Primer, ki še danes buri duhove. Hrvaški policisti so 19. avgusta 2002 v apartmaju v Rovinju našli ustreljene tri člane slovenske družine iz Grosupljega. Preiskava je pokazala, da jih je morilec iz neposredne bližine ustrelil z avtomatsko pištolo Scorpion, na njej je bil dušilec zvoka. Za umor lastne matere Vesne Pavlin Rakić, očima Georga Rakića in 12-letnega polbrata Bojana je ljubljansko sodišče Ivana Perića marca 2004 obsodilo na najdaljšo možno zaporno kazen, 30 let. Perić krivde ne priznava, češ da ne bi nikoli mogel ubiti svoje družine.
Da je njegov klient nedolžen, se 20 let pozneje še vedno trudi dokazati dr. Peter Čeferin, ki si prizadeva za obnovo kazenskega postopka. Pred kratkim je v daljšem intervjuju z nami spregovoril tudi o novih dokazih, ki so jih predložili, in o tem, zakaj meni, da je Perić nedolžen.
Dr. Čeferin, Ivana Perića zagovarjate že 20 let, in to brezplačno. Bi rekli, da je to edini primer, ki vas še vedno preganja? In zakaj ste tako trdno prepričani, da je nedolžen?
Seveda me preganja tudi marsikaj drugega, toda primeru Perič posvetil eno tretjino svojega poklicnega življenja. Od vsega začetka sem bil namreč prepričan, da komaj dvajsetletni Ivan, razvajen mladenič, ljubljenec svoje matere, brez izobrazbe, brez poklica in kot nesposoben odpuščen s služenja vojaškega roka, nikakor ne bi zmogel izvršiti trojnega umora v popolni temi in v drugi državi. Umora, ki bi ga lahko izvršil le profesionalec ali več profesionalcev.
Kot njegov zagovornik sem uporabil vsa redna in izredna pravna sredstva, vendar brez uspeha. Ivan Perič je bil obsojen na 30 let zapora, pri čemer je na Dobu že 20 let. Ker je bila med postopkom zavrnjena večina mojih obrambnih predlogov, sem izrekel ostre kritike na račun sodišča, državnega tožilstva in sodnih izvedencev. Zato sem bil kaznovan zaradi razžalitve navedenih pravosodnih organov. Zoper izrečene kazni sem se pritoževal do Evropskega sodišča za človekove pravice. To sodišče pa je leta 2018 ugodilo moji pritožbi in razsodilo, da so mi sodišča kršila pravico do svobode izražanja. Evropski sodniki so rekli, da so bile moje kritike upravičene. Ta sodba je bila tudi po mnenju Inštituta za ustavno pravo iz Ljubljane novo dejstvo, zaradi katerega sem lahko vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka.
Pred kratkim ste na vrhovno sodišče vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Zakaj menite, da bi bilo postopek treba obnoviti?
Dve leti sem zbiral nove dokaze. Tako sem pridobil mnenje profesorja forenzične psihologije, ki je ugotovil, da je izvedenec psiholog, ki je ocenjeval Peričevo osebnost in ravnanje, "zavedel sodišče". Izvedenec za telefonijo je v svojem mnenju izrazil dvom o tem, ali je bil Perič na domnevni dan umora (15. avgusta 2002) sploh v Rovinju. Izvedenec za sodno medicino iz Beograda je v svojem izvedenskem mnenju izrazil dvom o tem, ali so bile žrtve res umorjene 15. avgusta 2002 in ali je bil morilec en sam ali jih je bilo več. Predložil sem najnovejšo ameriško literaturo, ki je dokazovala, da sta tako slovenski izvedenec za sodno medicino kot hrvaški patolog (ki sta itak ugotovila različna datuma smrti) ravnala napačno, ker dela ličink, ki so se zaredile v truplih, nista pustila živega, da bi jih bilo mogoče gojiti v laboratoriju – sicer datuma smrti na podlagi tega dokaza sploh ni mogoče ugotavljati. Predlagal sem, da se opravijo poizvedbe na višjem sodišču v Beogradu, kjer naj bi obstajal zapisnik, v katerem je izjava poklicnega morilca, ki je priznal, da je on izvedel trojni umor v Rovinju.
Nič ni bilo iz tega. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrgli mojo zahtevo in pritožbo, češ "da nisem predložil nobenega novega dokaza". Zoper odločbo druge stopnje sem vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in zadeva je sedaj na vrhovnem sodišču. Ivan pa čaka na Dobu v svoji celici že dvajseto leto.
Če bi Ivan zdaj, po dveh tretjinah prestane kazni, hotel zaprositi za pogojni odpust, bi moral med drugim tudi priznati krivdo. To bi bil precejšnji preobrat, a vendar korak do predčasne svobode. Ali morda razmišlja o tem?
Vaša ugotovitev je žal točna. Pogojni odpust bi Ivan lahko zahteval le, če bi obžaloval dejanje. Kako naj obžaluje dejanje, ki ga ni storil in ki ga seveda tudi ni nikoli priznal? Če zdaj torej ne bo ugodeno naši zahtevi za obnovo postopka, bo ostal Ivan v zaporu še nadaljnjih deset let! Pri dvajsetih so ga zaprli, danes je star štirideset let – ali bo torej prišel na prostost pri petdesetih, če bo zdržal?
Kako pa sprejema vse to? Kako preživlja dneve v zaporu in kako pogosto se slišita?
Z Ivanom sva v stalnem stiku. Je vzoren obsojenec, zoper katerega nimajo delavci in uprava zaporov nobenih pritožb. Je športnik, poleg tega pa se je izučil za kar nekaj poklicev. Ima dekle, ki ga čaka. Kadar pa ima proste izhode, z dekletom popravljata staro hišo, ki jo je podedoval na Primorskem. Želita si mirnega skupnega življenja. In Ivan se je brez posvetovanja z menoj odločil, da ne bo, če ga bodo spustili na prostost, od države zahteval nobene odškodnine za 20 let trpljenja, o čemer je tudi pisno obvestil sodišče.
Več o tem, kaj nam je o odvetništvu, svoji karieri in družini še povedal dr. Čeferin, si lahko preberete v spodnjem članku.
KOMENTARJI (34)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.