijatelju naložilo plačilo 2000 evrov, Časarju pa 1800 evrov sodne takse, poročajo Primorske novice.

Drugo sojenje se je nanašalo na sprejemanje podkupnine

Drugo sojenje, ki je steklo leta 2016, se je nanašalo na sprejemanje podkupnine, in ne na zlorabo položaja.

Sodišče je sledilo predlogu tožilstva in ugotovilo, da je Prijatelj Časarja in Mikuža nagovoril k dogovoru za sklenitev kupoprodajnih pogodb za nakup nepremičnin, v katerih je kupec Luka Koper, posrednik pri prodaji pa Mikuževo podjetje Premik net, ki je bilo deležno štiriodstotne provizije. Pri tem je Prijatelj Časarja nagovoril, da od Mikuža zahteva in sprejme nagrado za oba.

Časarju je sodišče upoštevajoč prejšnje sojenje naložilo enotno zaporno kazen petih let in devetih mesecev, Prijatelju pa enotno kazen šestih let zapora. Kazen je prestal že pred ponovljenim sojenjem, v letu 2014, ko so ga pogojno odpustili iz zapora. Obema je sodišče vzelo tudi protipravno pridobljeno premoženjsko korist, denar, ki jima ga je izročil Mikuž. Slednjemu so višji sodniki kazen odpustili.

V zahtevi za varstvo zakonitosti so Časarjevi in Prijateljevi odvetniki po navedbah Primorskih novic našteli številne kršitve, zaradi katerih so vrhovnim sodnikom predlagali, da sodbo spremenijo in oba oprostijo ali pa jo razveljavijo in vrnejo v ponovno sojenje. Oboji so med drugim opozarjali na kršitev pravice do obrambe, češ da niso mogli zaslišati Mikuža, saj da na ponovnem sojenju ni želel odgovarjati na vprašanja.

A so vrhovni sodniki ob preverjanju dejstev med drugim ugotovili, da jima s tem, ko Mikuž ni hotel odgovarjati na njuna vprašanja, ni bila kršena pravica do obrambe in poštenega sojenja. Zavrnili so tudi druge očitke.