Visokorasli gostitelj, ki je privabil vse

"V Olimpijo je bil pripeljan kot perspektiva. Eno leto so pripeljali tri mlade Črnogorce – Jocović, Kovač in Tomović. Kar hitro pa se je videlo, da je Vojo malo prepameten za košarko, videlo se je, da mu delajo klikerji. Prepameten za košarko tudi ne smeš biti, kajti v košarki se moraš tepsti in iti z glavo naprej, čeprav jih boš fasal. On pa ni bil tak, rajši se je držal malo nazaj, začel je delati biznis in poslovne vode mu res bolj pristajajo," nam Vojislava Kovača slikovito opiše njegov tedanji soigralec, nekdanji slovenski košarkar Slavko Kotnik.

Pred več kot 35 leti je bilo to in omenjeni "glavca" je v poslovnem svetu uspel, postal je znan gospodarstvenik in diplomat, že 15 let je tudi častni konzul Črne gore v Sloveniji. Le malo več je stara Črna gora, ki velja za eno najmlajših držav na svetu.

21. maja 2006 je tam potekal referendum, na katerem se je večina opredelila za samostojno državo. Za neodvisnost je glasovalo 55,5 odstotka volivcev, ki so se udeležili glasovanja o državni skupnosti Srbije in Črne gore, ki je nastala kot naslednica Zvezne republike Jugoslavije. Obe republiki sta imeli vsaka svojo gospodarsko politiko in valuto, sodelovali pa sta predvsem na nekaterih političnih področjih, kot je obramba.

V teh dneh se doma in v diaspori vrstijo številna praznovanja ob 20. rojstnem dnevu države, ki ga sicer imenujejo obnovitev neodvisnosti, saj ponosni Črnogorci radi poudarijo, da so v preteklosti že imeli svojo državo, mednarodno priznano kraljevino. Eno takih praznovanj je bilo v ponedeljek zvečer tudi v Ljubljani, svečani dogodek v hotelu v samem središču mesta je potekal pod Kovačevim pokroviteljstvom, mladi državi iz nekdanje skupne republike, predvsem pa Kovaču, so prišli čestitat številni znani Slovenci.

"Jaz sem definitivno danes prišel zaradi njega, še vedno imava odličen odnos," potrdi Slavko Kotnik. "Tudi ženin oče je bil sicer Črnogorec. Ko grem tja, me imajo za Črnogorca, ker sem pač tako visok, govorim ta jezik in tudi spijem lahko kaj tako kot oni," se zakrohota orjak.

"Nižji je bil od mene za en centimeter, ampak je bil močnejši in mi je vedno povzročal težave pod košem. Slavko in njemu podobni so bili tudi eden od razlogov, da sem šel v biznis, saj sem jim težko pariral," se na svoj račun takoj prostodušno pošali gostitelj, od katerega je v dvorani višji le še Primož Brezec, nekdanji NBA-jevec, ki se s svojimi 216 centimetri dviguje nad vse ostale prisotne. A tudi Kovač sam je izredno visok, meri 207 cm. "Prihajam iz Nikšića, tam so izjemno visoki ljudje, to je ta dinarski tip, od Dalmacije preko Hercegovine do Črne gore, od tam prihajajo najvišji ljudje s tega prostora," kima ob spominu na rojstni kraj med črnogorskimi hribi.

Višina je tudi zaznamovala njegovo življenje, zaradi nje je začel metati na koš in to ga je nazadnje pripeljalo v Slovenijo, kjer je, kot rečeno, dres zamenjal za kravato. Deluje na področjih energetike, gradbeništva, trgovine, medijev ter ima pomemben gospodarski in družbeni vpliv v regiji. Dokaz je tudi seznam gostov, ki so se odzvali njegovemu povabilu. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin, nekdanji predsednik republike Milan Kučan, ljubljanski župan Zoran Janković, predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin, ljubljanski nadškof Stanislav Zore in ostali predstavniki verskih skupnosti v Sloveniji, Kolektorjev Stojan Petrič, nekdanja vrhunska rokometašica Deja Doler s košarkarskim možem Urošem Ivanovićem, pa Jelko Kacin, Boris Popovič, Izet Rastoder in mnogi drugi.

"Vsi, ki so prišli, so moji prijatelji, poslovni partnerji, med njimi tudi zelo uspešni, ljudje, ki jih spoštujem in očitno tudi oni spoštujejo mene ter državo, ki jo predstavljam. Svoje življenje sem posvetil razvijanju odnosov med Slovenijo in Črno goro, srečen sem, da imam dve domovini. V Sloveniji se odlično počutim, tukaj sem odrasel kot športnik v nekem urejenem okolju, razvil delovne navade, si ustvaril družino," je hvaležen Kovač. Zaradi pomembnega prispevka h krepitvi prijateljskih odnosov med državama in njunimi državljani mu bo črnogorski predsednik Jakov Milatović prihodnji mesec podelil tudi visoko državno odlikovanje.

