'Požigalcev se ne vabi na gasilske konvencije'

Dogovor predstavlja diplomatsko zmago za Združene arabske emirate, z nafto bogato državo, ki je pogovore gostila v razkošnem razstavnem središču v Dubaju pod meglenim nebom le kakih 17 ali 18 kilometrov stran od največje elektrarne na zemeljski plin na svetu. Sultan Al Jaber, predsedujoči emiratski minister in izvršni direktor za nafto, je postopno opuščanje fosilnih goriv označil za "neizogibno". Seveda ni povedal, do kdaj.

"Sprašujem se, ali konvencija sploh še dosega svoj učinek ali je le še orodje fosilne industrije za nadaljnje uničevanje naših življenj in planeta. Brez popolne prepovedi fosilnih lobistov na konferenci bi morali te dogodke bojkotirati. Požigalcev se ne vabi na gasilske konvencije. Toda naslednja konvencija bo v Azerbajdžanu, ki je še eden izvoznik fosilnih goriv. Dopuščamo parodijo in norčevanje velike večine ljudi na tem planetu," ohlapen dogovor komentira okoljski aktivist, pravnik in sodelavec v Pravno-informacijskem centru Aljoša Petek.

V besedilu manjka zaveza, da bo svet opustil fosilna goriva. Manjka tudi dogovor, da lahko emisije naraščajo le do leta 2025, potem pa bi se te začele zmanjševati. Pravzaprav bi moral svet v tem desetletju emisije zmanjšati za 43 odstotkov. Namesto odločnega ne(!) fosilnim virom, smo dobili medel "mogoče" in pojasnilo, da se svet mora osredotočiti na posledico in ne vzrok. Torej da niso problem nafta, zemeljski plin in premog, temveč izpusti, ki jih moramo s posebno tehnologijo zajeti in skladiščiti (angl. carbon capture), potem ko enkrat izgorijo. Lučka Kajfež Bogataj je jasna: "Doslej imamo le laboratorijske rešitve. Ko pa bi jih morali uporabiti na globalni ravni, nikoli ne vemo, kakšne stranske učinke imajo te tehnologije." Kot izpostavlja, se ji zdi komično, da kot največji dosežek v dogovoru predstavljajo, da so fosilna goriva krivec za podnebne spremembe: "To danes vedo otroci v osnovni šoli, o tem se ni treba pogajati 30 let." 

A četudi bi svet po nekem čudežu odkril učinkovito tehnologijo zajemanja ogljika in jo množično uspel namestiti na dimnike in druge izpušne cevi, bi naleteli na naslednjo še veliko bolj zahtevno težavo: skladiščenje.  "V morju lahko denimo povzroči dodatno zakisanje, iz tal pa se lahko zajeti ogljik ponovno spusti. To so velika tveganja in veliki stroški. Ta denar bi bilo bolje nameniti za obnovljive vire." 

Predsedniku COP 28, Sultanu Al Jaberju, se je še pred konferenco zgodil manjši besedni spodrsljaj, ko je rekel, da ni znanstvenega dokaza o tem, da bi zmanjševanje fosilnih goriv pripeljalo do nižanja izpustov toplogrednih plinov in trajnostne prihodnosti ter doseganja podnebnih ciljev. "Na enak način zdaj predstavniki fosilne industrije ponavljajo, da se fosilni viri še naprej uporabljajo, ob tem pa se z razvojem tehnologije omogoči zajemanje teh izpustov. Problem želijo rešiti tako, da ustvarijo nov problem, kar je v interesu tistih, ki bodo te naprave vgrajevali na tovarne in druge fosilne ustanove. Seveda sta tudi za to tehnologijo potrebni elektrika in energija. Od kod jo bomo pridobivali, je seveda jasno,"  je oster Petek. 

Poleg tega so s tem dogovorom še vedno na široko odprta vrata plinu, dodaja Kajfež Bogatajeva: "Plin je prikazan kot rešitev in ne kot problem. Pričakovali smo pot do 40-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2030, dogovor pa mogoče omogoča največ tri odstotke zmanjšanja, kar pomeni, da smo zamudili cilj 1,5 stopinje Celzija." 

Nov dogovor ni pravno zavezujoč in sam po sebi ne more prisiliti nobene države k ukrepanju. Vendar številni politiki, okoljevarstveniki in poslovni voditelji upajo, da je sporočilo vlagateljem in oblikovalcem politik dovolj jasno, da je to začetek konca fosilnih goriv. V naslednjih dveh letih naj bi vsaka država predložila podroben uradni načrt o tem, kako namerava omejiti izpuste toplogrednih plinov do leta 2035. "Zdaj imamo le zavezo, znotraj katere naj države same presodijo, koliko, kdaj in kaj. To so stavki, ki jih lahko pravniki obrnejo tako, da se na koncu zdi, da lahko nafto uporabljamo še v nedogled. Če pa bi se dogovorili o zavezujočih časovnicah in številkah, bi bila zadeva drugačna," odgovarja Kajfež Bogatajeva.

