KOMENTAR: Če starši niso poravnali položnic, so bili otroci posebej označeni

Oče otroka, ki se mu je to zgodilo in nam je dogodek opisal v ogorčenem in tudi žalostnem pismu, ki ga je poslal oddaji Preverjeno, je še povedal, da je sina tako prizadelo, da ni več želel v šolo. Sram ga je bilo.

Pojasnjeval je, da je zamudil plačilo samo ene položnice, sicer pa je bil reden plačnik.

Zgodilo se je na eni izmed šol pri nas pred nekaj leti, natančneje, konec leta 2014. O težavah z malicami, kosili v osnovnih in srednjih šolah smo začeli poročati septembra 2012, ko je država s svojimi varčevalnimi ukrepi globoko zarezala tudi v subvencije za malice in kosila. Kar naenkrat se je začelo govoriti, da so otroci pri nas lačni. Pa tudi, da šole posegajo po drastičnih ukrepih, ko gre za otroke staršev neplačnikov.

Takrat smo obiskali šolo, kamor je hodil nesrečni deček. Razložili so nam, kakšen sistem imajo.

Vsak učenec ob začetku šolskega leta prejme kartonček za kosilo. Na sprednji strani so navedeni osebni podatki in slika, na hrbtni strani pa razpredelnica z desetimi meseci. Vsak mesec, ko starši plačajo položnico za kosilo, dobijo novo štampiljko.

Kartonček morajo pokazati učiteljici ob vhodu v jedilnico, da jih spusti na kosilo.

Če otrok štampiljke za tekoči mesec nima, ga pošljejo v pisarno šolske prehrane. Potem pa mu knjigovodkinja za vsako želeno kosilo napiše listek, ga žigosa in z njim ima vstop v jedilnico.

Pred njeno pisarno se je torej nabirala ta sramotilna vrsta. Včasih je kdo prišel sem, včasih jih je bilo tudi po 10,  včasih 15.  In v vrsto po žig so morali prav vsak dan,  dokler ni imel tistega pravega  žiga, da je položnica plačana.

Bili so klici in pisma naših gledalcev, ki so nam pripovedovali, da so na  nekaterih šolah otroke, ki so se, nenaročeni na kosilo, postavili v vrsto, včasih kar  potegnili iz vrste in jih lačne  pospremili nazaj v razred.

Na nekaterih šolah je pri učencih, katerih starši niso plačali položnice, ob prijavi na kosilo glasno zapiskalo. Predstavljajmo si, kakšen efekt je to najverjetneje povzročilo pri vrstnikih, sošolcih.

Sistem nadzora plačane prehrane je potrdil  šolski svet staršev, tako tudi na osnovni šoli, kjer je potekal nadzor s ključki, ki so otrokom piskali.  Enotnih postopkov, ki bi veljali za vse šole, ni bilo, sami so izbrali sistem nadzora. 

Šole so bile v stiski. Vse več staršev je s plačilom položnic zamujalo, veliko je bilo takšnih, ki sploh niso plačevali. Šole so to reševale na različne načine.   

Ravnateljica ene izmed šol, kjer so prav tako imeli elektronsko evidentiranje pred kosili, je pripovedovala, da morajo šole same skrbeti za izterjavo dolgov, ki lahko skupaj nanesejo tudi več deset tisoč evrov.

Leta 2012 so poskusili tudi preko odvetnika z izvršbo, vendar so ugotovili, da je večji strošek za odvetnika, kot pa so pridobili sredstev.

Tako kot večina šol so sicer uvajali tudi nekakšne odpustke. Otroci, za katere so vedeli, da imajo doma težave z denarjem, so lahko prišli na kosilo, vendar pa le ob koncu, 15 minut pred zaključkom ure za kosila. 

Takšna dobrodelnost je pogosto povzročala morda še večje stiske otrok, kot bi jih lakota.

Primer z ene izmed šol, ki smo jih obiskali: "Malico so mu plačevali starši našega razreda, vsak mu je doniral dva evra, zdaj so se preselili na drugo šolo. Nekateri sošolci so ga namerno zbadali, bil je izredno vzkipljiv in je prišlo hitro do pretepa..."

Učitelji so pripovedovali, da če nekdo sedi ob strani, ko ostali jedo, tistega hitro zaznamo, razčistimo, v čem je problem, zakaj je odjavljen, zakaj ni prijavljen.

"Učenec ni bil naročen na popoldansko malico, vsakič, ko je bila malica, je vzel kruh na skrivaj. Ko sem to zaznal, sem sporočil naprej in učenec je dobil popoldansko malico brez kakršnihkoli težav. "

Na vsaki šoli so bili učenci, ki so jim na skrivaj, tako da niso vedeli, nudili kosila, ki jih njihovi starši niso mogli plačati.

V državi je bilo takrat več kot 780 osnovnih šol, in potem, ko smo začeli objavljati zgodbe o stiskah otrok, je to sprožilo tudi številne dobrodelne akcije, bilo je veliko donatorjev, pomagale so tudi občine.

Otroci seveda ne bi smeli biti izpostavljeni, položnice plačujejo starši. Pa vendar so glavnega bremena stigme, stisk, včasih izločanja iz družbe sovrstnikov, šepetanja za hrbtom, odkritega zafrkavanja bili deležni seveda otroci. Marsikdo si dela iluzije o nedolžnih prijaznih otročičih, ampak včasih res težko najdeš bolj toksično in nesramno in izključujočo druščino, kot so ravno osnovnošolci.

Vse to bi morali upoštevati ob razpravi, ali vsem plačati malice in kosila, vsaj v osnovni šoli. Obtožbe, da gre za populističen ukrep, ne zdržijo. Bolj populistično je, da bi se zaradi možnosti, da bodo dobili brezplačno malico in kosilo tudi otroci premožnih staršev, odrekli možnosti brezplačne šolske hrane za vse.  Pa da gre tako ali tako veliko hrane v koš. Seveda gre, ampak to ni stvar subvencij, temveč spodbujanja šol, gradnje odnosa do hrane in podobno.

Ker pri subvencijah oziroma pri določanju kriterijev, kje potegniti črto, kdo je še upravičen, kdo ni, pravičnega in učinkovitega sistema ni.

Poglejmo trenutno kriterij za kosila, ki je, res, strožji kot pri malicah.

Primer  družine, na primer mati samohranilka. Ker je meja nekaj manj kot 402 evra dohodka na osebo, njen otrok torej že pri skoraj minimalni plači ni  upravičen do brezplačnega toplega obroka.

Včasih je lahko že en evro tisti, ki odloča, ali bodo otroci lahko imeli toplo kosilo ali ne.

Da ne bodo otroci znova osramočeni stali v  posebnih vrstah in bili v najboljšem primeru odvisni od dobre volje  donatorjev pa bolj ali manj empatičnih in iznajdljivih učiteljev. Pri določanju prioritet, in ker  konec koncev tudi ne gre za tako gromozanske zneske, bi morala država brezplačne šolske obroke postaviti visoko.