'Če bi me v tistem trenutku nekdo povabil na kavo, ne bi skočil pod vlak'

Bil je zimski dan, Simon Šerbinek je bil star 23 let, študiral je igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Že nekaj časa je iskal smisel življenja, nekajkrat se je že zlomil, potreboval je tudi psihiatrično zdravljenje, a se je vsakič vrnil na akademijo. "Tistega dne ni bilo pravzaprav nič drugače kot vse prejšnje dni. Morda je bila ravno to težava, da je bil vsak nov dan tako podoben prejšnjemu: spanje, vstajanje, malo televizije, veliko hrane, zelo sem se zredil. Nisem imel vizije, kako naprej, hotel sem iz začaranega kroga, hotel sem presekati. In očitno sem presekal," je pripovedoval za rubriko Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A. 

Kaj vse ga je mučilo, ne zna preprosto opisati, vsi so bili presenečeni, vsi šokirani: "Mislim, da spadam med ljudi, za katere bi vsakdo rekel, da nikoli ne bi tega naredili. Kaj je bilo to v meni, da me je gnalo, še danes ne vem. Večkrat tudi rečem, če bi me kdo takrat povabil na kavo in pogovor ... če bi se v tistem trenutku nekdo pojavil tam, na tistem mestu, in mi rekel: 'Glej, življenje teče dalje, ne boš se vedno tako počutil, minilo bo, samo malo počakaj ...' Življenje včasih mora biti dolgočasno, mora biti táko, da se nič ne dogaja, in v tem majhnem moraš nekako biti, obstajati, se veseliti kavice, kosila, meta na koš. To danes vem, takrat pa nisem vedel."

Ko razmišlja za nazaj, se spominja popolnega otroštva, brezskrbnih dni, uspehov in vzponov. "Vsi odnosi v mojem otroštvu so bili preprosto rečeno popolni. Morda celo preveč popolni. Vse je šlo v zmage, zmagoslavja, uspehe. Dolgo, vse do vstopa na akademijo. Tam pa se je začelo drugačno življenje, spoznavanje tega, da nisi najboljši, da nisi najlepši. Profesorji so nas postavili pred dejstvo, da smo na začetku in da se tu šele začenja pravo življenje in pravo gledališče. Iz Maribora sem se preselil v Ljubljano, kar je bila še dodatna stresna okoliščina. Na srednji šoli sem bil prvi ali med prvimi, tu pa sem ugotovil, da si moram to prvo mesto priboriti. In takrat so se začele pojavljati težave – bil sem nemiren, pojavile so se težave s spanjem," opisuje.

Skupni imenovalec vseh njegovih težav se mu zdi strah pred odraščanjem in odraslostjo, ki ga je privedel do prepričanja, da ni sposoben živeti. Dolgo je s sabo nosil občutek krivde – zaradi dejanja samega in zaradi ljudi, ki jih je prizadel. Šele ko si je bil sposoben reči, da je šlo za dejanje v trenutku slabosti, zgolj za dejanje, ki ga ne definira, in ko je zmogel tem besedam tudi verjeti, se je začelo okrevanje njegove duše. "Ko sem to sprejel, ko sem se odločil za življenje, takrat so šle stvari na bolje," preprosto opiše.

"Prva stvar, ki sem jo rekel svoji mami, ko sem se zbudil iz narkoze, je bila, da ne morem biti Miklavž in naj to sporoči mojemu producentu. Kajti moj poskus samomora se je zgodil na predvečer Miklavža. In jaz bi ravno v tem kraju, v katerem zdaj živim, v Miklavžu na Dravskem polju, moral v eni od trgovin otrokom govoriti pravljice in jim deliti bonbone. Zdaj pa živim v Miklavžu in pravljice pravim svojim otrokom. Kako zanimivo se je obrnilo življenje! Prišel sem v kraj, v katerem bi moral biti dan po nesreči. In zdaj tu živim za stalno," opisuje usodo ali pa morda zgolj običajno življenje, svoje življenje. Za katerega je danes srečen in neskončno hvaležen, da ga ima.

Po amputaciji obeh nog je telesna rehabilitacija trajala dve leti: "Od Soče (Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije Soča, op. p.), protez, bolečin, ran, celjenja. V bistvu sem se vsega moral naučiti na novo. Kako se presesti, vstati, kdaj si natakniti noge, kdaj biti na vozičku." A še bolj naporno je bilo psihično okrevanje. Ko je končal z rehabilitacijo, se ni zmogel vrniti domov, zato je odšel v stanovanjsko skupnost za ljudi s težavami v duševnem zdravju. "In tukaj je bila mentorica tale moja bodoča žena. Nekega dne je pač tako slučajno preskočilo," jo ljubeče pogleda.

"Najbolj me je pritegnila njegova neizmerna želja živeti, njegovo pozitivno gledanje na svet. On je človek, ki zelo resno jemlje svoje cilje, vsega se loti načrtno, vse jemlje totalno resno. In njegova predanost otrokom ... popolna je. Vse bi naredil za njih, mogoče še preveč kdaj. To mi je pri njem tako zelo všeč," moža opiše Leonida Gavez Šerbinek. V družinski hiši, nadstropje pod njenimi starši, sta si ustvarila dom. Imata tri otroke – starejša sin in hčerka študirata v Ljubljani, najmlajši, 11-letnik, obiskuje osnovno šolo, kjer Leonida poučuje zgodovino.

"Zdaj, ko je minilo že skoraj trideset let, odkar sem se, po domače povedano, vrgel pod vlak, lahko rečem, da sem se boril, da se še zdaj borim, ampak da je v mojem življenju mnogo več lepih trenutkov kot pa tistih, ki so slabi," iskreno pove. Zakaj je oče brez nog, sta otrokom povedala zgodaj, saj sta se bala, da bi izvedeli med norčevanjem ali zasmehovanjem vrstnikov. A javno Simon dolgo ni spregovoril o svoji duševni stiski. Ko je pred dvema letoma dopolnil 50 let, je začutil, da je čas. S predstavo Kripljev zagovor duhovito in samoironično odstira zastor v svoje življenje. In upa, da bo s svojo pripovedjo komu pomagal osvetliti pot.

Vse življenje bo moral jemati zdravila, a to je sprejel, je del njega. "Rešitev ni v tem, da pustiš zdravila in živiš po starem ali pa da jemlješ zdravila in se smiliš samemu sebi. Se pravi kombinacija terapije in zdravega načina življena je nekaj, kar lahko pomaga. Ne nudi pa seveda nobenega zagotovila, da se ti to ne more ponoviti," še skomigne z rameni, a ga ne skrbi preveč. Zdaj namreč pozna svarilne znake in zna poiskati pomoč. Predvsem pa se je naučil ceniti drobne pozornosti vsakdana in v njih uživati, še doda in se, potem ko z ženo popijeta kavo po kosilu, odpravi igrat košarko s svojim sinom.