'Sovražnik posluša': da delajo v skrivnih podzemnih rovih, niso vedeli niti ...

'Sovražnik posluša': da delajo v skrivnih podzemnih rovih, niso vedeli niti njihovi najbližji

Na mariborskem Teznu – oziroma bolje rečeno pod njim – je eden največjih prepletov podzemnih predorov v Sloveniji. Pravo mrežo temnih in vlažnih hodnikov je med drugo svetovno vojno pod površjem (poznejšega) Tama zgradila nemška vojska. Pravzaprav so se v njih potili in trpeli vojni ujetniki, prisilni delavci in Mariborčani, medtem ko je tretji rajh pozorno spremljal vsak njihov gib. Labirint je sprva služil kot zaklonišče – za ljudi in stroje – pred bombnimi napadi zaveznikov, pozneje pa je postal prava podzemna tovarna, o kateri je bilo treba molčati ali še bolje – skrivnost odnesti kar s seboj v grob.

Tezensko podzemlje, ki je bilo navadnim smrtnikom dolgo skrito.
Tezensko podzemlje, ki je bilo navadnim smrtnikom dolgo skrito.FOTO: Pokrajinski arhiv Maribor / Kamra.si

"Globoko pod zemljo, pod površjem Tezna, na več tisoč kvadratnih metrih, so nekoč obstajali podzemni rovi. Nepregleden labirint zaprašenih in temačnih hodnikov, ki so jih dali zgraditi Nemci med drugo svetovno vojno. Tam spodaj je bil celoten kompleks, kaj kompleks, tovarna, ki je delala za trdo in neizprosno mašinerijo okupatorja."

"O tem ne smemo govoriti," so se glasile redke besede starih Mariborčanov, ki so skrbno skrivale, a hkrati nakazovale, da nekaj spodaj vendarle je. A trdnih dokazov za to do pred nekaj leti ni bilo.

Takšne pripovedi je bilo še pred dobrim desetletjem slišati med Mariborčani. A takrat so bile to vse točno to – zgolj pripovedi – delčki zgodb, informacij, ki so jih 'po nesreči' nekoč nekje 'izčvekali'. O tem, kaj točno se skriva pod Teznim, da je podzemlje tega predela Maribora prepredeno z rovi, je bilo namreč najstrožje prepovedano govoriti. Na to je delavce ne nazadnje opominjala tudi zadnja stran delavske knjižice, na kateri je bila natisnjena slika obraza, ki mu prst prekriva usta. Le kdo bi pod okrutnim Nemcem upal stegniti jezik?

Delovna knjižica zaposlenih v Tovarni letalskih motorjev v Mariboru: "Prst čez usta in ne čvekaj!"
Delovna knjižica zaposlenih v Tovarni letalskih motorjev v Mariboru: "Prst čez usta in ne čvekaj!"FOTO: 24ur.com

Skozi leta, ki so se prevesila v desetletja, pa so se delci podzemne zapuščine tega temačnega obdobja le začeli sestavljati. Postala je 'javna tajna', mariborska legenda o 'Hitlerjevih' rovih, ki je tičala na globini 15 metrov in čakala nekoga, ki si bo upal stopiti nazaj skozi čas in jo obuditi v življenje. Pokukati v arhive, obrisati prah s preperelih dokumentov, nato pa posvetiti v temo …

Danes vemo, da podzemni rovi pod nekdanjim Tamom niso le pravljica. A zakaj bi se kdorkoli lotil tako nerazumnega podviga – gradnje proizvodnih prostorov globoko pod površjem zemlje? Brez svetlobe, svežega zraka, ob nenehni nevarnosti podtalnice? A pojdimo lepo po vrsti …

Pod nemško oblastjo: čim več proizvodov in pridelkov za sovražnika, ki tlači, tepta in gazi vse pred seboj

Druga svetovna vojna. Nemška vojska je Maribor zasedla 8. aprila 1941 in mesto ob Dravi je padlo v roke okupatorja. Začel se je izgon Slovencev – v Nemčijo, na Hrvaško, v Srbijo … Domove je moralo čez noč zapustiti več kot 5000 Mariborčanov, ostale so nasilno ponemčevali. Kdor je ostal, je – hočeš nočeš – postal del tretjega rajha. Dobro naoljenega človeškega stroja, ki je pod taktirko führerja s trdimi vojaškimi škornji korakal, kot ukazuje diktator. Brez kančka lastne volje, misli, utečeno in disciplinirano.

