Covid-19, politika in pravo

Prvič, koncept svobode se je spremenil in izrazito ekonomiziral. Radikalna individualizacija, osamljenost in umik od družbe so postale vrline. Fobija pred drugim je postala zaželena. Liberalne politične svoboščine so bile ukinjene ali suspendirane. Uveljavila se je percepcija, da smo drug drugemu smrtni sovražniki – od nosilca določenih pravic in svoboščin smo postali reducirani na nosilce in prenašalce virusa. Svoboda, ki je v času covida-19 postala dominantna, je potrošniška svoboda. Edina "svoboda", ki je obstajala in ki se jo je spodbujalo, je potrošništvo. 

Odpiranje različnih nakupovalnih središč, trgovin in restavracij se je prikazovalo in slavilo kot zmago nad virusom. Država je tudi financirala to potrošnjo in jo spodbujala z različnimi dodatki različnim družbenim skupinam. To je seveda bilo nujno zaradi izgube delovnih mest in znižanja prihodkov ter da določeni sektorji ne bi propadli, vendar ideja ni bila, da se vsem omogoči dostojno preživetje, temveč da se spodbudi agregatno povpraševanje, da ne propade kapitalizem.  

Razumevanje svobode se je spremenilo tudi v navezavi na vprašanje državljanstva. Razredna pripadnost je znova postala temelj svobode in tudi določenih državljanskih pravic. Svobode je bilo več za kapital in za bogate, za lastnike več nepremičnin, ki so lahko potovali v druge občine in regije in ki so lahko prehajali državne meje brez testa ali le s hitrim testom, vsi ostali pa se niso smeli premikati niti po regiji, kaj šele po državi. Univerzalnost državljanstva, do katerega je prišlo v kapitalizmu po mnogih dolgih in krvavih bojih, se s takimi novimi pravili znova krči. Razredna neenakost in neenakost v lastnini sta znova postali temelj za različne državljanske pravice in privilegije. 

Ta primer v bistvu pomeni vrnitev k samim začetkom kapitalizma, ko so premožni imeli pravice, revni pa ne. Celotna zgodovina razrednih in identitetnih bojev, ki so privedli do univerzalizacije liberalnih pravic in svoboščin – do univerzalizacije državljanstva, je bila s tem odpravljena v covidu-19. Torej, če nisi lastnik, nisi svoboden, za potrošnika pa te bo naredila država, toliko da se bo cikel kapitalistične akumulacije nadaljeval. Svobode onkraj in zunaj trga ni. "Reševanje" ljudi je bil zgolj instrument za rešitev kapitalizma, globalno gledano pa so od te nove digitalne in potrošniške "svobode" največ profitirali ravno najbogatejši. 

Na ravni delovanja države so se tekom pandemije zgodili tudi pomembno premiki, pri čemer sta se v Sloveniji združila dva politična diskurza: predpandemični menedžerski in pandemični medicinsko-vojaški tehnokratski diskurz. Smoter državne regulacije družbe je postala "zaščita2 posameznikov. Imamo najbolj vulgarizirano obliko sekuritizacije in manifestacije hobbesovskega Leviatana. Perverzna racionalnost oblasti se kaže na primeru vojaškega "reševanja" zdravstvene krize: nakup orožja za 780 milijonov evrov v času, ko naj bi ta ista oblast reševala življenja. Poleg tega so vse večje tovarne ostale odprte navkljub dejstvu, da se covid-19 najbolj širi na delovnem mestu. 

Smoter delovanja oblasti se kaže tudi v tem, da so najbogatejši bili deležni največjih daril. Procesi "debirokratizacije" in podobne pogruntavščine v bistvu pomenijo zniževanje davkov najbogatejšim in premeščanje tega izpada v proračunu na ramena vseh. Različna pravila za samostojne podjetnike, ki so prisiljeni v ta prekarni status, in za velika podjetja se kaže tudi v tem, da morajo s. p.-ji izpolniti številne pogoje, da so upravičeni do skromne pomoči. Velika podjetja, ki so prejela po več sto tisoč evrov pomoči, pa so lahko čez noč zaprla obrate in odpustila stotine delavcev. Tako je država subvencionirala (tuji) kapital brez kakršnihkoli pogojev. 

Liberalna demokracija, ki je že v samem izhodišču zelo omejena zaradi zaščite kapitalistične zasebne lastnine, je v času covida-19 postala v bistvu mehanizem, ki dejansko obstaja le na papirju, vse odločitve pa sprejema ozek krog politikov in tehnokratov. Imamo privid vladavine "strokovnjakov", tehnokratov, ki so hote ali nehote instrumentalizirani za doseganje partikularnih ciljev. Pri čemer ne gre za to, da bi res prava "tehnokracija" strokovnjakov – epidemiologov in infektologov – bila zaželena ali nujna. Nasprotno, vsaka tehnokracija je v bistvu odmik od kakršnekoli demokracije – kjer vlada stroka, ne vlada ljudstvo. Takšni in drugačni strokovnjaki imajo vsi svoja politična prepričanja in zasledujejo neke ideje, vrednote in interese. Bolj ali manj očitne sprege z določenimi političnimi opcijami so seveda zelo indikativne. Namesto (zelo omejene) parlamentarne deliberacije smo dobili vladavino uredb in poplavo nekih pravnih zakonskih in podzakonskih aktov, utemeljenih na "strokovnih" podlagah. 

Ob vsem tem se je uveljavilo prepričanje, da sta naša družba in država nedelujoči zato, ker nam manjka delujoča pravna država. Če naj bi zares imeli pravno državo, potem se različne omejitve svoboščin in podobne zgodbe ne bi mogle zgoditi. Toda takšna moralna in pravniška logika je nezadostna, kajti ne gre za to, da ne obstaja pravna država. Problem ni pravo, temveč vsebina pravnih norm. Torej, vprašanje ni, ali obstaja pravna država, temveč kakšna je vsebina te pravne države. Tu pa smo na polju politike in razrednega boja, kajti zgoraj omenjeni in podobni procesi se niso pojavili zaradi manjka prava, temveč zaradi manjka demokracije, ki je v kapitalizmu vedno omejena, s pandemijo pa je postala le odvečni privesek in je reducirana na leporečenje brez vsakršne vsebine.

Namesto politike imamo vseobčo ekonomizacijo in potrženje ter sekuritizacijo družbe. Imamo vladavino tehnokracije ter odkrito sprego med izvršilno oblastjo in kapitalom. Namesto postulirane demokratične deliberacije imamo dominacijo odlokov in uredb. To pa seveda ne pomeni, da je pred covidom-19 cvetel demokratični proces, da smo vsi bili enako svobodni – ravno nasprotno. Ta protislovja niso produkt covid-19 krize – gre za temeljna protislovja kapitalizma in liberalne demokracije. V pandemiji se niso pojavile neenakosti in razredno izkoriščanje – vse to je bilo prisotno že v času predpandemične kapitalistične "normalnosti". 

Antipolitičnost in antidemokratičnost kapitalizma sta se zgolj razkrili v svoji čisti obliki v pandemiji. Zato je tudi poskus vrnitve v predkrizno predpandemično "normalnost" prek sklicevanja na pravno državo v bistvu ideja vrnitve k status quo ante, ki ni bil nič manj izkoriščevalski in nič bolj demokratičen. Namesto iskanja poti nazaj bi morali začeti premišljevati politična in razredna protislovja, ki so temelj našega kapitalističnega vsakdana in namesto več prava zahtevati več demokracije v politiki in ekonomiji.