Če si za partizane, še nisi levičar

Razločevanje med politično levico in desnico izvira iz francoske revolucije, ki je pred več kot 230 leti postavila temelje parlamentarni demokraciji in številnim svoboščinam za vse ljudi. "Levo" in "desno" se je nanašalo na sedežni red poslancev nasprotujočih si političnih sil v parlamentu. Levo od predsednika parlamenta so sedeli predstavniki meščanstva, desno plemstva in duhovščine. Desnica je bila, poenostavljeno rečeno, za status quo, levica pa za spremembe. Potem so se skupine delile še navznoter, eni so želeli ubiti kralja, drugi so bili proti. Kralj je bil usmrčen, usmrčen pa je bil še marsikdo drug, ko je revolucija postala krvava. Na koncu so največ dobili bogati meščani, bolj potiho pa tudi plemstvo. In postavili temelje za avtokrata, Napoleona Bonaparteja, ki bi bil po tej razdelitvi na začetku levičar, jakobinec, kasneje pa, vemo, se je razglasil za cesarja .    

Kako se vsebine političnih opredelitev spreminjajo, se lepo kaže v ZDA, kjer o levici in desnici na splošno govorijo, v primerjavi z Evropo, zelo malo. Od nekdaj imajo demokrate, ki bi trenutno veljali kot leva sredina, in republikance kot desna. Kdo se ob tem še spomni, da so bili ameriški demokrati goreči zagovorniki suženjstva in da so njegovo odpravo izborili republikanci?

Je torej delitev na levo in desno v času ... končne zmage kapitalizma, kot bi dejal Francis Fukuyama, že preživeta?  

V kapitalistični družbi je pomembno razmerje med kapitalom in delom. Če je razmerje vsaj približno uravnoteženo, je družba stabilna in prebivalci so razmeroma zadovoljni. Takšno obdobje je bilo na Zahodu od konca druge svetovne vojne do neoliberalne revolucije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem pa se je pričelo rušiti v korist kapitala. Če je levica za večjo vlogo države, družbo blagostanja, pravice manjšin, javno šolstvo, zdravstvo, pravične davke, skrb za okolje, enakopravnost spolov, delavske pravice, socialno državo, večjo empatijo do imigrantov, pa je desnica za svobodni trg, nizke davke, omejeno državo, tradicijo, nacionalizem, stroge zakone, močno vojsko, individualizem, deregulacijo, večinoma jo krasi tudi okoljski skepticizem.

Večina modernih strank ima danes podobne (desne) ekonomske programe, razlike so se zato začele pojavljati denimo pri identitetnih politikah. Volilne teme se bodo  pogosto vrtele ravno okoli pravic manjšin, reprodukcijskih pravic žensk in migracij, bistveno manj pa okoli ekonomskih vprašanj. Tako volivci, ki jih spretno usmerjajo k tem vprašanjem, pogosto izvolijo politike, ki jih sicer ekonomsko postavljajo v podrejen, slabši položaj. Elitam je všeč, če delavski razred voli zanje. Ob tem ti volivci pozabljajo na dolgotrajen trud, na osebne žrtve, trpljenje, osebni pogum tistih, ki so izborili pravice, ki so zdaj videti samoumevne, kot je osemurni delovnik. Ta seveda tudi danes ni tako samoumeven, ko gre na primer za tuje delavce, kot so denimo pri nas turški delavci, ki so delali tudi po 300, 400 ur na mesec. To pomeni po deset, enajst ur na dan. Vsak dan v tednu.  

Z golo zadnjico

Volivci tudi najpogosteje ne kaznujejo, če strankam in politikom malo zdrsne. Nekaj primerov z desnice, denimo, znan je primer, ko je ameriški izrazito konservativen politik zaradi ljubezni od hčere, ki je bila lezbijka, zelo omilil svoja trdna stališča do istospolnih. Spet drugačen je primer, ko člana stranke, ki je javno izrazito nenaklonjena homoseksualcem, zalotijo, kako z golo (dobesedno) zadnjico beži skozi okno z gejevske zabave. Ali ko predsednica države, ki si gradi javno podobo na boju proti pedofiliji, pomilosti človeka, obsojenega zaradi pomoči pri spolnih napadih na otroke in mladostnike. Hipokrizija, ko javno pridigaš nekaj, sprejemaš zakone in s svojim zgledom dovoliš družbi, da se spravlja na pripadnike različnih manjšin, v resnici pa sam na skrivaj počneš isto, je tudi, kot kaže, med volivci hitro pozabljena.

