Bratuškova: Sanacija bank bi lahko bila cenejša

"Prepričan sem, da se bo izkazalo, da je bila operacija (reševanja bank) dobičkonosna," je danes pred preiskovalno komisijo DZ glede Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) dejal nekdanji minister Uroš Čufer, ki je ministroval od  sredine marca 2013 do sredine septembra 2014. Dokapitalizacija bank konec leta 2013 je bila po njegovi oceni ustrezna, vloženi denar pa se je državi že povrnil. Njegovo kasnejše svetovanje skladu, ki kupuje terjatve, se mu ne zdi sporno. "Na to obdobje sem resnično ponosen, napravili smo dobro delo," je izpostavil uvodoma.

Tudi Alenka Bratušek, ki je bila predsednica vlade v istem obdobju kot je ministroval Čufar, meni, da se je sanacija bank v letu 2013 izplačala. Zdi se ji ključna, da državi ni bilo treba zaprositi za mednarodno finančno pomoč in da je gospodarstvo znova začelo rasti. A ob tem je s prstom pokazala na prejšnje odločevalce, češ da bi sanacija lahko stala manj, če bi se je lotili prej. Pred preiskovalno komisijo je dejala, da bi morali več pozornosti nameniti tistim, ki so kopali bančno luknjo, ne le gasilcem, ki so požar gasili. To je po komisiji pod vodstvom Anžeta Logarja (SDS) namreč že druga preiskovalna komisija DZ, ki se ukvarja s sanacijo bančne luknje.

V tej luči je navedla, da bi bila sanacija, če bi država banke sanirala leta 2011, dve milijardi evrov cenejša, ter tako pokazala na čas, ko je bil finančni minister Franci Križanič in guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. "Ocenjujem, da so bile ključne napake narejene v letih 2010 in 2011, ko se ni pravočasno ukrepalo," je dejala.

Čufer je prepričan, da se je denar, ki ga je država namenila za sanacijo bank, že povrnil – z upoštevanjem izplačil DUTB nazaj državi, prilivov iz privatizacije in prodaje terjatev, razlike v bruto domačem proizvodu (BDP) in prilivih iz tega naslova v proračun. "Ne le, da se je (denar za sanacijo) povrnil; prepričan sem, da se bo izkazalo, da je bila operacija (reševanja bank) dobičkonosna," je dejal.

Bratuškova pa je na vprašanje, ali se  strinja s takratnim finančnim ministrom Urošem Čuferjem, da je bila sanacija bank "dobičkonosen posel", je povedala: "Ne bom rekla, da je bila dobičkonosna, je pa bila - z okrevanjem gospodarstva ter s tem, da nismo posegali v pokojnine in plače ter socialne transferje - nujno potrebna stvar". Želela bi si, je dodala, da bi bila s prodajo terjatev, prenesenih na DUTB, sanacija v celoti poplačana.

Čufer je na vprašanje, ali je bilo za dokapitalizacijo namenjenega preveč denarja,  odgovoril, da ga je bilo namenjenega "toliko, kot je bilo takrat potrebno".

Vlada je takrat nadaljevala ukrepanje v meri, kot je zastavila prejšnja vlada – zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank je bil sprejet jeseni leta 2012 –, saj je bila država v časovni stiski. Zakonodaja je bila takrat sicer sprejeta "na okopih", je ocenil in spomnil na zahteve za referendum o ukrepih, ampak "ni bilo šanse, da bi ubrali drugo pot".

Bratuškova pa je omenila, da podatki o tem, kdo so podjetja, ki so naredila največjo luknjo v bilancah bank, jasni: Zvon Ena (165 milijonov evrov), Vegrad (153 milijonov evrov), T2 (131 milijonov evrov), Zvon Dva (122 milijonov evrov), Merkur (107 milijonov evrov) in Sava (101 milijon evrov).

Marca 2013 je imela država denarja le za nekaj mesecev, finančni trgi pa so bili praktično zaprti, je opisala stanje, ob katerem ni bilo časa za iskanje kakšne druge poti za sanacijo, kot je bila tista, ki jo je začrtala prejšnja vlada in je predvidela tudi ustanovitev DUTB.

Država je imela omejen dostop do financiranja na mednarodnih trgih in vlada je želela ujeti jesensko okno za zadolžitev za refinanciranje

Zato so želeli ukrepe za prestrukturiranja bančnega sistema izvesti do poletja, je zatrdil Čufer. Sprva so načrtovali, da bi se tega lotili tako, da bi dokapitalizirali vsako banko posebej in potem izvedli stresne teste (ki bi ustreznost dokapitalizacije potrdili ali ne), kar bi bil po njegovih besedah "ameriški" sistem, Evropska komisija pa je želela, da bi stvar izvedli na "evropski" način, torej s sistemskimi stresnimi testi in oceno vrednosti aktive ter nato z dokapitalizacijo. To je zaradi časovnega zamika prineslo tveganje zaradi refinanciranja proračuna in tudi glede Probanke ali Factor banke, je dejal Čufer.

