Cepin mu je prebodel telo, a gore ostajajo njegova strast

Miha Žumer pravi, da je v njem že od nekdaj avanturistični duh, najbrž ima to še od prednikov, si misli. Danes upokojenec je po poklicu elektroinženir in vso kariero je delal z elektriko. "Elektrika ima marsikaj skupnega z mojo drugo strastjo – z gorami," začne svojo pripoved v Pogledu na svet v oddaji Svet na Kanalu A. "Elektrika je skrivnosten svet, ne vidiš ničesar, zadaj pa je ogromno energije. Enako je tudi s hribi, marsikdo si misli, da je njihovo raziskovanje povsem nekoristno. To je izgubljen čas, če gledaš v smislu modernega človeka. Ampak mi to počnemo s strastjo. In ta strast nas drži pokonci," opisuje.

Na dan, ko je skoraj umrl, mu je prijatelj s Slovaške, prav tako navdušen alpinist, Džuri Ramač, ki je bil takrat na obisku v Sloveniji, rekel: "Greva slovensko." Žumer je vedel, da misli Slovensko smer s Frelihovim izstopom v Triglavski severni steni.

Tam je pred tem plezal že vsaj 25-krat, gor je peljal že ženo in vse svoje otroke. 29. junija 2024 je bil popoln dan za pot v gore – sončen, jasen, brez oblačka. Razmere so bile idealne – suha skala, zgornji del stene zasnežen, ves dan sta plezala in uživala. Popoldne, bilo je že po 15. uri, sta izstopila iz stene, sklenila, da bosta pivo spila spodaj v Vratih, in začela sestopati. Takrat pa je Žumer stopil na snežni jezik, pod nogami se mu je vdrlo, padel je na obraz in začel drseti proti skalam.

"Ker sem videl, da drvim proti skalam, sem se skušal zaustaviti s cepinom. V trenutku, ko sem s čelado udaril v skalo, pa se mi je cepin zataknil v brezrokavnik in se mi z ročajem zaril globoko v trup," pojasnjuje okoliščine strašne nesreče. Ne zna pojasniti, kaj točno se je zgodilo potem, saj je povsem iracionalno, a pravi, da je zaslišal močan glas, ki mu je zavpil: "Potegni ga ven!" Ni razmišljal, z obema rokama je izvlekel cepin in ga potegnil iz telesa. Kasneje so mu povedali, da je s tem preprečil še hujše poškodbe, morda celo smrt.

S plezalskim kolegom sta s povoji in obliži, ki sta jih imela s sabo, nekako oskrbela rano, a bilo je jasno, da je treba klicati na pomoč. Začela se je kalvarija dolgotrajnega reševanja in mučnega čakanja. Helikopter je prvič priletel po dobre pol ure, a zaradi vetra ni mogel ne pristati ne spustiti reševalca k ponesrečencu. Žumer je lahko le leže pomagal helikopterju, ki je letel proč. 

Na koncu se je pomoč do njega prebila peš, kot dolgoletni alpinist in gorski reševalec je poznal zdravnika, ki ga je prišel oskrbet. "Sem rekel: 'Andrej, poglej cepin, kako je krvav. Kaj boš naredil?' Mi je rekel: 'Glej, bom poskusil narediti vse. Če pa boš umrl, boš pa na najlepšem koncu sveta.'" Zdravnik mu je pomagal, kolikor mu je lahko, naložili so ga na nosila in začeli nositi navzdol, a že po nekaj trenutkih je bilo jasno, da ne bo šlo. "Močno me je bolelo, povedal sem jim, da poti navzdol ne bom zdržal. Zato so me raje nesli navkreber, na Kredarico."

Okoli devetih zvečer so prišli na Kredarico, dali so ga v meteorološko sobo, ki jo je zelo dobro poznal, saj je bil v tej koči kar naprej, večkrat na mesec, in vselej je obiskal tudi meteorologe. Ves čas so se izmenjavali ob njem, čakali jutro, ko bo lahko priletel helikopter in ga končno odpeljal v bolnišnico, čakali, ali bo preživel ...

Daljšemu pogovoru z neverjetnim možem, ki je preživel nemogoče, kjer med drugim pove tudi, koliko časa je okreval in kako danes gleda na gore, pa lahko prisluhnete v zgornjem pogovoru iz oddaje Svet na Kanalu A.