Čeprav Kovač ne skriva, da je uspešen poslovnež, ki je prepoznan v regiji in širše – sodeluje v številnih mednarodnih pobudah, večkrat se je udeležil tudi Nacionalnega molitvenega zajtrka v Washingtonu na povabilo administracij ameriških predsednikov Baracka Obame in Donalda Trumpa – pravi, da mu več pomeni druga plat vsega tega. "Veliko časa posvečam recimo temu mecenstvu ali družbeno koristnim aktivnostim," prizna. On je bil tisti, ki je dal postaviti prvi kip Franceta Prešerna onkraj meja Slovenije. Stoji v Podgorici, obratno pa je dal Ljubljani kip Petra Njegoša, ki stoji na ulici, imenovani po njem, ki teče mimo Poliklinike. Želel je, da največja pesnika obeh držav dobita zaslužen poklon in trajen pečat v prostoru bratske države.

Finančno podpira številne projekte v kulturi, glasbi in športu, v celoti je poskrbel tudi za idejno zasnovo, organizacijo in same stroške ponedeljkove prireditve. Ta se je začela s slovesnim pozdravom zastavam, ki so ga izvedli gardisti Vojske Črne gore in Slovenske vojske (SV), ter izvedbo državnih himen, umetniški program pa je bil zasnovan kot glasbeno-scensko potovanje skozi zgodovino Črne gore – od obdobja Duklje do sodobnega časa. Skozi glasbo, besedo in scenski izraz so predstavljali tradicijo, kulturo in identiteto Črne gore, še eno dimenzijo programa so skušali poudariti z izvajanjem črnogorskih pesmi v aranžmajih uglednih slovenskih glasbenikov. "Razmišljal sem, kako bi Črno goro najlepše predstavili v neki drugi verziji, antifašistični in džezovski," pojasnjuje Kovač.

Zbrane je nagovoril veleposlanik Črne gore v Sloveniji Dragan Tufegdžić, ki je poudaril, da državnost Črne gore ni zgolj politično dejstvo, temveč vrednota, vtkana v identiteto vsakega njenega državljana, ter da ima ta jubilej posebno simboliko, saj povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost v močni in trajni ideji državnosti.

Sloveniji se je zahvalil za dosledno podporo, ne le na bilateralni ravni, temveč tudi v okviru evropskih institucij.

Črna gora je najmanjša država na Balkanu. S slabimi 14.000 kvadratnimi kilometri je manjša tudi od Slovenije, prestolnica Podgorica ima 180.000 prebivalcev. Leta 2011 je postala 156. članica WTO (Svetovne trgovinske organizacije), javna agencija Spirit njeno gospodarstvo opisuje kot majhno in nediverzificirano, močno odvisno od turizma. Ključno vlogo pri gospodarski rasti imajo neposredne tuje naložbe, zlasti na področju nepremičnin, energetike in turizma, pri čemer so glavni vlagatelji iz Evrope, Rusije in Bližnjega vzhoda.

Blagovna menjava med Slovenijo in Črno goro je lani dosegla 161 milijonov evrov, s čimer se je Črna gora uvrstila na 43. mesto najpomembnejših trgovinskih partneric Slovenije.

Slovenci Črno goro radi obiskujejo kot turisti, saj je dosegljiva tako z letalom kot avtomobilom, povezava z Brnika je trikrat tedensko. Najbolj znane so destinacije črnogorskega primorja – Herceg Novi, Tivat, Kotor, Budva, Bar, Ulcinj, pa tudi rafting na reki Tari v goratem severu države. Prav turizem je eden najpomembnejših gospodarskih sektorjev, ta prispeva približno 25 odstotkov BDP države. Ključni del črnogorskega gospodarstva je storitveni sektor, ki zaposluje približno 78 odstotkov delovne sile.

"Črnogorci ne delajo, ne doma ne v tujini, to morate vedeti," gostitelj zatrdi s povsem resnim obrazom in sproži salve smeha ob insinuaciji na pregovorno črnogorsko lenobo, ki je najbolj znan stereotip o tem narodu z Balkana.

Nato pa razloži, da črnogorskih delavcev v Sloveniji ne najdemo tam, kjer bi verjetno najprej pomislili, denimo v gradbeništvu. "Iz Črne gore redkokdaj prihaja nižja delovna sila, ampak gre pogosto za študente, ki pridejo sem na fakultete in nato ostanejo, saj podjetja hitro prepoznajo njihovo vrednost – zdravnike, inženirje, ekonomiste, pravnike, IT-strokovnjake. Naša diaspora je drugačna, je sicer majhna in se ne moremo meriti z drugimi, vendar je zelo šolana in kakovostna, vsak daje na svoj način prispevek slovenski družbi," pojasnjuje.