Evropska komisija Sloveniji ni zaupala

O tem je takratni finančni minister prepričan – spomnil je na razdeljenost poslancev in tudi družbe v času sprejemanja omenjenega zakona. "Včasih dajemo signale, kot da nismo sami sposobni upravljati svoje države," ga takratna skepsa Evropske komisije ne čudi. Po njegovih besedah so imeli takrat občutek, da je želela komisija zavlačevati in da je iskala izgovore za to, da bi država pristala v postopku pomoči.

Podobno ocenjuje tudi Bratuškova. Meni, da je do nezaupanja prišlo zato, ker Slovenija v minulih letih ni ukrepala. Najboljša možnost po njenem mnenju bi bila mednarodna pomoč in prihod trojke. A Bratuškova si takšnega scenarija – kot je bil npr. v Grčiji, ko so morali nižati pokojnine, plače in socialne transferje ter je bila vsaka nova tranša pomoči pogojena – ni želela.

Glede tega, da so ravnali po navodilih Evropske komisije, je dejala, da si niso mogli privoščiti, da bi tako obsežno državno pomoč – okoli pet milijard evrov – izpeljali brez soglasja Bruslja.

Čufer je glede izbiranja ocenjevalca vrednosti premoženja bank – predsednik preiskovalne komisije Jernej Vrtovec (NSi) je spraševal predvsem o domnevnem zavzemanju takratnega državnega sekretarja na finančnem ministrstvi Mitje Mavka, da bi bila to družba Deloitte – dejal, da za nobenega izvajalca ni lobiral. Pri tem je pomembna kredibilnost izvajalca pregledov, je dodal, saj je ključno, da vsi deležniki zaupajo rezultatom.

O prenosu ali neprenosu nekaterih podjetij na DUTB ni želel ugibati. "Težko komentiram posamezne primere. Prišlo je do nekaterih ekscesov, ampak z njimi ste vi bolje seznanjeni kot jaz," je na Vrtovčeve pripombe o primeru ACH dejal Čufer.

Bratuškova je glede tega, ali je DUTB opravila svojo vlogo, povedala, da podrobno s poslovanjem slabe banke, odkar ni več predsednica vlade, ni seznanjena, da pa "glede na vsa medijska razkritja in glede na primere, o katerih sem slišala v DZ, vsekakor mislim, da je ni".

O tem, da so nekateri dolžniki nato očiščene terjatve kupovali sami, je dejala, da so želeli z zakonsko določbo to preprečiti, a da so jih pravniki opozorili, da bi lahko bila takšna prepoved protiustavna.

Prav tako zaradi morebitne protiustavnosti niso razlikovali med tistimi lastniki podrejenih obveznic, ki so bili nepoučeni in so obveznice kupili na bančnem okencu, ter poučenimi vlagatelji, kot so bile zavarovalnice ali pokojninski skladi. Vendar če podrejenega dolga ne bi upoštevali pri sanaciji, bi ta stala okoli 600 milijonov evrov več.

Nekdanjemu ministru se ne zdi sporno, da je kasneje svetoval družbi Elements, ki skladu York, ki je v Sloveniji kupoval terjatve, med drugim do Save in DZS, pomaga pri upravljanju družb in terjatev. Čufer pravi, da lahko po njegovem mnenju konflikt interesa nastane predvsem takrat, ko ima nekdo možnost odločati, "v času, ko sem bil minister, pa nisem poznal ne Yorka ne Elements".

Običajno je, da interesenti za nakup terjatev pred nakupom pridobijo čim več informacij, "nihče ne kupuje na pamet", je odgovoril na vprašanje o posameznikih, ki so sprva sodelovali pri ocenjevanju vrednosti premoženja bank, nato pa o teh istih terjatvah svetovali kupcem. Informacije o določeni terjatvi so lahko pol leta kasneje povsem drugačne, je dejal Čufer in dodal, da je "konkurenčna prednost take osebe predvsem znanje".

O sklepanju svetovanih pogodb na DUTB, npr. s podjetjem Quartz+co, katere partner je bil glavni izvršni direktor DUTB Torbjörn Mansson, je tovrsten nadzor stvar neizvršnih direktorjev. Kot ministra ga je zanimalo to, da se izvede prenos terjatev in začne prestrukturiranje podjetij, v operativno delovanje slabe banke pa da se ni vključeval.

Za obstoj DUTB sedaj ni več nobenega razloga, je ocenil Čufer: "Morali bi resno razmisliti, da bi DUTB prodali. Pogoji na trgu so dobri, vrednotenje je na višku, denarja je veliko. Če bomo to še nekaj časa vlekli, pa lahko cena in vrednost portfelja pade. Poslabšanje gospodarske rasti je namreč že na vidiku."