Bistvo nacističnega vojno-gospodarskega sistema je bilo v okupiranih deželah proizvesti in pridelati toliko, da bodo krite vse potrebe domačega prebivalstva, hkrati pa bo lahko 'višek' uporabljen za potrebe nemške vojske.

Tovarno so pod strogim in budnim očesom nemških strokovnjakov začeli graditi vojni ujetniki in prisilni delavci. Kmalu po tem, ko so v tezenski borov gozd zasadili prvo lopato, pa so se jim pridružili tudi domačini – kot povsem običajni zaposleni delavci okoliških podjetij, ki so sodelovala pri gradnji. Za to so dobivali tudi plačilo.

V okupirani slovenski Štajerski je bilo tako tudi 12 tovarn (od tega v Mariboru šest), ki so proizvajale neposredno za oboroževanje Nemcev. Med njimi je bila Tovarna letalskih motorjev Maribor.

V Mariboru zaradi odlične lege in industrijske tradicije

Ideja o postavitvi tovarne prav na tem območju se je porodila v jedru nacistične Nemčije, v Berlinu, kjer je nemški vrh sprejel tudi sklep o njeni ustanovitvi. Maribor pa ni bil izbran naključno – mesto je namreč slovelo po industrijski tradiciji, kljub svetovni gospodarski krizi je prosperiralo že pred vojno. "Z nastankom Jugoslavije leta 1918, visokimi carinami, ki so ščitile domačo industrijo, dobro prometno lego med srednjo Evropo in Balkanom, je Maribor postal zelo pomembno prometno in industrijsko središče," je junija 2017 za časnik Večer razložil kustos za industrijsko dediščino v Muzeju Narodne osvoboditve (NO) Maribor Marjan Matjašič.

Čeprav je Nemčija to ozemlje štela za svoje, odločitve o gradnji tovarne niso sprejeli v Mariboru.
Čeprav je Nemčija to ozemlje štela za svoje, odločitve o gradnji tovarne niso sprejeli v Mariboru.FOTO: Pokrajinski arhiv Maribor / Kamra.si

Čeprav se je življenju med drugo svetovno vojno pod nacistično Nemčijo težko reklo 'življenje', je nemška okupacija Maribora leta 1941 za mesto ob Dravi pomenila tudi industrijski razcvet.

Ključna je bila tudi idealna lega štajerske prestolnice – tovarno so postavili v središču industrijskega trikotnika: Južna železnica–Hidroelektrarna (HE) Fala– Tovarna glinice v Strnišču. Po okupaciji so Nemci začeli graditi še HE Mariborski otok, v Kidričevem Tovarno aluminija, v Mariboru pa tovarno letalskih delov. "Nemška okupacija leta 1941 je za Maribor pomenila nadaljevanje industrijskega razcveta," je dodal Matjašič.

Zrasla na plečih ujetnikov in domačinov, na vrhuncu pa zaposlovala več kot 7000 ljudi

Ideja o tovarni delov letalskih motorjev je vzniknila že kmalu po začetku vojne. Njeni prvi zametki namreč segajo v januar 1941, ko je bilo ustanovljeno podjetje Flugmotorenwerke-Ostmark GmbH s sedežem na Dunaju, katero osnovna naloga je bila zagotovitev proizvodnje letalskih motorjev Junkers-222.

Gradnjo Tovarne letalskih delov Štajerska (Luftfartwerke Steiermark) oziroma Tovarne letalskih motorjev Maribor (poznamo jo pod več imeni) so na Teznu začeli aprila 1941. Gre za predhodnico znamenite Tovarne avtomobilov Maribor (TAM). "Ne glede na lastnike in namene prve proizvodnje ta datum pomeni začetek proizvodnje transportnih sredstev na območju Tezna, ki je pozneje doživela buren razvoj in postala ena vodilnih tovarn gospodarskih cestnih vozil in motorjev," je v spominskem zborniku Tovarna avtomobilov Maribor: Sledovi mariborskega gospodarstva v arhivskem gradivu Pokrajinskega arhiva Maribor (PAM) leta 2007 – ob 60. obletnici 'rojstva' Tama – zapisala Slavica Tovšak.