Državi sta močno prepleteni tudi v športu, črnogorski trenerji vodijo kar nekaj slovenskih športnikov.

Veselin Vujović je rokometaše pripeljal do zgodovinske bronaste medalje na svetovnem prvenstvu, Igor Kolaković je v elitno Ligo prvakov popeljal odbojkarje ACH Volley, Mirko Vičević vodi slovenske vaterpoliste, Zvezdan Mitrović ljubljanske košarkarje. Obratno je v Črni gori našel novi dom Andrej Žakelj, ki je trener podgoriške Budućnosti in je začasno prevzel tudi krmilo črnogorske košarkarske reprezentance.

Večkrat sta se srečali tudi nogometni reprezentanci. "Odigrali smo kar nekaj prijateljskih tekem v vseh kategorijah, od najmlajše U15 do članske. Po kakovosti smo približno tam nekje, Slovenija je dosegla nekaj več uspehov, ampak zadnja tekma je pokazala, da je tudi Črna gora v nogometu na zelo dobri poti. Zadnjo tekmo naše reprezentance smo odigrali v Črni gori, zmagali smo s 3:2, ampak tekma je bila zelo izenačena in zelo lepa," spomni predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenko Mijatović, ki pohvali tudi črnogorsko gostoljubje in pozdravi svojega črnogorskega kolega Dejana Savićevića.

"Oni so odlični športniki, mi smo pa še malo boljši," se nasmehne predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin. "Sicer ni veliko podobnosti fizično, bi rekel, oni so precej višji. Hkrati pa so ena taka ponosna nacija, se vidi, da ni pomembno, kakšno je število prebivalstva, ampak je pomemben ponos, pogled na svet," je prepričan Čeferin, dolgoletni Kovačev prijatelj, ki se spominja tudi priprav na črnogorsko osamosvojitev: "Že v 90. letih mi je prinesel majico Neodvisna Črna gora in sem jo ponosno nosil. Vesel sem, da je že 20. obletnica," pravi.

O črnogorskem ponosu marsikaj ve tudi Senidah, slovenska pevka črnogorskih korenin Senida Hajdarpašić, ki je postala velika regionalna zvezda. Magnifico pa meni, da bi se Slovenci od Črnogorcev naučili relativnega dojemanja časa. "Niso leni, ampak si vzamejo čas za počitek," se smeji Senidah.

"To je ročno delo," nam Ivana Selan pokaže žensko različico črnogorske kape, izvezene z zlato nitjo na rdeči podlagi. "Kupljena je na Cetinju, kjer sem rojena. Dobila sem jo za rojstni dan in sem čakala priložnost, ko jo bom lahko nosila," pravi. Rojstni dan države se ji je zdel odlična priložnost in tradicionalno pokrivalo na spetih laseh se je lepo podalo k sodobni elegantni opravi.

Selanova v Sloveniji živi že 12 let in dela v Agenciji EU za energetiko, kjer skrbi za organizacijo dogodkov. "Sem edina oseba, ki dela tam, pa ne prihaja iz države članice Evropske unije. Še ne," pravi. Črna gora, ki je od leta 2017 tudi članica zveze Nato, namreč hiti po evropski poti, je najresnejša kandidatka za vstop med državami Zahodnega Balkana in bi lahko že kmalu zaključila pristopna pogajanja ter postala 28. država članica.

"Prej sem doma delala v nevladni organizaciji za boj proti korupciji in korupcija je bila pri nas res največji izziv. Ampak Črna gora se v zadnjem desetletju res trudi, da bi postala članica EU," poudarja. Ob tem sicer dodaja, da ima vsaka stvar svojo ceno – prispevek k evropskemu proračunu, nadzor, omejitve, pravila, regulacija. "Malo sem zaskrbljena, kako bo Črna gora držala korak, ampak jaz sem za evropsko pot že od vsega začetka in prepričana sem, da je za mlajšo generacijo to vsekakor nekaj pozitivnega, več priložnosti za študij in delo, veliko je potenciala," stisne pesti, da njeni domovini uspe.

20 let po obnovitvi neodvisnosti ostaja glavni zunanjepolitični cilj Črne gore jasen in nedvoumen – polnopravno članstvo v Evropski uniji.

"Moramo se vključiti v najsodobnejšo unijo držav in narodov, druge poti za nas ni. Tja gre naša diaspora, tam se šolajo naši otroci, zdravijo naši ljudje in Črna gora mora tja, ne si delati drugih utvar. Evropski uniji pripadamo tudi geografsko, smo majhno gospodarstvo in v evropski ekonomski ter denarni uniji ne bomo veliko pomenili, vendar z vstopom uredimo svojo regulativo in zakone na raven Evrope. Ta izpit moramo opraviti," je prepričan tudi gostitelj Vojislav Kovač, ki je za takrat že napovedal novo praznovanje.