Tudi na levici so zdrsi, ko imajo politiki polna usta boja za socialno pravičnost, v resnici pa vodijo trdno neoliberalno politiko, nagrajujejo bogate in režejo pri najrevnejših. Pogosto je tudi tako, da nekaj postane levo ali desno zaradi opredelitve druge strani. Kot primer: pri nas je občutek, da bo za levo obveljalo tisto, za kar bo stranka SDS rekla, da je levo. Ali pa je že dovolj, če si za partizane.  

Kaj pa tako opevana sredinskost, je sploh mogoča? Pri ključnih vprašanjih si je sredinskost težko predstavljati.

Hudič je ušel iz steklenice

Ob tem pa se povsod po svetu volivci obračajo k populistom, nezaupanje do institucij liberalne demokracije, kot so poštene volitve, svobodni mediji in politični pluralizem, je vedno večje. Kot je dejal Geert Wilders, populistični  zmagovalec volitev na Nizozemskem, hudič je ušel iz steklenice.

Inštitut Evropskega sveta za mednarodne odnose je izračunal, da naj bi bolj ali manj evroskeptični populisti na volitvah v Evropski parlament, ki bodo junija, kar v devetih državah dobili največ glasov, med njimi na Nizozemskem, v Avstriji, Belgiji in Franciji, na drugem ali tretjem mestu bodo še v devetih drugih državah. Koalicija srednje desnih, konservativnih in skrajno desnih bi lahko prvič vodila parlament. Ob tem projekcije napovedujejo, da naj bi največ sedežev pridobili prav v skupini konservativnih in reformnih strank. S strankami, kot je španski Vox, ki bi ukinil vse zakone o enakopravnosti spolov, odpravil dostop do abortusa, kolo zavrtel nazaj, ko gre za pravice skupnosti LGBT, ministrstvo za enakopravnost bi nadomestil z ministrstvom za družino, z ukrepi za več rojstev in tradicionalno družino, ukinil bi zakon o družinskem nasilju, ki zanje ne obstaja, čeprav ima Španija največ umorov žensk v družinskem okolju. Podobna načela ima stranka Zakon in pravičnost iz Poljske in druge v tej "zmernejši" skupini. Pridobila bi tudi še bolj skrajna skupina strank identitete, kjer se med drugim zavzemajo za remigracijo, to je prisilno in množično izselitev vseh prebivalcev z emigrantskim ozadjem, tudi če imajo državljanstvo. Glasove bodo dobili na račun levice, zelenih, social demokratov in liberalcev.  

Če bo tako, je zagotovo pričakovati tudi napad na zeleno politiko, zdaj bodo imeli orodje, moč, da naredijo vse, da spremenijo, zaustavijo okoljske zakone. Navidezno v prid vsakemu; delavcem, kmetom, voznikom, potrošnikom. V resnici so to ukrepi, za katere že vseskozi lobirajo velekapital, farmacija, proizvajalci pesticidov, fosilne energije, avtomobilska industrija in tako naprej.  

Levosredinski blok, ki je doslej imel večino v Evropskem parlamentu, bo, kot kaže, izgubil. Je pa ob tem nekako inerten, se ne zgane. Predsednica bloka Iratxe García Pérez je tako dejala, da je vprašanje za čas pred in okoli volitev, ali bodo evropske ljudske stranke, to je zdajšnja desna sredina, še vedno podpirale proevropski program ali bodo izbrale sodelovanje s tistimi, ki hočejo slabiti Evropsko unijo. Leva sredina torej čaka desno, da ta pove, kako in kaj, da ta naredi strategijo, čeprav bi lahko že sklepali, da je na primer voditelj nemške CDU Manfred Weber zelo naklonjen sodelovanju z bolj desnimi strankami in je že doslej veliko naredil za njihov vzpon. Kot da je levica brez idej. Ob tem pa desnica prevzema njihove ideje, orodja, strategije in gradi povsod mrežo, ki deli isto agendo, predvsem osredotočeno na tri stvari: napad na zeleno politiko, migrante in pravice LGBT.  