Nemci so tako gradnjo tovarne v Mariboru, ki bi izdelovala dele pogona letalskih vijakov za svoje vojno letalstvo, zasnovali in začeli načrtovati že takoj po okupaciji Kraljevine Jugoslavije 6. aprila 1941 oziroma po zavzetju mesta ter spodnje Štajerske dva dni pozneje. Prvo lopato so zakopali aprila 1941 sredi borovega gozda – tovarniške objekte so na 75 hektarjih začeli graditi z vojnimi ujetniki in prisilnimi delavci. Ko je Adolf Hitler 26. aprila 1941 obiskal Maribor, je videl, da je tovarna (manjša proizvodna linija) že obratovala, v njej (tako za potrebe gradnje kot proizvodnje) pa je bilo zaposlenih nekaj sto delavcev. Poleti 1941 so hkrati gradili tri proizvodne objekte, kurilnico, kuhinjo, stanovanjske barake za delavce in še električni daljnovod, priključek na železniško progo, kanalizacijo, cesto in vodovod. Kmalu so se jim pri gradnji pridružila tudi podjetja iz Maribora, Avstrije in Nemčije – konec avgusta istega leta je v sklopu tovarne delalo 800 ljudi, od tega je bilo v tovarni (v proizvodnji) zaposlenih 160 delavcev. Oktobra 1941 so iz Maribora v Nemčijo na šolanje poslali 1300 ljudi. Po predvidevanjih naj bi bila tovarna dokončana konec leta 1941, a se je zaradi hude in dolge zime vse skupaj nekoliko zavleklo. Prvi del proizvodnje je kljub temu začel obratovati 27. novembra 1941.

Infrastruktura je bila tako zgrajena do konca marca 1942, tovarno so opremili s prvimi stroji in stekla je tudi redna proizvodnja. 6. junija 1942 je nato začela obratovati še tretja proizvodna hala in do konca meseca je 'ropotalo' že 120 strojev, v njej pa je delalo 2688 ljudi, od tega 280 vojnih ujetnikov. Kot je pred leti pisal Večer, so bile potrebe po delavcih enormne – da bi jim zadostili, so Nemci nekatere tekstilne tovarne kar zaprli, delavke pa preprosto 'nagnali' v tovarno letalskih motorjev.

Leto pozneje zaradi strahu in kot zaščito pred bombnimi napadi zaveznikov zgradili še podzemne rove

Pod zemljo so uredili kar 8512 kvadratnih metrov proizvodnih površin, gradnje, ki so jo vodili strokovnjaki iz nemškega rajha, pa niso prenehali vse do konca vojne. Delavci – v proizvodnji podzemne tovarne jih je bilo zaposlenih 4300 – so prihajali od vsepovsod. Poleg domačinov iz Maribora in širše okolice ter delavcev iz Jugoslavije, med njimi ni manjkalo angleških in francoskih vojnih ujetnikov ter prisilnih delavcev Ukrajine, Poljske in Češke.

Leta 1943 – torej na višku druge svetovne vojne – so zavezniška letala začela vse pogosteje preletavati območje Maribora. Tovarni so najprej dodelili protiletalsko topništvo, a to ni bilo dovolj. Kot je v svoji raziskovalni nalogi Tovarna letalskih motorjev Maribor in podzemlje cone Tezno leta 2017 ugotavljala Helena Ponudič, se je od delavcev na začetku napadov celo zahtevalo, da nemoteno nadaljujejo delo na svojih delovnih mestih.

Hkrati so predvidljivi in pregovorno učinkoviti Nemci v strahu pred zavezniškimi bombami nemudoma odločili: tovarno, ki je bila za njihovo oboroževanje zelo pomembna – proizvajala je namreč motorje in druge dele za njihova vojaška letala, zlasti znamke Junkers – je treba 'pod nujno' preseliti pod zemljo. Začeli so izkopavanja in gradnjo obsežne mreže predorov. Zgradili so 8512 kvadratnih metrov podzemnih hodnikov, v katere so preselili bistven del tovarniške proizvodnje – poleg strojev in prostorov za delavce so pod zemljo namestili tudi vso potrebno napeljavo za nemoteno delo tovarne. Podzemna tovarna je bila v celoti tako končana še istega leta – torej eno leto pred začetkom bombardiranja Maribora.

