Covidni kapitalizem: preveč živi, da bi umrli, in preveč mrtvi, da bi živeli

Zaradi strahu pred okužbo, smrtjo zaradi covida in nenehnih groženj z zapiranjem družbe ljudje postopoma pristajajo na vse, samo da bi se rešili koronske krize. Byung-Chul Han poudarja, da sta panika in strah kljub nevarnosti, ki jo virus predstavlja, neupravičena in pretirana, odziv na virus in posledice tega odziva pa imajo precej bolj uničevalen vpliv na posameznika in na družbo kot virus sam. Po mnenju nekaterih analitikov je virusu z vztrajno pomočjo neustrezne politike uspelo nekaj, kar ni uspelo niti terorizmu – v našo družbo je vnesel strah pred smrtjo in jo zmanjšal na družbo preživetja. Nič čudnega ni, da ima lahko covid-19 pri nekaterih zdravih mladih ljudeh (da o starejših in bolnih sploh ne govorimo) precej hud potek; na potek bolezni med drugim močno vplivata tudi vsesplošna izčrpanost ljudi in stanje družbe, ki je na robu izgorelosti ter tik pred kolapsom. 

Covidu je uspelo razgaliti vse naše osebne, družbene in okoljske krize ter njene patološke simptome, ki so bili prisotni že dolgo pred pojavom virusa, kolektivni paničen odziv pa nakazuje na to, da je z našo družbo nekaj hudo narobe. Covida prav zato ne gre imeti (zgolj) za nekakšno katastrofo, v njem se namreč nahaja revolucionarni naboj – takšne vrste kriza ima vedno moč, da v zelo kratkem času drastično spremeni ustaljen način življenja, ki je v tem trenutku vse prej kot ustrezen. Kako lahko torej v tej kolektivni maniji, ki se kaže kot biopolitična manifestacija kapitala, prav soočenje s smrtjo upočasni destruktiven sistem kapitalizma in nam omogoči osvoboditev?

S pojavom covida se je v naši družbi zgodilo nekaj izrednega. Kapitalizem se je morda res preobrazil v tehnološki fevdalizem, kot pravi Janis Varufakis, a v duhu svoje transformativne narave mu je nova konsolidacija uspela prav s pomočjo covida – (ne)upravičen strah pred smrtjo in vseprisotna grožnja spodbujata sistemsko prisilo nenehnega kopičenja in rasti; ta prisila nas pelje ne le v ekološko, gospodarsko in politično, ampak tudi v duševno katastrofo. Vse bolj postajamo družba utrujenih, odtujenih, nesvobodnih in izoliranih posameznikov s slabim imunskim in s še slabšim političnoekonomskim sistemom. 

S privolitvijo in brez večjega odpora vstopamo v režim novega biopolitičnega nadzora; naše zdravje postaja predmet digitalnega nadzora – ni sledljiva le naša komunikacija, ki pretežno poteka preko pametnih telefonov, ki jih prostovoljno držimo v rokah, temveč tudi naše osebno zdravstveno stanje. Kolektivno smo se ujeli v situacijo, o kateri piše Kafka – žival gospodarju na silo iz rok iztrga bič in se prične bičati, da bi sama postala gospodar. Premaknili smo se od disciplinarne družbe, o kateri je govoril Michel Foucault, k družbi samoizkoriščanja. 

Kot opaža Byung-Chul Han danes živimo v družbi fitnes zombijev, botoks zombijev in zombijev, ki postajajo razstavni eksponat, ki teži k vidnosti, uspešnosti in nenehni optimizaciji. Disciplinarno družbo je nadomestila družba, ki se razkazuje skozi režim fitnes studiev, pisarniških stolpov, bank, nakupovalnih centrov in genetskih laboratorijev – režim vsega tistega, kar življenju odvzema vitalnost. Pripadniki družbe dosežkov niso več poslušni in ubogljivi subjekti, temveč narcistični subjekti dosežkov – podjetniki samih sebe, ki mislijo, da se izpopolnjujejo, pa se v resnici ves čas prostovoljno izkoriščajo. 