In po desetletjih, ko je veljala skrajna desnica za tabu, se je proces demonizacije obrnil v drugo smer, proti evropski levici, civilni družbi, okoljskim aktivistom in nevladnim organizacijam. 

To v glavnem omogočajo velike tradicionalne, še včeraj zmerne stranke. Ko začnejo te stranke sodelovati s skrajno desnimi, kot to počnejo na Švedskem, Finskem, ali ko prevzamejo oblast, kot so to storile v Italiji, to pripelje do sodelovanja s še bolj desnimi. Ti pa so danes drugačni, uporabljajo kvaziintelektualne argumente, akademski jezik, psevdoznanost, nastopajo kot resna organizacija, niso potetovirani in obriti fantje v bulerjih. So globoko rasistični, to pa izražajo v kulturnih, etničnih ali verskih terminih (ohranitev krščanstva, zahodni način življenja). So kot varuhi Evrope, čeprav so večinoma izjemno nacionalistični. Skrajne ideje prav zaradi tega, ker jih posvajajo tudi velike sredinske stranke, postajajo sprejemljive in nekaj normalnega. Lahko pa je tudi drugače, primer je Španija, le če se zmerne stranke, naj bodo leve ali desne, ne bojijo svojih volivcev.

Na splošno je v Evropi zelo velik upad socialno demokratskih strank. To pa ne pomeni, kot je pokazalo več mednarodnih raziskav, da upada tudi progresivna politika, ki so ji bistvene enakopravnost, vključevanje in po novem tudi trajnost. Njen nosilec je srednji izobraženi razred. Raziskave so pokazale še, da levici škodi prevzemanje desne politike, ko gre za vprašanje imigrantov, in da izgubljajo, če nižajo davke in zapovedujejo politiko zategovanja pasu.

Občutek je, da leve in levosredinske stranke izgubljajo tudi zato, ker nekako ne znajo tako kot desne ponuditi preprostih razlag. Da se da tudi to, je pokazal znani nizozemski zgodovinar Rutger Bregman, ko je najbolj sprenevedavemu panelu na svetu, vrhu bogatih v Davosu, že pred leti dejal, da je stvar zelo preprosta. Zavzel se je za to, da bi bogati plačali svoj del. Ne skozi neučinkovito in arbitrarno dobrodelnost, ne z izjavljanjem, kako so vsi za enakost in pravičnost, ampak preprosto z višjimi davki. Pozneje je dejal, da se je počutil, kot da je na kongresu gasilcev, pa nihče ne govori o vodi. Če kdo misli, da so višji davki že komunizem, je še dejal, naj se spomni, da so države, ki so lepo uspevale z 80- ali celo 90-odstotnim davkom. Ena izmed njih so bile Združene države Amerike po drugi svetovni vojni. Njegov nastop si je na spletu ogledalo na milijone ljudi. Postal je zvezda, ker je, kot sam pravi, samo izjavil očitno, vladarji Davosa so nagi. Bregman je iz generacije, ki je ne zanima polpretekla zgodovina, hladna vojna in podobno, generacije, ki jo je radikalizirala finančna in okoljska kriza. Prihajajo pa še mlajši volivci. Zelo pomembno je, kaj bodo izbrali oni.  

"Stvar je v tem, da moraš biti pri volitvah načelen, ne pa da se grebeš za vsak borni odstotek tega ali onega. Popolnoma očitno je, da se laburisti zavzemajo za načelo delitve družbenega bogastva, prijazno okolje, homoseksualce, matere samohranilke in Nelsona Mandelo, za razliko od nosljajočih, oblastnih možakarjev, ki si privoščijo afero za afero na levi, na desni in sredini, potem pa jo popihajo v pariški Ritz ter solijo pamet vsem novinarjem." Tako je svojo volilno odločitev argumentirala Bridget Jones, ko na svojo veliko grozo ugotovi, da njen ljubljeni gospod Darcy voli konservativce. Bridget, kot vemo, ni bila kakšna intelektualna veličina, knjiga pa je nastala v času, ko so bili laburisti s Tonyjem Blairom res priljubljeni – vemo, kako se je potem izteklo. Je pa zadela bistvo. Razlike med strankami so, in čeprav ni idealnih politikov, ni idealnih strank, vzameš tisto, kjer čutiš, da je vseeno največ skupnega s tabo. In obkrožiš. Še vedno je to ključno, ni druge. Potem pa upaš na najboljše.