Če so poletni hribolazci v japonkah, so zimski izletniki s krznom

"Težko bi rekel, da imamo stereotip, ki je tipičen za poletje in tipičen za zimo, prav tako ne bi več tega delil na narodnosti, čeprav smo včasih temu res rekli tako. Danes je to mešanica vseh," podpredsednik Planinske zveze Slovenije (PZS) Martin Šolar zavrne kliše o čeških turistih v sandalih, ki se jim je očitalo, da povzročajo delo gorskim reševalcem. "Tisti, ki gredo nepripravljeni v gore, se poleti in pozimi niti ne ločujejo. Poleti imajo kratke hlače in (pre)majhen nahrbtnik, pozimi pa bundo z mačko, ker je moderno. Je sicer topla, še vedno pa ne dovolj za hribovske razmere," začne pripovedovati za 24ur.com.

"Nedolgo nazaj sem bil na Slemenu nad Vršičem, kjer sem videl vse mogoče – domače prave planince, nedeljske obiskovalce narave iz Slovenije, tujce. In v tej široki populaciji še vedno najdeš ljudi, ki imajo fino bundo s krzneno obrobo, ker so se sprehajali po Kranjski Gori ali ob Blejskem jezeru in si nato dejali, da bi šli še na sneg. Obute imajo superge, bele, ker je to zdaj moderno, in rečejo, da saj to pa je dober čevelj, in gredo še naprej. Ker vidijo svoj avto relativno blizu, si ljudje ne predstavljajo, da se v naravi, v gorah, zelo hitro stvari spreminjajo," zmaje z glavo.

Za glavo se prime tudi, ko se spomni nekega oktobrskega popoldneva. "Bilo je pozno popoldne, dan se je krajšal. Mi smo bili na vodenem izletu, vračali smo se s Sedmerih Triglavskih jezer, ko srečamo skupino, ki koraka po poti navzgor. Ustavim se in vprašam, kam gredo. Eden mi v angleščini odgovori, da k jezerom, drug sploh ni vedel in je pokazal na vodnika. Spredaj je bil nek mladenič v kratkih hlačah, 20. oktobra, s čepico in malim nahrbtnikom. Češ, saj tam je koča. Dragi moji, pa sploh veste, kdaj je koča odprta!? Koča je zaprta od takrat in takrat," ga je presenetila fantova neodgovornost. "Seveda to ni bil kvalificiran planinski vodnik, bil je le nekakšen vodja skupine. Ljudje so šli zelo nepremišljeno in nepripravljeno v stvari, ki niso tako zelo preproste," je jasen Šolar.

Na PZS opozarjajo na to, da veliko ljudi, posebej tujcev, ki hodijo v naše gore, pravzaprav ne ve, kaj jih čaka na poti. "Uporabljajo različne aplikacije in zemljevide, kjer pa je narisana samo neka črta, ki pa povprečnemu turistu ne pove kaj dosti. Na pravih zemljevidih so poti označene v treh stopnjah – lahka, zahtevna in zelo zahtevna pot, torej polna, črtkana in pikčasta črta, tega pa na mnogih aplikacijah, ki jih ljudje uporabljajo, ni," poudarja Šolar.

Zato so se na PZS odločili, da po vzoru tujine tudi v Sloveniji pod zelo zahtevnimi zavarovanimi potmi postavijo enotno oblikovane table v slovenščini in angleščini. . Predlagajo jih 30, letos jih je bilo postavljenih že šest, denimo pod Malo Mojstrovko, Prisojnikom, Komarčo, Storžičem.

Hkrati pa se tudi same gore spreminjajo, v luči podnebnih sprememb ob mednarodnem dnevu gora, ki so ga obeležili ta teden, opozarjajo na Planinski zvezi Slovenije.

"To, da sredi decembra stojimo na travniku 1000 metrov visoko, ki je kopen, da pogledamo okrog in opazimo samo zaplate snega, nam da vedeti, da se nekaj dogaja, spremembe so nedvomno tu. Ekstremne padavine, suše, drugačne kapacitete voda vplivajo tudi na nas, ki hodimo v gore. Padajoče kamenje, drobirski tokovi, na udaru so poti in koče, posledično varnost. Na zemljevidu je morda lahka planinska pot, ki preči nekaj grap, ampak pred dnevi je bilo lahko neurje in erozija je odnesla pot," ponazori podpredsednik zveze, ko iz smeri Grahovš hodimo proti Domu pod Storžičem, nad nami pa se dviguje mogočen očak, ki je zahteven cilj že poleti, pozimi pa je prava alpinistična tura.

PZS zato želi ljubitelje gora spodbuditi, da se pozimi lotevajo nižje ležečih ciljev v gorah. Šolar za zimo predlaga destinacije, ki jih poznamo že od poletja. "Dan je krajši, vremenske razmere se hitro spreminjajo, oprema je drugačna, mrzlo je, pa tudi orientacijsko so stvari zelo drugačne. Poti ne boste videli, če bo 20 centimetrov snega, ne boste videli markacij na kamnih, na smrekah bodo zabrisane," ponazarja Šolar, ki pohodnike ob tem poziva, naj pozimi raje izbirajo ture, ki imajo za cilj neko planinsko kočo.

Na spletni strani PZS redno posodabljajo seznam trenutno odprtih postojank, ki jih je v Sloveniji več kot 200, zelo veliko pa jih je odprto tudi pozimi. Nanizali so nekaj zimskih ciljev, kot so denimo Krim, Nanos, Slavnik, Vremščica, Kum, Blegoš, Pohorje, Mrzlica, Lisca, Boč, Snežnik, Slivnica, Trdinov vrh, Čaven, Kofce, Lubnik. Z obiskom koč pa podpiramo tudi njihovo delovanje, dodajajo.