Spet so 'pozabili' na države v razvoju

Številne afriške države so odločno nasprotovale splošnemu pozivu k postopni opustitvi fosilnih goriv, pri čemer upravičeno izpostavljajo, da je Afrika odgovorna le za majhen del emisij. Pravzaprav skoraj zanemarljiv. Niti štiri odstotke skupnih emisij ne predstavlja kontinent, sicer bogat s fosilnimi viri. Prav zato bi jim morali dovoliti rabo lastnih zalog nafte in plina, preden preide na čistejše oblike energije, trdi Išak Salako, nigerijski minister za okolje. "Prositi Nigerijo ali celo Afriko, naj postopno opusti fosilna goriva, je, kot bi zahtevali, da prenehamo dihati brez respiratorjev."

 In ker si afriške države v želji po rasti gospodarstva lahko privoščijo napredek le s fosilnimi viri, je nujno, da jim bolj pravičen in trajnostni prehod brez nafte in plina z obsežnimi vlaganji omogočijo bogate države. A to določilo se je vnovič izgubilo. Finančna pomoč je namreč namenjena za prilagajanje novemu podnebju, ne pa za še kako potrebno energetsko tranzicijo, da se Afrika ne bi zatekla k fosilnim gorivom: "Tu želijo še vedno obvladovati stari igralci. Po tihem Afriko vsi pričakujejo za novo tržišče, odlagališče, novo delovno silo. Kar je bila pred 30 leti Azija. To je grozno narobe, saj si na dolgi rok tako naredimo podnebne begunce, ki bodo prihajali k nam." Kot opozarja Kajfeževa, je bila prav ta pomoč revnejšim državam na začetku konference predstavljena kot velik uspeh, na koncu pa spet ni bilo zbranega niti približno toliko denarja, kot so pričakovali.  

Kaj se bo torej spremenilo za navadnega državljana? 

Kako bo občutil sprejeti dogovor? Kot odgovarja Kajfeževa: "Bussiness as usual. Nič drastičnega se ne bo zgodilo ali spremenilo. Do volitev v EU absolutno nič novega, retorika in odstotnost pomembnih dejanj se bo ponavljala. Kaj bo po volitvah, pa bomo videli. Če bodo šle  v desno, se bojim, da lahko pričakujemo še manj podnebne akcije." 

Kaj pa nič novega pomeni za naš planet? "To je vzrok za moje nezadovoljstvo. Izkazuje se, da so bile napovedi znanstvenikov doslej še premile. Doživljamo namreč hitro zaostrovanje podnebne krize, bojim se, da bomo scenarije, ki smo jih predvideli za leto 2050, doživljali leta 2030. To pa so segrevanje ozračja, spremenjen hidrološki krog in ekstremne vremenske razmere."

In tragično je prav to, da vemo, da ekstremno vreme bo, nimamo pa zelo jasnih načrtov prilagajanja, izpostavlja Kajfeževa: "Tu pa smo lahko zelo kritični do vsake države posameznice. Ko gre za obvladovanje poplav, suš, vetrov, ne moremo s prsti kazati na druge države, ampak moramo imeti svoje načrte prilagajanja, sodelovanje z zavarovalnicami, zakonodajo, prostorsko planiranje, jasne kriterije." 

Že 30 let ponavljajo: 'Morda bo pa uspelo naslednji generaciji'

V Dubaju je po podatkih nevladne organizacije 'Kick big polluters out' operiralo skoraj 2500 registriranih lobistov za fosilna goriva,  kar je približno štirikrat več kot lani na COP27. Neverjetni rekord, ki mu je bržkone pomagalo tudi prizorišče. "Ob tem, da so tukaj močno zastopane naftne države, dopuščamo še vse te lobiste. Količina lobistov se iz leta v leto povečuje, namesto da bi se to prepovedalo," dodaja Petek.  

Bitko tako dobivajo tisti, ki je ne bi smeli. S tem pa tudi zamujamo bistvo, saj je za državljane pomembno, da ohranimo varnost, opozarja Kajfež Bogatajeva, ki ohranja nekaj optimizma : "Upam, da bo neugoden izid pogajanj spodbudil države, da bodo več vlagale v prilagajanje."  Kot pravi, se do leta 2025 ne bo nič spremenilo, kar pomeni, da kdor je danes star 15 let, bo leta 2030 odrasel človek, ki pa bo moral vse to reševati: "Vse rešitve, vse tranzicije, energetsko učinkovitost, vse smo preložili na drugo generacijo. Mi se bomo o tem pogovarjali, oni pa bodo morali to izpeljati v bistveno težjih okoliščinah, kot jih imamo zdaj. Problem, ki prej ni bil viden, se, ko pridejo podnebne spremembe, še poveča. Delamo se moralne, pravične. A zdaj, ko imamo problem, se požvižgamo na medgeneracijsko solidarnost. To boli in ni sprejemljivo niti okoljsko niti moralno."   

Jim bo sploh kdaj uspelo presekati to ponavljajočo se prakso? Pretekli podnebni sporazumi pogosto niso uspeli. Leta 2021 so države v Glasgowu sklenile dogovor o "opustitvi" elektrarn na premog. Toda Velika Britanija denimo je leto pozneje odprla nov rudnik premoga, svetovna poraba premoga pa je danes rekordna.