Samoizkoriščanje je namreč precej bolj učinkovito od izkoriščanja s strani drugih, saj je ves čas prisoten občutek svobode; neoliberalni sistem ne zatira svobode, temveč jo izkorišča in zaradi tega je tako zelo privlačen ter vabljiv. Potrebe po discipliniranju skorajda ni več, oblast zgolj določi okvirje možnega delovanja, vse ostalo storijo ljudje sami s tihim ali glasnim privoljenjem. Na tej točki strah pred smrtjo, ki ga kapital obožuje in ves čas izkorišča, igra pomembno vlogo – kapitalizem je namreč obseden s smrtjo.

Zaradi pandemije je smrt spet postala vidna, kar pri ljudeh sproža precejšnje nelagodje. Že Sigmund Freud je opazil, da naš odnos do smrti nikoli ni bil popolnoma iskren; kot družba smo vedno težili k temu, da bi smrt odstranili iz življenja in jo utišali, saj nas ves čas opominja, da je vse minljivo in ima vse svoj rok trajanja, tudi mi sami. Prav zaradi tega želi kapitalizem iz življenja izgnati smrt in vzpostaviti strah pred njo – smrt namreč vsebuje princip anti-ekonomije in v sebi nosi najmočnejši subverzivni naboj ter tako predstavlja resno grožnjo obstoječemu sistemu nenehne proizvodnje in potrošnje. 

Jean Baudrillard pravi, da v kapitalističnem sistemu, ki mu ves čas vladata vrednost in koristnost, smrt postane neuporabno razkošje in zatorej edina konkretna alternativa. Četudi kapitalizem (navidezno) deluje kot garancija, ki ščiti pred smrtjo in neskončne količine kapitala ustvarjajo občutek neskončnega časa in nesmrtnosti, je šele smrt tista, ki naša življenja postavi v perspektivo – človek največkrat šele tik pred smrtjo ugotovi, kaj je tisto, kar je zares pomembno in današnja družba bi se življenja morala učiti od ljudi na smrtnih posteljah, ne pa od bankirjev in samovšečnih vplivnežev, ki se oglašajo iz osrčja nežive potrošniške družbe. 

Virusa ne gre jemati kot nekakšno katastrofo, ki nas je doletela ter v naša fantastična in udobna življenja vnesla strah in smrt, temveč kot ogledalo, ki razkriva, v kakšni družbi živimo – v družbi, ki se še vedno ni sposobna soočiti z dejstvom, da je smrt sestavni del življenja. Francoski pisatelj in matematik Blaise Pascal je imel prav, ko je dejal, da vsi problemi človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam s seboj sedel v tišini svoje sobe – takšno početje namreč pooseblja smrt, ki ne proizvaja in ne razmnožuje ničesar. Tiho soočenje človeka s samim seboj in svojo minljivostjo, budi vse zapravljene in zapostavljene vidike življenja, istočasno pa se izmika vsaki vrednostni obliki. 

V tej tihi prisotnosti človek krepi odpornost na uničevalne razsežnosti kapitalizma, ki nas z našim privoljenjem uspešno reducira na tekmovalno usmerjene in izgorele narcistične potrošnike. Četudi se je sprva zdelo, da času med pandemijo vladata prosti čas in upočasnitev, se je kmalu izkazalo prav nasprotno – času med pandemijo vladata depresija in izčrpanost. Covid nas uči, da moramo zaustaviti brezglavo hitenje, ponovno premisliti našo individualno in družbeno usmeritev in v naša življenja zopet vključiti smrt; samo soočenje s smrtjo in razmišljanje o njej nas namreč lahko osvobodita proizvodnje in potrošnje, ki vztrajno krči naš življenjski prostor; šele soočenje s smrtjo nam poklanja dar vedenja, da imajo naša življenja mnogo večji smisel in so vredna veliko več, kot nam narekuje kapital.

Življenje je zares živo zgolj, če obstaja nenehna izmenjava s smrtjo in danes smo se ujeli v nezavidljiv paradoks neživega življenja: smo preveč živi, da bi umrli in preveč mrtvi, da bi živeli.