Leta 1943 so Nemci pod površjem začeli gradili še pravo 'podzemno tovarno' s površino skoraj 9000 kvadratnih metrov – da bi letalske dele lahko nemoteno proizvajali tudi med zavezniškimi napadi. (Fotografija je bila posneta 28. septembra 1944.)
Leta 1943 so Nemci pod površjem začeli gradili še pravo 'podzemno tovarno' s površino skoraj 9000 kvadratnih metrov – da bi letalske dele lahko nemoteno proizvajali tudi med zavezniškimi napadi. (Fotografija je bila posneta 28. septembra 1944.)FOTO: Pokrajinski arhiv Maribor / Kamra.si

Gradnja rovov na globini od 14 do 15 metrov je bila izjemen zalogaj, celo za neumorne Nemce. Najprej so izkopali nekaj materiala, v gramoz pogreznili lesene opaže oziroma podpornike in začeli betoniranje. Rove so nato obzidali s tako imenovano polaroid opeko, sledila je hidroizolacija, da v prostore ne bi prodirala dodatna vlaga, nazadnje pa jih ometli in pobarvali z apnom. Večino izkopanega materiala so porabljali sproti za gradnjo. Zbetonirani podzemni rovi pa niso smeli odstopati od prvotnega načrta niti za centimeter – pri gradnji so bili izredno dosledni in natančni. Iz kopije načrta iz leta 1975 je razvidno, da so rovi zgrajeni v treh profilih. Najvišji in najširši je profil C, ki meri 3,10 krat 3,60 metra, sledi profil B v izmeri 2,56 krat 3 metre, najožji pa je profil A, ki meri 2,3 krat 2,4 metra.

Načrt podzemnih rovov pod Tovarno letalskih motorjev Maribor iz leta 1975. Rove so zgradili v treh profilih.
Načrt podzemnih rovov pod Tovarno letalskih motorjev Maribor iz leta 1975. Rove so zgradili v treh profilih.FOTO: Cona Tezno

Kot je aprila 2010 za oddajo Dobro jutro razložil Peter Pokeržnik, v Tamu nekoč zaposlen kot inženir, jim je preglavice povzročala tudi podtalnica – predvsem spomladi, ko se na Pohorju topi sneg, se nivo podtalnice v tako imenovanem 'Tezenskem bazenu' precej dvigne. V rovih so zato imeli več vrtin – tako Pokeržnik – v katere so namestili črpalke, ki so potem na prosto črpale vso to vodo, pod zemljo pa so vzdrževale nizek nivo.

Zavezniki tezensko tovarno bombardirali devetkrat: Tretji rajh jo je v celoti preselil 'tja dol'

Prva zavezniška bomba je na mariborska tla padla 7. januarja 1944. A ker je bilo napadov vedno več, eden glavnih ciljev zaveznikov v letih 1944 in 1945 pa tudi Tovarna letalskih motorjev na Teznu, je okupator v podzemne rove sčasoma preselil celotno proizvodnjo. Pod zemljo so tako lahko (precej) nemoteno delali tudi ob zračnih napadih.

Gasilski dom, ki so ga zbombardirali zavezniki.
Gasilski dom, ki so ga zbombardirali zavezniki.FOTO: Pokrajinski arhiv Maribor / Kamra.si

Noč in dan pod zemljo: spodaj pogosto tudi več dni, nekateri se iz temnih lukenj nikoli niso vrnili

