Časovni stroj: skozi 13 stoletij le v dobrih dveh urah

Jutranje meglice so se vile po grajskem pobočju in ustvarjale pravo okolje za domišljijsko predstavo grajske preteklosti. Kot bi oblake dima iz gobca puhal zmaj, ki so se ga bali rimski prišleki pred stoletji. Pa ne le zmaja, ampak barbarov oziroma grozljivih Keltov, ki so še pred prihodom Rimljanov živeli na tej vzpetini.

"Ave!" se mi je na pot postavil čisto pravi rimski vojak. V vojaški opravi, s ščitom in mečem. Ob njem rimska svečenica. Stala sta nedaleč od vodnjaka, resnična ostanka rimskih časov in moja dva prva zgodovinska vodiča časovnega stroja. Iz mesa in krvi. "Že nekaj let je minilo, odkar sem prvič kot član 15. rimske legije prišel sem. Bilo je leta 767," je svojo pripoved in pripoved takratnega časa rimske Emone začel legionar. Skozi misli mi je šinilo, koliko več zgodovine bi si ob takšnem pripovedovanju zapomnila nekoč v šoli. Rimski vojak mi je pred očmi risal doživljanja takratnih prebivalcev, resnična in malo manj resnična dejstva. Grič, na katerem danes stoji grad, je bil naseljen že v mlajši bronasti in železni dobi. Ko so Rimljani zgradili Emono, se je življenje z griča, torej rimske postojanke, zgrajene na staroselskih ostankih, res preselilo v dolino. V hiše z urejeno kanalizacijo, vodovodom, centralnim ogrevanjem, grič pa je z budnimi stražarji ostal tihi opazovalec mesta.

Slikovito pripovedovanje o postojanki in templju na njej me je kar preveč potegnilo vase. Tako močno, da sem v trenutku, ko je legionar izvlekel meč, da bi ponazoril svoj boj proti barbarom, skočila v pravi borbeni položaj. Moj Bog, očitno sem se resnično usedla v časovni stroj z dušo in telesom in pripovedovanje vzela zares. Celo tako, da sem se javila, če bi me vzeli v službo. Jasno, takrat ženske niso bile vojakinje, za povrh pa, ko sva prišla do mesečne rente oziroma plače, se je ustavilo. No, sem si mislila, danes in včeraj si le nista tako različna, in odšla raje raziskovat notranjost gradu.

Da je ljubljanski grad danes takšen, kot je, je imel precejšnjo zaslugo avstrijski cesar Friderik III. Habsburški. In medtem ko sem si ogledovala maketo gradu na grajskem dvorišču, se je nekdo za mojim hrbtom odkašljal. "Vam je všeč moj grad?" Pred menoj je stal sam veliki Friderik III. in njegova soproga Eleonora Portugalska. Jasno, da sem odgovorila pritrdilno, nisem želela tvegati obiska grajskih ječ. Zadnji cesar, ki ga je okronal papež, in prvi Habsburžan na tem položaju, je staro trdnjavo v 15. stoletju skoraj popolnoma porušil in si na njenih temeljih zgradil deželnoknežji grad. "To si je jasno zlahka privoščil, saj sem mu jaz, Eleonora Helena Portugalska, v zakon prinesla zajetno doto." Ob pripovedovanju kronanih glav se mi je ponovno odprl svet mogočne dinastije, ki je več stoletij vladala pri nas, pa slike razcvetelega mesta Leibach, živahne trgovine in obrti. Razmišljala sem, da če bi mi učitelj zgodovine nekoč tako slikovito podajal zgodovino, bi si je prav gotovo zapomnila več in jo tudi bolje razumela.

Tudi skok v virtualno različico grajske zgodovine, v kateri se tresejo celo stoli, vali zmajev dim in pada sneg, mi je zgodovino grajskega griča in gradu približal precej bolj, kot bi mi jo verjetno razstavljene vitrine z dragocenimi zgodovinskimi artefakti in opisi na tabli zraven njih. Pot me je zanesla še proti grajskim ječam. Včasih se nam zdi čudno, da bi obiskovali znamenitosti, ki so del našega vsakdana. Ljubljanski grad resda obišče največ tujih turistov, zato je moč likom iz časovnega stroja prisluhniti večinoma resda v angleščini, a ti vsako zadnjo nedeljo v mesecu spregovorijo tudi v slovenščini. In na zadnji klepetavi lik sem prav tu, v ječah, trčila tudi jaz. No, v rednem programu doživetja časovnega stroja to nikakor ni zadnji lik. Izpustila sem, jasno, še čas Ilirskih provinc, Napoleonove vojake, čas župana Ivana Hribarja ...

"Vi veste, kako mi je bilo težko tu, v teh smrdečih jetniških celicah, kjer smo skorajda vedno jedli le prazen ričet in še to smo ga dobili le za vzorec!" mi je potožila utrujena jetnica. Po propadu Ilirskih provinc, ko so grad dobili nazaj Avstrijci, je bila tu namreč kaznilnica. Za težje, pa tudi lažje primere, kot bi, recimo, danes poimenovali kritično mišljenje te uboge jetnice. "Ja, enkrat na tržnici nisem mogla držati jezika za zobmi in mi je pač ušlo. Da je Franc Habsburški en čisto navaden osel!"

"Resno, zato so vas zaprli?!" sem jo hotela potolažiti in razjasniti, da se za takšne stvari danes ljudi ne zapira. Pa se res ne? sem si po tihem dejala, ko sem se vzpenjala po strmih stopnicah grajskega stolpa, da na zgodovino pogledam z vrha.

Stala sem na vrhu grajskega stolpa in zrla v mesto pod menoj. "Veste, kaj je najbolj smešno?" me je iz misli o času zbudila Kaja Urbančič, igralka vseh treh ženskih likov z Ljubljanskega gradu, "da turisti velikokrat stopijo na grajsko dvorišče, ponavadi poiščejo nas, grajske like, in jih vprašajo, kje za vraga je grad. To je ravno zadnjič ves presenečen mojega kolega Žigo Buniča, ki je danes za vas odigral Friderika in legionarja, vprašal neki Italijan."

Hja ... ljudje včasih očitnega ne vidimo. V hitenju za nečim več spregledamo tisto, kar morda že imamo – toplino, bližino, drobne trenutke, ki sestavljajo življenje, in to ne glede na to, v katerem času smo. Vsaka doba namreč, tudi ta, v kateri živimo, bo nekega dne lahko le spomin, po katerem bo spet hrepenel nekdo drug. Zakaj bi torej hrepeneli po tistem, kar že imamo, in zakaj ne bi vseeno kdaj pa kdaj pogledali nazaj, da bi razumeli včeraj, da bi stopili v boljši jutri.