'Če bom odnehal, sem te ljudi na nek način pustil na cedilu'

Ko vstopim v skladišče, kjer Ignac Habjanič zadnja leta skladišči plastične zamaške, že na daleč zaslišim značilno 'rožljanje'. 69-letnega možakarja najdem pri sortiranju današnje bere – posebej gredo beli in rdeči, skrbno loči tiste z napisi ... "Danes sem zaslužil že evro dvajset," se zasmeji, ko ga vprašam, ali mu ljudje v posode nastavljajo še kaj drugega. "Včasih kakšne odpadne baterije, ki pa jih tudi potem zberem in sam nesem tja, kamor spadajo," razloži.

Ne le zbiranje, tudi ustvarjanje

Prostor, kjer skladišči zbrane zamaške, so mu pred leti prijazno odstopili na ptujski železniški postaji, v prostorih postaje za tovorni promet. Ko je začel s tem, za mnoge precej nenavadnim hobijem, je zamaške sprva spravljal pri prijatelju, v prostorih, kjer je imel podjetje. "Potem pa so mi nekako ponudili na železnici, da bi šel 'na svoje' in sem sprejel. Dobro sodelujemo," pripoveduje. Na odvoz, pri katerem mu vsakič na pomoč priskoči Slovenska vojska, zdaj tam čaka okoli šest ton.

A Habjanič zamaškov ne le sortira in skladišči, pač pa tiste posebne tudi zbira in iz njih ustvarja. Zastave, logotipe, napise, podobe ... "S tem sem začel že pred leti. Najprej sem imel v kleti podlago, na katero je nečakova hči Anja zlagala zamaške in ustvarjala nekakšne sličice, pa sem probal še sam. Najprej sem naredil eno zastavo, pa drug napis ... Pa sem vsakič potem razdrl. Zamaškov tudi zdaj nikoli ne lepim," razlaga. Prav tako se mu s sestavljanjem podob nikamor ne mudi. "Kakšen dan naredim dve vrstici, drugič več, včasih nič."

Pred časom pa so se mu pri tem pridružili tudi šolarji. "Najprej je prišlo nekaj deklic z učiteljicami. Sprva so se zmrdovale: češ, to je brezveze. Potem pa so probale. In na koncu so tukaj ždele po več ur in sestavljale in sestavljale." S skupnimi močmi jim je uspelo izdelati zastave in grbe vseh 28 držav članic Evropske unije. Umetnine so nato na ogled postavili v bližnjem nakupovalnem središču.

Ni pa to edinkrat, da je Habjanič s svojim delom popestril najstarejše slovensko mesto. V začetku letošnjega leta je z napisom, ki opominja na bližajočo se obletnico – letos namreč mineva 1950 let od prve pisne omembe mesta Ptuj – okrasil prazno izložbo prodajalne v mestnem jedru. "Večkrat sem hodil po mestu in prava žalost je bila (in ponekod še je) gledati te prazne izložbe nekdanjih, propadlih trgovin in podjetij. V njih ni blo nič, razen prahu in tu pa tam morda kakšne 'crkjene' muhe. Zato sem šel do lastnikov in jih vprašal, če bi mi dovolili noter postaviti eno to mojo 'tablo'. In so mi."

Vsega je 'kriva' Anja

A kako je sploh začel zbirati zamaške, ga povprašam. "Bilo je to leta 2011. Takrat so pri nama z ženo živeli nečak s soprogo in njuna hči Anja. Otroci so v vrtcu za dober namen pomagali zbirati zamaške in mala Anja je to takrat vzela zelo zelo resno. Zbirali smo doma, a to je šlo prepočasi in bilo jih je premalo. Takrat sem bil že v pokoju in sem se domislil, da bi na zabojnike za zbiranje odpadne embalaže po mestu namestil posode za zamaške. Sam sem jih izdelal, jih obesil in zraven pripisal za kaj gre. Spomnim se, kako sva z Anjo – komaj je poganjala tisto kolo s pomožnimi kolesci – nato hitela od ene do druge posode in jih pobirala."

