'Če bi te živali znale govoriti, bi verjetno vsi jokali'

V začetku decembra lani so najditelji v zavetišče Horjul pripeljali psičko iz Škofje Loke, podobno nemški ovčarki. Tam so že na prvi pogled vedeli, da je breja. Ugotovili so, da nima čipa, lastnik se jim ni javil, nihče je ni prepoznal. Ocenili so, da je stara dobro leto dni. Oskrbeli so jo in ji nadeli ime Risa.

"Nismo vedeli, kdaj bo skotila, niti kako veliki bodo mladiči. Bili sta jo sama kost in koža, vse svoje zaloge je pokurila za mladičke. Nato pa je pri nas hitro napredovala, iz dneva v dan je pridobivala kilograme, trebušček ji je rastel, bila je očitno podhranjena. Malo smo se bali zanjo, saj se je videlo, da bo to – glede na starost – njena prva kotitev. Pri teh zadevah lahko pride do maternalne agresije – lahko bi poškodovala mladiče z namenom, da jih zavaruje pred nami ali pa nam sploh ne bi pustila, da ji pomagamo pri kotitvi," opisuje oskrbnik Jurij Juhant.

Prav on je bil tisti, ki se je še posebej zavzel zanjo in z njo stkal poseben odnos. K sreči ni bila napadalna ali prestrašena. "Prvih par dni v zavetišču vse živali malo čukasto gledajo, ni jim jasno, kaj se dogaja, zakaj so tukaj in kaj bo z njimi. Vedeli smo, da se nas mora čim prej navaditi. Malo nas je skrbelo, ker so se ji mladički po trebuhu premikali, ona pa je grickala svoj trebuh, ker ni vedela, kaj se dogaja ..." Da bi jo pomiril in skrbel za to, da bo vse potekalo gladko, ko bo skotila, se je Jurij odločil, da bo ob njej ves čas – tudi ponoči. V pesjaku je tako prespal kar nekaj noči.

"Čez dan smo jo stalno preverjali, ponoči pa sem ležal zraven nje. Imela je popadke, pa so ponehali, nekaj časa je dihala globoko, nekaj časa hitro in plitko – enako kot nosečnice. Bilo je stresno, tako zame kot zanjo. Z enim očesom tako ali tako ne spiš, samo dremaš, ker spremljaš dogajanje okoli sebe," se spominja. Ob tem se pošali, da si ni nikoli mislil, da bo kdaj spal ob "Nemki". "To so super izkušnje, ko vidiš, kako ti psička zaupa in ve, da nisi tam zato, da bi ji škodoval, pač pa zato, da bi poskrbel za srečen razplet dogodkov."

In tako je Risa 12. decembra skotila kar osem mladičkov. "Tisto sekundo, ko je začela kotiti, je bilo, kot da ji je v glavi nekaj kliknilo in zavedla se je, da je postala mama. Takoj, ko sta ven prišla prva dva mladička, ju je začela umivati, jesti posteljico in gristi popkovino. Pri četrtem mladičku in naprej pa je že potrebovala malo naše pomoči, saj je bila povsem brez kondicije in utrujena. Imela je ogromne kepe, zato smo se bali, da se bo, če bodo mladiči preveliki in ker je sama neizkušena, v porodnem kanalu kaj ustavilo. Potem lahko hitro pride do kakšnega zapleta. Mladičke smo šteli in kar ni bilo konca! Ko je ven prišel še zadnji, smo bili pomirjeni, adrenalin je popustil," opisuje Jurij. 

Zanimanje za mladičke veliko, starejših črnih psov noče nihče 

Zdaj so kepice seveda iz dneva v dan bolj ljubke, že kobacajo naokoli in se igrajo med seboj. "Ves dan bi jih lahko gledal!"  V zavetišču jih bodo začeli počasi navajati na ljudi, a za oddajo bodo pripravljeni šele pri osmih tednih. Risa se je izkazala kot zelo skrbna mama, tudi karakterno je po oceni oskrbnika izjemno dober pes.

Ker je zavetišče Horjul Jurijevo bivanje v pesjaku, Risino kotitev in njene mladičke ažurno objavljalo na Facebooku, je zanimanje za ljubke psičke seveda že veliko. A Jurij opozarja, da gre za živa bitja in je treba z oddajo počakati, da bodo dovolj stari, veterinarsko urejeni, pa tudi ločevanje od mame mora potekati postopno. Tistim, ki so zainteresirani za posvojitev, svetuje, naj počakajo s prošnjami in redno spremljajo objave na njihovi spletni strani in Facebookovi strani. Kmalu se bo pokazalo, kako veliki bodo, počasi bodo tudi že začeli kazati svoj karakter.