Tudi cilj novinarske konference PZS ob začetku zimske sezone v gorah je bila koča, Dom pod Storžičem, ki je pozimi odprt ob petkih, sobotah in nedeljah. "Tržič je destinacija, kjer se praktično na vse okoliške hribe poti začnejo v središču mesta, za kar so po eni strani naravne danosti, po drugi strani pa sta razvoj poti in gradnja planinskih koč povezana z železnico, s katero so se nekoč pripeljali planinci. Iz Tržiča do Doma pod Storžičem je dobri dve uri hoda, iz Grahovš, kjer je urejeno parkirišče, pa dobra ura. Odvisno od razmer so parkirišča tudi višje ob cesti, pri čemer se pot krajša, priporočam pa vsaj pristop čez Senožeti, kjer se v slabe pol ure povzpnemo do doma," je pojasnil predsednik Planinskega društva Tržič, domačin Uroš Ahačič.

Hkrati pa strokovni sodelavec PZS in gorski vodnik Miha Habjan poudarja, da se je treba zavedati, da so pozimi izhodišča do planinskih koč lahko onemogočena zaradi snega, zato je treba včasih turo začeti prej, dodobra pa se pripraviti tudi že doma. Stvari moramo že doma premisliti, kako bodo potekale, da bo potem na terenu lažje, spodbuja. "A tudi običajna pohodna tura je v zimskih razmerah drugačna kot poleti," dodaja.

"Že obuvala so tista, ki so nadvse pomembna, gojzarji čez gležnje z ustreznim podplatom. Čeprav je teren kopen, lahko še vedno pridemo do območij, kjer so sneg, poledenitve. Zato je priporočljivo imeti s seboj tudi t. i. verige ali 'ketnce', pripomoček, ki si ga damo na noge in omogoči, da je naš korak na nekem ne preveč izpostavljenem terenu tako soliden, da ne bomo padli ali zdrsnili. Ampak s temi v visokogorje nikakor ne smemo, to niso tiste prave dereze," opozori na razliko s pravim visokogorskim pripomočkom.

Razkazuje še ostale stvari, ki jih potegne iz nahrbtnika: "Oblačila naj bodo primerna zimskim razmeram, v nahrbtniku naj bodo še dodatna. Kapa, rokavice. Moramo se zavedati, da je dan krajši. Čelna svetilka. Rezervna baterija za telefon, ki ga imam na toplem," se prime za žep na prsih. "Zavedati se moramo, da če bo šlo kaj narobe pozimi, se stvari lahko seštevajo in lahko iz majhnega problema čez čas nastane večji. Pozimi moramo biti še toliko bolj premišljeni in izbirati res cilje, ki smo jim dorasli, to je ena od ključnih stvari," polaga na srce.

"Vrh, sedlo ali koča, torej točka, do katere smo prišli najvišje in kjer se nato obrnemo, je šele pol poti, treba je še v dolino. Hoja navzdol je že v poletnih pogojih lahko težja, saj je večja možnost zdrsa, pozimi pa je to še toliko bolj izrazito. Poleg tega smo na vrhu lahko že zelo utrujeni in smo večino tega dnevnega kondicijskega potenciala že porabili, nismo pa morda pomislili, da nas čaka še sestop. Zato je treba že doma, v pripravah na turo, vkalkulirati, da je sestop ravno tako pomemben kot sam vzpon," je poudaril v pogovoru za 24ur.com.

Čeprav so v zadnjih dneh v gorah temperature precej visoke, so v visokogorju prave zimske razmere – nad 2500 metri je lahko že več kot meter snega. "Zlasti na prisojnih legah se sneg podnevi tali, ponoči pa zmrzne, zato je tam več možnosti za poledenelo podlago. Tudi sicer se sneg v teh razmerah predeluje, a je na višjih senčnih legah lahko še nepredelan. Trenutno sicer ni povečane plazovne nevarnosti, a so lokalno razmere lahko tudi neugodne s stališča trdnosti snežne odeje. Večina planinskih poti skupaj z markacijami je v visokogorju zasneženih, kar otežuje orientacijo. Skratka, v visokogorju je prava zima in če se odpravljamo tja, moramo biti na turo ustrezno celostno pripravljeni," je jasen Habjan.

Žal pa včasih niti to ni dovolj. "Lahko je priprava na turo prava, izkušnje so primerne, oprema je ustrezna, pa enostavno pride do smole. Ni pa smola, če te je en dan po sneženju, v čudovitem vremenu, s prima opremo, zasul plaz. To je bila načrtna napaka, nepremišljenost, tvegal si in izgubil," je stvaren Šolar.

Sončen konec tedna po obilnem sneženju skoraj vedno prinese novico o reševanju iz gora. "Ko pade nov sneg in je lepo vreme, to kar vleče," priznava.

Mnogokrat pa vlečejo tudi ekstremni športniki, pravi. "Imamo ljudi, ki smučajo z vrha Triglava, s snowboardom skozi Jalovčev kuloar," našteva. "Toda oni imajo bistveno večjo raven znanja, ukvarjajo se denimo z alpinizmom, z ekstremnimi športi, kjer je tveganje precej večje. Laiki pa tega ne ločijo in si mislijo, ah, saj je on tudi šel. Seveda so vsi ti to tudi objavili, da so že bili na snegu, da so že šli. In to je problematično, da se ne zavedajo, kako resna zgodba je zadaj," zaključuje.