Čarobni prizori: severni sij naj bi bilo moč opaziti tudi v prihodnjih dneh

Tokratni severni sij so lahko občudovali prebivalci severnega in vzhodnega dela Slovenije. Fotografije smo prejeli iz Radovljice, s Podbrezja, z Vidma pri Ptuju, iz Maribora, Šmarja pri Jelšah in drugih krajev. Veličasten pojav so opazovali tudi drugod po Evropi. "To je bil najbolj izrazit severni sij v zadnjih 20 letih," pravi astrofizik Tomaž Zwitter.

Opazovali smo ga lahko po skoraj celotni Sloveniji, a žal se je ta čudoviti pojav zaradi oblaka izmaknil Ljubljančanom. A četudi ste ta spektakel zamudili, bo priložnosti zanj še veliko. Trenutno je namreč Sonce zelo aktivno, vrh enajstletnega cikla bo doseglo leta 2025. "Naslednja štiri leta znajo biti torej pestra," pove astrofizik.

Prvič letos smo o severnem siju pri nas poročali aprila, ko so ga občudovali predvsem na Gorenjskem.

In kaj se je zgodilo? V petek zjutraj je na površini sonca izbruhnila nevihta, ki je skozi vesolje poslala tok nabitih delcev, večinoma elektronov. "Iz Sonca so leteli zelo hitro, da so v nedeljo prišli k nam," pravi Zwitter. Takrat je magnetno polje okoli Zemlje elektrone ujelo vase in jih usmerilo proti severnemu tečaju, kjer je bilo delcev res veliko, pa so uspeli prodreti tudi na jug. Tako je severni sij nastal nekje nad Nemčijo na višini 300 kilometrov.

Na takšni višini elektroni trčijo v molekule kisika, ki zažarijo rdeče, bližje Zemljinega tečaja pa ti delci prodrejo še globlje v atmosfero, zato je tam sij običajno zelen. "Vanj poleg kisika trčijo tudi molekule dušila. Ta zažari še nižje, kar daje modre odtenke," pojasni Zwitter.

Severni sij oziroma avrora je v krajih ob tečajniku zelo pogost pojav, v obdobju, ko je Sonce bolj dejavno, pa lahko ta pojav opazujejo tudi južneje od polarnega kroga, najpogosteje jeseni in spomladi. 

Na Sončevem površju divjajo nevihte, ob katerih se v vesolje sprosti ogromna količina ionov. Ti zadenejo Zemljino atmosfero, zaradi česar ta zažari. Na severnem polu, kjer je veliko dušika, v zeleno-modrih barvah, tam, kjer je več kisika, pa v rumeno-oranžnih odtenkih. Intenzivnost in pogost pojavljanja severnega sija je močno odvisna od Sončeve aktivnosti, ki ponavadi sledi 11-letnemu ciklu. Ta se ravno zaključuje.

Prav zato je severni sij pogostejši in izrazitejši kot sicer, saj je na Soncu vse več izbruhov nabitih delcev. Vrhunec aktivnosti naše zvezde bomo dosegli leta 2025, kar pomeni, da bomo do takrat lahko spremljali še več tovrstnih pojavov, ki je pa jih je težko zanesljivo napovedovati. Te pojave lahko opazimo tudi na drugih planetih v osončju.

Severni sij oziroma aurora borealis nastane kot posledica sončevih geomagnetnih neviht, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to elektroni, lahko tudi protoni, in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo.

Polarni siji lahko svetijo v različnih barvah. Šibki polarni siji so navadno bele barve, močnejši pa so lahko rumeno-zelene in rdeče barve. "Slednji se je pojavil tudi pri nas, nastane pa, ko na najvišjih nadmorskih višinah vzburjeni atomski kisik oddaja pri 630 nm (rdeča); nizka koncentracija atomov in manjša občutljivost oči na tej valovni dolžini povzročita, da je ta barva vidna le pri intenzivnejši sončni aktivnosti," piše portal Neurje.si. Majhno število atomov kisika in njihova postopno padajoča koncentracija je tako odgovorna za bled videz vrhnjih delov "zaves". Škrlat in karmin so najpogosteje vidni odtenki rdeče za auroro.

Na nižjih nadmorskih višinah pogostejši trki zavirajo način 630 nm (rdeče): prevladuje emisija 557,7 nm (zeleno). "Zaradi precej visoke koncentracije atomarnega kisika in večje občutljivosti oči v zeleni barvi so zeleni siji najpogostejši. Tu vlogo igra vzbujeni molekularni dušik (atomski dušik je redek zaradi visoke stabilnosti molekule N2), saj lahko s trkom prenese energijo na atom kisika, ki jo nato oddaja na zeleni valovni dolžini," pojasnjujejo. Rdeča in zelena se lahko sicer mešata tudi skupaj, da ustvarita rožnate ali rumene odtenke.