V ozkih in vlažnih bunkerjih so ljudje tudi živeli oziroma nekaj časa niso prišli na površje, sploh če je bil ravno ob koncu njihove izmene zgoraj bombni napad. Delovnik je trajal tudi po 12 ur. V posebnih predelih so imeli urejena ležišča, posamezne manjše dvorane so morda služile kot menze. Raziskovalci prav tako domnevajo, da so bili določeni odseki rovov namenjeni izključno za bivanje, spet drugi za delo in tretji za uradniške posle. So pa delavke in delavci ves čas bolj ali manj brodili po vodi – mrzla, a čista podtalnica jim je enkrat bila do kolen, spet drugič do pasu, skoraj vedno pa jim je segala najmanj do gležnjev. Tudi zrak ni bil kaj prida – tesnoben podzemni svet rovov namreč preveva jedek vonj, ki v ustih pušča kovinski okus, zračnikov oziroma ventilatorjev, ki bi dovajali svež kisik, pa je bilo bore malo. Če vse to pomešamo še z znojem, prahom, opilki in delci iz strojev, si zlahka predstavljamo, kaj je bila najbolj zaželena 'dobrina'.

Bombni napadi zaveznikov na Maribor med drugo svetovno vojno
Bombni napadi zaveznikov na Maribor med drugo svetovno vojnoFOTO: Pokrajinski arhiv Maribor / Kamra.si

Mesto pod mestom:delali, spali in prebivali so pogosto kar v podzemlju

Med delavci skrivnostne podzemne tovarne je bil tudi Mariborčan Ludvik Štelcer. Pred nekaj leti je – star krepko čez 80 let – tako na kratko razkril svojo zgodbo:

Sredi maja 1942 so me izpustili iz ptujskega zapora, kjer sem se pol leta prej znašel zaradi upiranja prisilnemu delu. To je bila pravzaprav prisilna napotitev v Strasbourg, kjer sem se usposabljal za strugarja – specialista pri izdelavi letalskih delov. Julija 1942 so me napotili v tovarno letal Junkers v Magdeburgu. Za božič 1942 so mi odobrili dopust in nisem se več vrnil. Zaradi zvez sem se takoj zaposlil v tovarni na Teznu. Delal sem v obratu, ki so mu rekli Propelerwerk, saj je tam potekala proizvodnja delov, potrebnih za pritrditev in zagon vijakov na vojaških letalih. Pod zemljo, kjer nas je pogosto zalila voda, sem bil premeščen v prvih mesecih 1944. Delovna disciplina je bila zelo stroga, posebej ko smo se preselili tja dol. Podpisati sem moral, da ne bom izdajal nobenih skrivnosti o proizvodnji, na kar me je opominjala tudi delavska izkaznica, kjer je bil na zadnji strani odtisnjen obraz s prstom na ustih. Pod zemljo pa nismo samo delali, marveč tudi bivali. V tistih rovih so bile urejene spalnice in tudi menza, ves režim življenja je bil napol vojaški. Delo je teklo v dveh 12-urnih izmenah, od 6. do 18. ure in enako ponoči. Pri tekočem traku, kjer sem bil zaposlen, je vsak delavec opravljal določeno operacijo. To je bila linija stružnic, kjer smo izdelovali mehanizme za zagon letalskih propelerjev. Sam sem opravljal zadnjo operacijo po vrsti, ki je zahtevala veliko natančnost. Ker sem nekega dne naenkrat naredil kar štiri 'škarte', so me takoj postavili pred naglo sodišče. Samo zato, ker ni bilo dovolj delavcev, sem bil namesto na zaporno kazen ali celo kaj hujšega obsojen na prisilno delo, kar je pomenilo, da nisem prejemal plače in sem bil pod strožjim nadzorom. Ko so januarja ali februarja leta 1945 začeli moške delavce prisilno mobilizirati v nemško vojsko, sem pobegnil, se pridružil Titovim partizanom in tako v Mariboru dočakal svobodo.

--- Na kratko povzeto po pisnem prispevku v Contactu, informatorju Zavoda Poslovno Proizvodna cona Tezno

Pričevanja delavcev redka: zaukazali molk, gradnja in delo v popolni tajnosti

Štelcer je eden redkih, ki so pričali o letih, preživetih v tezenskih bunkerjih. Podzemlje je bilo namreč (milo rečeno) zavito v tančico skrivnosti. V večini so pod zemljo namreč delali prisilno, bilo je izredno težko, zato se ne gre čuditi, da o tem ne govorijo.