A tudi to je bilo za nadebudno Anjo premalo, zato se je Habjanič obrnil še na druge vrtce, osnovne in srednje šole, gostinske lokale, trgovine ... In zbiranje, kot ga dandanes poznajo na Ptuju in v okolici, se je začelo. Prvo leto je zbral 'le' 200 kilogramov, a takrat je, kot pravi, še "tipal teren". "Drugo leto jih je bilo že enkrat več – 400 kilogramov, tretje leto pa je 'eksplodiralo' – zbral sem šest ton." Mala Anja je medtem zrasla v mlado gospodično in ga 'pustila na cedilu'. "Še danes pa ji povem, da je za vse to 'kriva' ona. Zdaj na srečo razume, da v pozitivnem smislu, ko pa sem ji prvič to rekel, se je ustrašila, da je naredila kaj narobe," z nasmeškom in nalezljivo pozitivno energijo razlaga 69-letnik.

Kako pa so njegovo delo sprejeli Ptujčani? "Najprej so me seveda čudno gledali. A čez čas, skozi leta dela, so zgleda le videli, da stari, kosmati 'ded' misli resno," se pošali. Zbiranje se je prijelo in zdaj sodeluje s šolami vse od Ptuja do Središča ob Dravi, še okoli 80 posod ima nastavljenih po mestu. Vodi tudi približen razpored in glede na to, kdaj bi lahko bila posoda polna (običajno enkrat mesečno) obišče posamezno 'točko'. V lokalih, barih, trgovinah in gostiščih ga pogosto že komaj čakajo, številni pa ga, ko imajo posodo polno, tudi sami pokličejo. Zamaške je prejel celo že iz tujine – iz Nemčije, Srbije, Švice.

"Opravimo približno tri odvoze letno, pri čemer eden nanese okoli 3200 kilogramov. Do danes smo zbrali in odpeljali skupno natanko 48.806 kilogramov."  Z zadnjim odvozom, ki ga načrtuje v začetku avgusta, pa bi tako presegel petdesetico. Koliko pomoči potrebnim je na tak način pomagal, ne ve natančno, zagotovo pa v zadnjih dveh letih vsaj šestim.

Tudi zato ga informacija, da bo podjetje MPI Reciklaža iz Črne na Koroškem prenehalo odkupovati zamaške, žalosti. "Zamaške zbira staro in mlado. Ne morem si predstavljati, da bi na primer tistim malim vrtčevskim otrokom zdaj moral reči, da je konec, da je njihovo zbiranje zaman. Na nek način s tem ljudi pustiš na cedilu. Ljudje so me vzeli za svojega, kot jaz njih, in zato ne bom odnehal," je jasen. Ptujčane zato poziva, naj še naprej zbirajo. Kljub temu, da sicer še vedno upa, da si bo koroško podjetje premislilo, pa se je že obrnil na drugega kupca. "Prej so tono zamaškov odkupovali po ceni 260 evrov, to podjetje, s katerim sem stopil v stik, pa isto količino odkupi za 160 evrov. Skoraj enkrat manj, a tudi to je nekaj," je optimističen.

Ga pa nekoliko žalosti tudi odnos nekaterih, ki bi želeli njegovo pomoč. "Zadnjič me je klicala neka gospa, ki bi želela, da bi zbiral zamaške za njenega svojca. Vprašal sem jo, če tudi sama že kaj zbira. Odgovorila mi je, da ne, da bi bilo to tako ali tako premalo in da je na tak način to brezveze. Bil sem zaprepaden! A jaz pa jih na enak način lahko zbiram zanje?" je jezen. Prav tako želi, da je vsak, za katerega se zbira, zraven najmanj pri odvozu, s čimer pokaže neko hvaležnost. Ptujčan pri tem vsakokrat pripravi tudi manjšo prireditev – na pomoč pri nakladanju vreč zamaškov na vojaški kamion so mu tako priskočili že Dejan Zavec, Mina Markovič, Nataša Pirc Musar, Slavko Kovačič - Spidi, Milan Brglez in nazadnje Vlado Kreslin.

Za konec ga še povprašam – zakaj? In čaka me hudomušen odgovor: "Sem v penziji, ko se človek pogosto zaleži, zredi in zapije. Če ne bi imel tega, bi se gotovo tudi sam. Na tak način pa ostajam aktiven in se počutim koristnega."