Človekov najboljši prijatelj v službi domovine

Psa se v vojski lahko uporabi kjerkoli, tako kot človeka, s tem da opravlja tudi nekatere bolj specializirane poklice, kot je iskanje eksplozivov. Pes ima 1000-krat bolj občutljiv nos, kot pa smo videli danes na predstavitvi, težav z disciplino ni. Z izjemo mladiča, ki je užival v igranju in radovednosti, njegovi starejši sovojaki izžarevajo disciplino in fizično pripravljenost, nad novinarskim obiskom pa niso bili preveč navdušeni.

"V času terorizma so psi zelo aktualni, saj tehnične naprave, ki bi odkrivale eksplozivo, niso tako dobre," je rekel vojaški uslužbenec V. razreda Jože Čop, ki je kot inštruktor tudi odgovoren za šolanje pasjih vojakov. Ko je Slovenska vojska na misijah, so vstopi v njihova oporišča strogo nadzorovani, in tukaj pride pasji nos zelo prav, saj morajo biti vsa vozila natančno pregledana. Brez psov bi ta pregled trajal več časa, saj vizualni pregled ni tako hiter in uspešen pri odkrivanju eksplozivnih teles. "Tehnika zelo napreduje, a vonja še dolgo ne bodo znali tako dobro odkrivati, kot jih zaznavajo psi," še pove Čop.

Popuščanja tu ni in ga ne sme biti!

Vzgoja psa, da postane vojakov prijatelj, je zelo zahtevna, in samo najboljši psi, ki imajo posebne lastnosti, so dovolj dobri, da jih enota za vzrejo psov vzame v svoje roke. Po navadi dobijo mlade pse, ti morajo imeti neboječ karakter in biti poslušni. Nato pa se začne natančna in preverjena vzgoja, socializacija, razvijanje čutov in nagonov, kar je treba početi vsak dan, brez prestanka in popuščanja. "Pri odraslem psu, ki pri nas konča šolanje, ne pomeni, da vse to razume in je do konca življenja takšen. Je takšen kot ljudje, redno se mora usposabljati in dopolnjevati svoja znanja. Vse naloge, ki smo ga naučili, mora tudi v odrasli dobi ponavljati in jih obdržati v spominu," pravi Čop. Bolj kot je pes šolan in bolj kot se ponavljajo vzgojni prijemi, boljši je na terenu. Razlika med odraslim psom in mladičem so nam opisali kot razliko med pripravnikom in nekom, ki je usposobljen za delo, in to opravlja že več let.

Samozavest pri vojaškem psu in poslušnost sta zelo pomembni, a treba je dodati, da je ključno tudi to, da pes ob provokaciji napade. Slovenski vojaki so pogosto na nevarnih območjih, kjer varnost ni najboljša, zato so psi temu primerno tudi vzgojeni. Morajo biti navajeni na glasne poke, na neprebojni jopič in tudi na očala, ki ga dodatno zavarujejo. Tudi vodnik, ki sodeluje s psom, mora biti izkušen, naučen in se zavedati pomanjkljivosti in prednosti psa, kar je v nevarnih situacijah zelo pomembno.

Pes, ki pride v vojaško šolo, je šele med 25. in 30. mesecem dovolj star, zrel in naučen, da lahko začne služiti svoj poklic. "Odrasel je takrat, ko na grožnjo ali provokacijo odgovori z napadom," nam povedo vodniki. Čop pravi: "Dve leti je nekako minimalno. V svoji 25-letni karieri sem imel mogoče samo dva psa, ki sta že po letu dni odgovorila z napadom. Ampak to je res prej izjema kot pravilo. Takšnega samo iščeš, čakaš."