Bombe so sekale: tovarno zgoraj porušile, spodaj pa ne

Kljub podzemni proizvodnji so nenehne vojaške akcije terjale svoj davek. Skupno je tovarna od januarja 1944 do marca 1945 doživela devet bombnih napadov, ki so povzročili veliko gmotno škodo. "Ob koncu vojne, torej po vseh zavezniških napadih, je bila popolnoma porušena," je za Dobro jutro takratno sliko orisala Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja NO Maribor. Proizvodnja se je zmanjšala, posledično je upadlo tudi število zaposlenih. Med bombardiranjem tezenske industrijske cone je – ne glede na razmeroma varne podzemne bunkerje – po uradnih podatkih tam umrlo 40 delavcev, še 41 pa jih je bilo huje ranjenih. "V času obratovanja tovarne je bilo človeško življenje vredno manj kot en naboj," je februarja 2018 za oddajo Preverjeno! takratno 'vzdušje' nazorno ponazoril Milan Novak, eden od vodnikov, ki avanturiste, radovedneže in vse novih spoznanj željne popeljejo v mariborsko podzemlje.

Eden glavnih ciljev zavezniških letal med bombardiranji Maribora v letih 1944 in 1945 je bila Tovarna letalskih motorjev na Teznu.
Eden glavnih ciljev zavezniških letal med bombardiranji Maribora v letih 1944 in 1945 je bila Tovarna letalskih motorjev na Teznu.FOTO: Pokrajinski arhiv Maribor / Kamra.si

V rovih delali vse do kapitulacije Nemčije, tovarno nato zasedli in v nekaj dneh razbili Bolgari

V rovih so sicer – tako Ponudičeva – delali vse do kapitulacije Nemčije. Ob koncu in po vojni pa je tovarni trda predla – proizvodnja je popolnoma upadla, tovarno so 8. maja 1945 zasegli bolgarski vojaki. Kljub temu da so ostali le kratek čas, so v navalu zmagoslavja in maščevanja povsem uničili še tisto malo, kar je ostalo nepoškodovanega od vojne – stroje so razbili, infrastrukturo in opremo pa demolirali do te mere, da je bila (v večji meri) neuporabna. Dva dni pozneje so v tovarno vkorakale enote jugoslovanske vojske, pregnale Bolgare in osvobodile tovarno. 4000 nekdanjih delavcev je sočasno počasi odstranjevalo ruševine, znova so začeli tudi delati.

Skupno je Tovarna letalskih motorjev od januarja 1944 do marca 1945 doživela devet bombnih napadov, ki so okupatorju povzročili veliko gmotno škodo. 8. maja 1945 so tovarno zasedli bolgarski vojaki in močno poškodovali stroje in opremo. Dva dni pozneje so nadzor nad tovarno prevzele enote slovenskega osvobodilnega gibanja. Maja 1945 je 4000 nekdanjih delavcev začelo odstranjevati ruševine ter reševati stroje in material.
Cona Tezno

Kaj bo s tovarno, ki je prej zaposlovala več tisoč ljudi? Smrt letalske tovarne, rojstvo Tama

Takoj po osvoboditvi izpod nacistične Nemčije se je pojavilo tudi vprašanje, kam s tovarno, v kateri je ob koncu vojne delalo kar 7000 delavcev.

Pogorišče nemške letalske industrije na Teznu je junija 1945 nato obiskal vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije Josip Broz Tito, ki je nemudoma ukrepal. Kot je za Večer dejal Matjašič, je bil Tito "očitno že kot partizanski poveljnik dobro seznanjen s tem, kakšna je vrednost tovarne, zato ne preseneča, da je obisk Maribora leta 1945 začel prav v Tamu". Tja se je vrnil spet leto dni pozneje, nazadnje pa – tako kustos – leta 1958.

Tovarno so nato kmalu po prvem obisku Tita po hitrem postopku nacionalizirali. Že junija 1945 je stekla tudi prva proizvodnja, sestavljali so vozila iz ZDA. Konec istega leta so se pojavili tudi predlogi, da bi na območju Tovarne letalskih motorjev Tezno razvijali avtomobilsko industrijo, a jih niso potrdili še vse do konca leta 1946.

