Čeprav povsem nova, je videti kot stoletnica

Ime plovila ni naključno. Adria – ker je to ime, ki ga razumejo vsi in ki vsem narodom v širšem prostoru tudi nekaj pomeni ... Naključna pa ni niti izbira botre. Savina Gorišek je bila življenjska sopotnica Mirka Bogiča, staroste slovenskega jadranja. "Tej barki želim tako dobro plovbo, kot sem jo imela 46 let, vedno varno," je plovilo na pot pospremila Goriškova.

A čeprav povsem novo, je plovilo videti tako, kot je bilo ob nastanku pred stoletji. Pomembna pa ni samo splovitev – veliko težo je imel ves proces gradnje. "Pomembno se nam je zdelo tudi to, da je gradnja dostopna, da je gradnja vidna, da lahko ljudje vidijo, kako se je včasih gradilo tukaj v bližini," pravi direktor Pomorskega muzeja Franco Juri.

Mojstri gradnje tovrstnih plovil so zares redki, a so trije mladi domačini dokazali, da se tradicija in znanje generacij vendarle prenašata. Čeprav je bilo z njo veliko dela – gradili so jo osem mesecev – pa je barka tipična barka za po lagunah. "Ravno dno, dvižno krmilo, vesla in jadra," Adrio opisuje vodja skupine ladjedelcev Tomi Sinožič.

Več kot osem metrov dolga lesena barka vrste istrski topo bo vezana pri čolnarni Pomorske fakultete, študentje se bodo na njen učili veščin. Ker pa bo na voljo tudi za muzejske potrebe, bo na ogled tudi v Piranu. "Menimo namreč, da je mandrač starega mediteranskega mesta, kot je Piran, primeren za tradicionalna plovila, ki postanejo tudi atrakcija za kulturni turizem," še pravi Juri.

In še dobra želja – kot pravijo stari mornarji – mirno morje.