Če bi država opravila svoje delo, denarja za Krisa in Gala sploh ne bi bilo treba zbirati

Potem, ko je odjeknila vest, da društvo Palčica Pomagalčica nima statusa humanitarne organizacije in mu je tako grozila skoraj dvomilijonska obdavčitev, se pojavlja vprašanje, koliko je še organizacij, ki statusa nimajo? Kakšen je tok denarja, ki se zbere? Pa nadzor?

Samo dan kasneje je izbruhnila novica, da si je predsednica društva Maus od prispevkov za šestletnega Gala iz Dupleka, kot sama pravi, ''izposodila'' 30 tisočakov, torej jih preprosto vzela. Katerim humanitarnim organizacijam lahko starši sploh še zaupajo?

Nina Zidar Klemenčič, priznana odvetnica in pobudnica brezplačne pravne pomoči opozarja, da je problem, ki nastaja v teh primerih, sistemski. "Zakon in podzakonski predpisi določajo, da so otroci – tako kot vsi drugi zavarovanci – v primerih, ko so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, upravičeni do zdravljenja v tujini oz. do povračila stroškov, ko gre pričakovati, da bo s tem zdravljenjem občutno izboljšano njihovo zdravstveno stanje, da se to ne bo poslabšalo ali pa da bodo ozdravljeni. Vsi ti primeri, o katerih danes govorimo, in ki so bili javnosti znani že v preteklosti, so primeri, ko bi Zavod za zdravstveno zavarovanje moral kriti stroške zdravljenja v tujini."

Torej za take primere sploh ne bi bilo treba zbirati denarja. Če bi država opravila svoje delo. "Zavedati se moramo, da imamo obvezno zdravstveno zavarovanje prav zato, da solidariziramo tovrstne primere, ne pa da se ti solidarizirajo preko družbe v obliki donacij in z akcijami, kot jih starši morajo sprožiti. Jaz starše razumem – si v situaciji, ko ti nekdo reče tvoj otrok ima še dva meseca, da prejme to zdravilo.  Ne boš šel skozi sodno bitko in čakal dve leti, da bo prepozno. In ravno to, se bojim, da je nekaj, kar ZZZS izkorišča," je dejala Zidar Klemenčičeva.

Zato bi bilo treba jasno informirati slovenske zdravnike, kaj pravica do zdravljenja v tujini pomeni, in jim pojasniti, da je njihova dolžnost, da starše informirajo. "Ker če niso informirani, se ne morejo odločati o tem, kaj je najboljši postopek za njihovega otroka."

Ponovila je, da se starši ne obračajo na ZZZS in ne iščejo svoje pravice zaradi časovne komponente. "In to ni prav. Če Zavod tega ne bo uredil sistemsko, bi bilo treba v teh postopkih določiti hitro odločanje sodišč, da bi prišlo do sodbe v dveh mesecih in bi ljudje lahko dejansko učinkovito uveljavljali svoje pravice. Kajti starši nimajo časa uveljavljati svojih pravic. Te pravice so tako prazne, sploh za tiste, ki se jim res mudi. Večini ljudi, ki imajo neko bolezen ali poškodbo, se mudi. Zavod na nek način to situacijo izkorišča, zdravniki pa so se verjetno navadili na ta sistem in rečejo staršem: taka je situacija, poskusite sami. Potem pač prihaja do tega, da davkoplačevalci, ki že tako ali tako plačujemo v sistem, ki bi moral to pokriti, še dodatno doniramo za to, da se ti stroški pokrijejo."

Problem je tudi v neenakosti, ki jo otroci utrpijo, še opozarja odvetnica. Tisti, ki imajo proaktivne starše, bodo dosegli nekaj, drugi bodo pa na žalost ostali brez.

"Zelo lepo je, da smo Slovenci v takem številu stopili skupaj in pomagali Krisu, upam, da bomo tudi Galu. Še bolj pa upam, da bosta to storila država in Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki sta to dolžna storiti," je Zidar Klemenčičeva pozvala na koncu.