Oddaja mladičkov najbrž ne bo težka, ob tem pravi Jurij, žal pa imajo v zavetišču tudi živali, ki so pri njih že več mesecev ali celo let. "Mladički so ljubki, nek črn, srednje velik pes, ki je star več kot eno leto, pa ni več interesanten nikomur. Črne mačke so še vedno tabu, sivotigraste so preveč običajne za večino. Takšne živali morajo imeti res srečo, da jim najdemo lastnika. Ko jih nekdo posvoji, pa potem običajno reče, da boljše ne bi mogel dobiti."

'Zavetišče je veliko več kot le čohanje živali'

V omenjenem zavetišču imajo sicer trenutno okoli 30 psov in več kot 60 mačk. Zanje skrbi štiričlanska stalna ekipa in kup prostovoljk iz Društva za zaščito živali Ljubljana. In prav nikoli jim ni dolgčas. "Smo uigrana ekipa, imamo protokole, dogovore, pravila, da zadeve tečejo čim bolj nemoteno, dokler nas kdo ne pokliče na nujen teren. Lahko imaš plan za ves dan narejen, pa se ti v eni uri vse poruši. Delo je ves čas dinamično, ves dan smo v pogonu in če še takole bediš ob psu, te to tudi fizično utrudi," opisuje Jurij, ki to delo opravlja že deveto leto.

Ob tem opozori, da je zavetišče veliko več kot samo "čohanje živali", kot si kdo misli. "To je samo en segment, imamo še cel kup drugih stvari, za katere moramo poskrbeti na dnevni bazi, da zadeve sploh funkcionirajo – od oskrbe bolnih, poškodovanih živali, dela na terenu – odlova psov, mačk, razvoza hrane za hranitelje, pobiranja donacij tekstila ... zavetišče je treba vsak dan generalno počistiti, treba je vse skupaj vzdrževati ... je kar pestro!" Kljub temu, pravi, ne bi šel več nazaj v pisarno. "Človek pri tem delu vidi kup lepih, pa tudi kup groznih, grdih, žalostnih stvari ... Marsikdo reče: če bi ta žival znala govoriti, bi verjetno vsi jokali! Marsičemu smo priče in marsikaj doživimo. Na terenu se ljudje derejo na nas, tečejo za nami, nam grozijo s smrtjo, tudi po telefonu se kdaj že zjutraj zderejo na nas, da si potem misliš – kaj mi je tega treba?! Če nimaš jeklenih živcev in če ne znaš delati z ljudmi in živalmi, lahko po dveh ali treh letih dela rečeš, da se tega ne greš več. Potrebna so leta izkušenj in potrpljenja, iti moraš počasi, korak za korakom. Misliti, da boš z danes na jutri rešil svet – ne boš! Delo je polno izzivov, je najboljša služba, ampak samo, če znaš to filtrirati ven iz sebe. Brez humorja ne zdržiš. To, da je za žival poskrbljeno, pa na koncu odtehta vse!"

Zadnji dnevi decembra in prvi dnevi januarja so bili še posebej naporni, še pove Jurij, saj so lastnikom vračali številne pse, ki so pobegnili. "Ne vem, kaj se je dogajalo, preveč je tega pokanja. Zagotovo je prišel en klic na 20 minut za izgubljeno ali najdeno žival, ker se je sesul še centralni register hišnih živali, pa je bilo vse skupaj še težje. Ampak smo vse izpeljali. Da se zadeve v takih primerih hitro premikajo, se moramo zahvaliti tudi družbenim omrežjem. S pomočjo le-teh uspemo večino živali vrniti v roku štirih ur."

Kako lahko pomagate?

Tiste živali, ki ostanejo pri njih, pa so na voljo za posvojitev. Na njihovi spletni strani najdete vprašalnik, ki ga morate izpolniti, in če ustrezate pogojem, vas bodo poklicali za nadaljnje dogovore. "Vprašalnik ni zato, ker bi bili firbčni, ampak ker res hočemo vedeti, kaj nekdo išče, da vidimo, ali so kompatibilni z živaljo ali ne. Če najdemo par, ki je kompatibilen, je to za nas vse," še pojasni Jurij. Morda enkrat na leto se zgodi, da jim lastnik žival vrne, razlog pa je največkrat kakšna bolezen v družini ali selitev v tujino. "Preden gre od tukaj, lastniku vedno rečemo, naj, če bo šlo kar koli narobe, najprej pokliče nas in bomo žival vzeli nazaj. Horjulčki so naši in Horjulček je Horjulček od dneva, ko pride k nam, pa vse do konca!"

Lahko se odločite tudi za posvojitev na daljavo, neke vrste botrstvo. Če kdo ne more skrbeti za žival, ker nima časa, ji lahko na ta način pomaga do odhoda v nov dom.