Na začetku januarja 1946 so v okviru programa pomoči UNRRA začeli popravljati tudi ameriška vojaška vozila. 31. decembra 1946 je vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) nato le sprejela sklep oziroma dokument o preoblikovanju in preimenovanju proizvodnega obrata oziroma tovarne letalskih delov v Tovarno avtomobilov Maribor (TAM) Tezno, saj so se iz proizvodnje letalskih delov preusmerili v avtomobilistično industrijo. Odlok sta podpisala Tito in takratni jugoslovanski minister za industrijo Boris Kidrič. V Tamu je takrat delo dobilo tudi precej izkušenih inženirjev, ki so pred tem delali že v letalski tovarni.

72 let blagovne znamke Tam: prvo vozilo tovornjak znamke Pionir

Prva naročila so bila za izdelavo tri tone težkih tovornjakov Pionir po licenci češke tovarne Praga, z največjo hitrostjo 80 kilometrov na uro. V Tovarni avtomobilov Maribor Tezno so jih izdelali septembra 1947. (Pred dobrima dvema letoma so tako obeležili 70-letnico blagovne znamke.) Sestavljati so začeli tudi vozila za ZDA ter popravljali vozila proizvajalca General Motors Corporation.

4. avgusta 1942 je Tovarna letalskih motorjev izstopila iz koncerna Flugmotorenwerke-Ostmark in se 31. avgusta 1942 vključila v koncern Vereinigten Deutschen Mettalwerke (VDM) iz Frankfurta na Maini. 31. decembra 1946 je jugoslovanska vlada sprejela dokument o preimenovanju tovarne letalskih delov v Tovarno avtomobilov Maribor Tezno, ki sta ga podpisala Josip Broz Tito in minister za industrijo Boris Kidrič. Čeprav se sodelovanje z Mercedes-Benzom nikoli ni realiziralo, predstavlja pomembno ločnico januar 1957 s sklenitvijo pogodbe z nemško družbo Klöckner-Humboldt-Deutz (KHD) za proizvodnjo tovornjakov. V ta vozila je bilo vgrajenih kar 30 odstotkov domačih delov.
Cona Tezno

Tam je sčasoma postal največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v Jugoslaviji. Podjetje je več desetletij predstavljalo enega od stebrov ne le mariborske, ampak takratne jugoslovanske industrije, ki je štajerski prestolnici omogočila razcvet. V najboljših časih – ko so začeli izvažati v marsikatere tuje in precej oddaljene države – je bil Maribor nanj upravičeno ponosen. Do leta 1953, kot pravi Matjašič, je bil Tam tudi edina tovarna avtomobilov v Jugoslaviji ter ena od 14 na svetu. Leta 1979 so na primer izdelali 8858 vozil, zaposlenih so imeli 8800 delavcev.

In vse ostalo je zgodovina: propad in novo življenje, ki je zraslo na pogorišču

Po razpadu nekdanje skupne države so podjetje reorganizirali, leta 1996 je bil uveden stečaj.

Po kolapsu industrijskega velikana je nastala Poslovna cona Tezno, ki skrbi za infrastrukturo nekdanjega Tama in v sklopu katere danes deluje 212 podjetij z več kot 3600 zaposlenimi. Mnoga še zmeraj večinoma slonijo na kovinarski in avtomobilski proizvodnji, produkte pa večinoma izvažajo. Kljub temu da so doma morda nekoliko manj prepoznavna, pa v tujini – predvsem orodjarne – slovijo po vrhunski kakovosti.

Eno od podjetij, ki je zraslo na ostankih Tovarne vozil Maribor po njenem stečaju, je denimo tudi Tam Europe, ki kot lastnik blagovne znamke Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor velja za naslednika mariborskega tehnološkega giganta. Junija 2017 so odkupili poslovne prostore in celotno opremo ter tako nadaljujejo proizvodnjo letaliških in turističnih avtobusov.

Pa rovi? Danes je ohranjenih le še okoli 2,5 kilometra podzemnih hodnikov s površino okoli 5000 kvadratnih metrov (po nekaterih navedbah naj bi jih bilo prvotno za kar 14 kilometrov). Tudi vhod v rove je danes le še eden. Kako so videti, si boste lahko prebrali (in ogledali) v naslednjem prispevku.