Vse vojske po svetu iščejo pse

Psov, primernih za vojaški poklic, primanjkuje, in vojaki v veterinarski enoti nam pravijo, da jih iščejo tudi po tujini, imajo pa tudi lastni vzrejni program, ki je nepogrešljiv za njihove potrebe po psih. V enoti v Primožih so na straži in v boksih nemški ovčarji, večinoma psi prav iz njihove vzreje. "Težava ni v tem, da ni psov. Težava je, da ni primernih, samo nekaj odstotkov je dovolj dobrih, in vojske po celem svetu iščemo te pse." Inštruktor za vzrejo in šolanje vojaških psov štabni vodnik Anton Krkovič pravi: "Mi v tropu iščemo alfa samce, to je za naloge obrambe najbolj primeren kandidat, za eksplozive pa recimo drugačne lastnosti psa, a še vedno gre za najboljše v tropu." Psa je mogoče oblikovati do neke mere, ni pa mogoče vzgojiti borca, takšen se mora roditi. Obstajajo tudi paritvene lastnosti, kjer se upošteva karakterne lastnosti staršev in se jih poskuša prenesti tudi na njihove mladiče.

Slovenska vojska išče pse po vsej državi in tudi širše, kadar je to potrebno. Lastnosti dobrega iskalca, dobrega vohljača ali pa obrambnega psa se da prepoznati, in to vzreditelji tudi iščejo.

11-letna Ora, ki še vedno s ponosom opravlja svoj poklic

Pred nekaj tedni je v koprsko pristanišče prispel raketni rušilec USS Porter, ki je bil na sedmi patrulji na območju delovanja evropskega dela ameriške mornarice. Novinarje, ki smo bili povabljeni na obisk ladje, je natančno pregledala psica Ora, ki služi domovini že osem let. Je starejša psica, ki ji že manjka kakšen zob, a je z žarom in ponosom pri odkritju nameščene eksplozivne naprave navdušila vse prisotne.

Kot nam je povedala njena vodnica naddesetnica Petra Prebeg, je "Ora v Slovensko vojsko vstopila pri treh letih. Na podlagi uspešno opravljenih testiranj Enote za vzrejo in šolanje vojaških psov Slovenske vojske (Veterinarska enota), je postala kandidat za psa za odkrivanje minsko eksplozivnih sredstev (MES)."

Sledilo je šolanje v Centru za šolanje vojaških psov Slovenske vojske. Ora je s pomočjo inštruktorja vojaškega uslužbenca V. razreda Jožeta Čopa hitro napredovala in že pri štirih letih se je kot operativen služben pes za odkrivanje MES pridružila vojaški policiji. Od takrat Ora skupaj s svojo vodnico "opravlja vse preventivne protibombne preglede ob obiskih visokih gostov v okviru vojaških srečanj v Sloveniji. V sodelovanju s policijo sta skrbeli tudi za varnost ruskega predsednika Vladimirja Putina ob njegovem obisku v Sloveniji."

Navezanost med Oro in naddesetnico je bila očitna vsem na obisku ameriške ladje, Ora se tudi ni branila dotikov in je bila izredno prijazna in ponosna na igračo, ki jo je dobila. Delovna doba službenega psa je okrog osem let, Ora je s svojimi 11 leti že starešina, ki pa premore še ogromno energije. "Za razliko od svojih pasjih službenih kolegov od prvega dne službovanja v vojaški policiji kraljuje v dnevni sobi na domu svoje vodnice. Vsakodnevno se z njo odpravi v službo, kjer preživi delovnik, nato se odpeljeta domov." Kot pove vodnica, "so pod njenim tacami klonili vsi višji vrhovi Karavank in osrednjih Julijcev, saj se Ora s svojo vodnico nadvse rada poda v hribe", so le nekatere od skupnih aktivnosti. "Želja po delu in žar v njenih očeh po odlično opravljeni nalogi, njena gladiatorska vnema je zame neprecenljiv vir energije in potrditve. Oro spoštujem bolj kot kogarkoli na svetu, občudujem njeno zvestobo, predanost delu, njeno odkritost in pogum," na vprašanje, kaj najbolj ceni pri Ori, pove njena vodnica.

Vodnica se je ob tej priložnosti želela zahvaliti "nekaterim posameznikom, ki jih še vedno plemenitijo vrednote, ki jih pričakujemo od slovenskega vojaka in prijatelja". Jože Čop in Božidar Simonič, hvala za vse znanje, ki sta mi ga predala. Peter Levstek, hvala za vso podporo in razumevanje. Vse se začne z rojstvom, zato hvala tudi vzreditelju Gojku Lenku za Oro in Kim (prav tako služben pes za odkrivanje MES )."