Čeprav se sliši všečno, je nujna previdnost

Na pravosodnem ministrstvu pojasnjujejo, da veljavna zakonodaja v Sloveniji že zdaj omogoča zaseg in odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Drugo pa je po njihovih besedah vprašanje t. i. obrnjenega dokaznega bremena, kjer ni več na tožilcu, da mora predložiti dokaze o kaznivem dejanju, pač pa na osumljencu, da dokaže, da premoženja ni pridobil na nezakonit način.

To bi bila velika novost in čeprav se morda nekatere predlagane rešitve zdijo na prvi pogled enostavne in celo všečne, pa je potrebna precejšnja mera previdnosti, saj gre za izjemno zahtevno strokovno vprašanje.

Pravna stroka se sicer s tem vprašanjem ne sooča prvič. Svet za kaznovalno pravo je že lani proučil sklep Sveta EU, ki priporoča državam članicam ustanovitev posebnega organa za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (ARO) ali pa določitev že obstoječih organov, ki imajo v skladu z nacionalnimi zakonodajami ustrezne pristojnosti na tem področju, ter razširjeno konfiskacijo, tudi z obrnjenim dokaznim bremenom, v kolikor je to skladno z nacionalnim pravom oz. zakonodajo.

Pri obravnavi omenjenega sklepa EU so večinsko menili, da pri nas že obstajajo organi z ustreznimi pristojnostmi za iskanje, zaseg in odvzem premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ter da je treba le vzpostaviti pogoje za boljše praktično delovanje. Tako Slovenija na primer že ima Nacionalni preiskovalni urad, v ustanavljanju je specializirani oddelek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, poteka pa tudi prenova zakonodaje, ki ureja državno tožilstvo. Z zadnjimi spremembami zakona o kazenskem postopku pa je dana tudi možnost, da v t. i. finančnih preiskavah v predkazenskem in kazenskem postopku pod vodstvom državnega tožilca poleg policije sodelujejo tudi organi, ki so strokovnjaki za to področje.

Zakon že omogoča začasni zaseg

V zvezi s vprašanjem obrnjenega dokaznega bremena pa so člani Sveta za kaznovalno pravo opozorili, kar se v zadnjih javnih prestavitvah idej s tega področja pogosto pozablja, da zakon o kazenskem postopku že omogoča začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi (torej začasni zaseg, ki preprečuje skrivanje premoženja, pred obsodbo) v zelo zgodnjih fazah predkazenskega postopka, odvzem take koristi storilcu po obsodbi, odvzem tudi tretjim osebam, če jim je storilec dal tako premoženje neodplačno ali za prenizko ceno, ter celo odvzem, kadar je osumljenec oproščen, je pa dokazano, da premoženje izvira iz pranja denarja ali korupcijskih kaznivih dejanj.

Pri odvzemu premoženja prav tako ne gre le za premoženje, pridobljeno neposredno s kaznivim dejanjem, ampak tudi za premoženje, pridobljeno zaradi kaznivega dejanja. Ob tem so člani Sveta za kaznovalno pravo tudi opozorili na ustavne dileme, ki se odpirajo ob vprašanju obrnjenega dokaznega bremena, in ustaljeno ustavnosodno presojo v zvezi s takimi posegi v ustavno varovane pravice.

Gre za občutljivo ustavnopravno vprašanje

Da se dilem v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom zaveda tudi mednarodna skupnost, prav tako izhaja iz vseh mednarodnih konvencij in drugih dokumentov s tega področja – saj je ob možnosti za uvedbo tega instituta vedno dodana dikcija, da ga države uvedejo, če to ne nasprotuje njihovim notranjim ustavnopravnim redom in pravilom poštenega postopka, ali pa omogočajo vložitev pridržkov v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom. Mednarodne organizacije se namreč zavedajo velikih razlik med anglosaškim in kontinentalnim sistemom kazenskega postopka kakor tudi različnih pravnih jamstev v ustavnopravnih redih kontinentalnih držav.

Soočamo se torej z občutljivimi ustavnopravnimi vprašanji, v zvezi s katerimi imajo pravniki različna mnenja. Zato je vsekakor pred iskanjem političnega soglasja nujno širše strokovno soglasje.

Ministrstvo za pravosodje bo zato jeseni organiziralo nacionalno konferenco o odprtih vprašanjih v zvezi z ureditvijo zasega premoženjske koristi »de lege lata in de lege ferenda«. Na konferenco bodo povabili profesorje kazenskega in ustavnega prava, sodnike, državne tožilce, odvetnike, predstavnike policije in tudi tuje strokovnjake ter predstavnike mednarodnih organizacij, ki so sodelovali pri pripravi mednarodnih dokumentov s tega področja, ter skušali poiskati ustrezno rešitev.