Vedno so veseli tudi donacij v materialni obliki – tekstila, pleničnih podlog, mačjega peska, hrane, čistil, razkužil, čistilnih robčkov ... Finančne donacije in dohodnine pa pridejo prav za stroške operacij, posegov, amputacij, dolgotrajnega zdravljenja, postoperativnih rehabilitacij ... "Donacije in dohodnine nam izjemno veliko pomenijo. Določene stroške že krije občina, a veliko stvari je še vedno na naših plečih. Želimo ohranjati nadstandardni nivo oskrbe. To so naši Horjulčki in treba jim je povrniti dostojanstvo," je odločen.

Glede nove zakonodaje še veliko neznank

Veliko upanja zavetišča polagajo tudi v nov Zakon o zaščiti živali, ki prinaša kar nekaj sprememb. Kot je pojasnila vodja zavetišča Horjul Polona Samec, se med drugim spreminja tudi financiranje zavetišč – 30 dni oskrbe živali v zavetišču še vedno plačuje občina, a s to razliko, da bo poleg osnovnih stvari, ki jih je krila do zdaj, plačevala tudi veterinarske storitve in kastracijo psov. Od 30. do 120. dneva bivanja živali v zavetišču bodo tiste živali, ki ne najdejo doma, financirala zavetišča, po 120. dnevu pa naj bi država pokrila stroške dnevne in veterinarske oskrbe, če jo bodo živali potrebovale.

A veliko stvari o tem, kako bo to potekalo v praksi, je še nejasnih, opozarja. "Občine, ki so tik pred pripravo proračunov, nas sprašujejo, kaj naj naredijo. Predvidevam, da bo treba precej povečati proračune, saj je prav v prvih 30 dneh največ dela z živalmi. Te običajno pridejo bolne v zavetišče, redke zbolijo kasneje. In to naj bi se začelo izvajati že februarja, ko bodo prve živali dosegle 120. dan od spremenjene zakonodaje," je še povedala Samčeva.

Zato nestrpno pričakujejo nov Pravilnik. Kdaj bo, ne vedo povedati. A če bo vse steklo, tako kot mora, jim bo glede financiranja odvzet velik del bremena. Po novem bodo morala zavetišča sklepati koncesijske pogodbe, obetajo se kazni za odgovorne osebe na občinah ob neupoštevanju zakonodaje. Po spremenjeni zakonodaji tudi ne bo več mogoče registrirati psa brez zavetišča. "Država je želela ustaviti uvoze iz raznih "puppy millov" in brez papirjev. Do zdaj se je dalo nepopolno dokumentacijo urediti pri veterinarju, zdaj pa tak človek lahko psa samo odda v zavetišče kot najdenega in gremo po protokolih – tako, kot bi ga dejansko našli. Torej tudi, če si ga je kupil, pes, če lastnik želi, da je označen, pristane v zavetišču, ta pa se potem odloči za oddajo – ne nujno temu človeku, ampak nekomu, ki je primeren. To je strošek občine in bo na dolgi rok prinesel rezultat – ko bodo ljudje ugotovili, da se jim ne splača kupiti takega psa, bo to super za pse. Žal pa ni nobene ocene, koliko je teh psov. In vse to bo padlo na občine."

Na vprašanje, kako velik problem so zapuščene živali in njihova zloraba pri nas, Juhant odgovori, da je to odvisno od tega, kateri del Slovenije zavetišče pokriva. "V bolj urbanih delih niti ne, v bolj ruralnih pa še vedno slišiš zgodbe. Vsaj, kar se psov tiče, se je stanje poboljšalo. Ni več tega, da prideš na teren, pa ti stara generacija brez zadržkov pove v obraz: to smo mi reševali tako, da smo mladiče dali v vrečo, vrgli v vodo, s kamnom potolkli, v steno zmetali, zastrupili ... mlajše generacije jih raje dajo v škatlo, odpeljejo nekam in jih pustijo na vidnem mestu. Ampak mi še vedno pozivamo k sterilizaciji in kastraciji! Naslednji korak, ki nas čaka, so mačke. Te so še vedno inferiorne psom."

Samčeva ob tem opozori, da bi v Sloveniji zagotovo prav prišlo še kakšno dodatno zavetišče, še bolj prav pa bi bilo, da bi se društva, ki se ukvarjajo z nameščanjem in oddajo živali, registrirala v zavetišča. "Društva naj bi se ukvarjala z osveščanjem ljudi, ki ga pri nas zelo manjka, a se skoraj nobeno ne ukvarja s tem, skoraj vsa se ukvarjajo z zavetiško dejavnostjo. In ker niso dolžna poročati o tem, pravzaprav ne vemo, koliko je teh živali, ki do nas sploh ne pridejo," pojasni. Nov zakon sicer omogoča tudi lažjo registracijo – morda bi se zato lahko kaj premaknilo tudi tu.