Posedovanje pornografskih vsebin - kaznivo dejanje, ki med vsem ostalimi dejanji zoper spolno nedotakljivost pogosto ostaja podcenjeno, opozarja državna sekretarka na notranjem ministrstvu Helga Dobrin. Poudarja, da vsi, ki tovrstnih vsebinah povprašujejo, jih kupujejo ali distribuirajo, s tem spodbujajo pornografsko industrijo. Učinek pa je lahko tudi zelo velik. Poleg žensk so namreč žrtve pogosto tudi otroci.
"Da lahko nekdo kupi pornografsko fotografijo ali videoposnetek otroka, je nekje dejansko otrok zlorabljen. Takšno povpraševanje ima zato zelo velike posledice v dejanskem svetu. Menim, da je ta vidik precej spregledan. Pogosto se storilcem, razen če ne posedujejo res veliko količino pornografskega gradiva, izrekajo zgolj pogojne obsodbe. Menim, da bi bila tukaj lahko kaznovalna politika strožja," pove.
"Ne vidimo širših posledic. Pred nami namreč ni neposredne žrtve, ni nekega konkretnega otroka. Na fotografijah so otroci z drugega konca sveta, ampak tudi ti otroci so bili za nastanek takšnih vsebin zlorabljeni," poudarja državna sekretarka.
Že sicer se pri hujših kaznivih dejanjih na področju spolne nedotakljivosti ob dolgotrajnih postopkih prepogosto zgodi, da storilec prejme zaporno kazen na spodnji meji, ki je določena za posamezno kaznivo dejanje, ali celo pogojno kazen. "Obramba pogosto po letih postopka izpostavlja, da obdolženec v tem času ni naredil nobenega novega kaznivega dejanja. Morebitna kazenska evidenca se v tem času lahko že izbriše. Če pa bi se zadeva izpeljala v le nekaj mesecih, bi bila lahko izrečena tudi strožja kazen," prizna Dobrinova.
Pornografija lahko izkrivlja sliko 'zdrave spolnosti'
Kot so opozorili na okrogli mizi o vplivu nasilja na zdravje žensk, pa pornografija tudi sicer močno izkrivlja zdravo pogled o spolnosti. Predvsem v tujini je vzniknila še ena tema znotraj spolnega nasilja - davljenje.
Kot je decembra lani poročal Guardian, davljenje med spolnostjo postaja vse bolj razširjeno pri mladih moških. Nacionalna raziskava verjetnosti v ZDA je pokazala, da je 21 odstotkov žensk poročalo, da so jih partnerji med spolnim odnosom davili, 20 odstotkov moških pa je poročalo, da so med seksom davili partnerko. Tovrstno prakso so najpogosteje izvajali mladi moški, v starostni skupini med 18 in 29 let.
Še ena ameriška študija je pokazala, da je o davljenju poročalo kar 58 odstotkov študentk. Čeprav je ta študija pokazala, da je veliko žensk med tem dejanjem uživalo, pa so druge nanj pristale predvsem zato, da bi zadovoljile svojega spolnega partnerja. Razlog pa - tudi prizori v pornografskih filmih. In četudi so torej partnerju morda sprva dale privoljenje za davljenje, pa ga kasneje pogosto niso mogle odvzeti, ali pa privoljenja za to sploh začenši niso podale.
Med njim partner s pritiskom ali stiskanjem vratu prekine pretok krvi, kar povzroči manjši pretok krvi v možganih. Učinek je omotica zaradi padca ravni kisika in povečanja ogljikovega dioksida. Pri nekaterih to stopnjuje erotični užitek. A strokovnjaki ob tem opozarjajo, da so lahko posledice tovrstnega početja lahko zelo nevarne. Ne le modrice ali rdečica na vratu, zateklina, izguba glasu ... številne osebe, ki jih je partner med spolnim odnosom davil, so morale namreč kasneje poiskati zdravniško pomoč zaradi hujših poškodb požiralnika in sapnika.
Tudi ginekologinja ljubljanskega zdravstvenega doma Tinkara Srnovršnik meni, da je davljenje odraz pornografije in izkrivljene zdrave podobe o spolnosti. Ocenjuje, da je tudi to eno od področij, ki jih bodo morali v prihodnosti nasloviti: "Vpliv interneta, različne spolne prakse, pa tudi občutek mladih, da je normalen spolno odnos nasilen spolni odnos. To namreč vidijo v pornografskih filmih."
Čeprav se strokovnjakinja s tovrstnimi poškodbami med svojim delom še ni srečala, pa je bila priča številnim drugim posledicam nasilja nad ženskami. Med njimi so zagotovo tudi poškodbe rodil, ki jih pogosto opazijo pri obravnavi posiljenih žensk, pa podplutbe, ureznine in druge fizične poškodbe, s prihodom tujih kultur lahko v Evropi naletimo tudi na primere pohabljanja ženskih spolovil, kot je na primer obrezovanje pri deklicah. "Vendar pa je ta praksa na ravni Evropske unije seveda nezakonita," poudarja strokovnjakinja.
Zaradi tveganega spolnega vedenja storilcev pa prihaja tudi do številnih spolno prenosljivih okužb. "Pri spolnih zlorabah moški pogosto ne želijo uporabiti kondoma, kar je lahko še posebej problematično prav pri mladostnicah oz. pri mladih ženskah, saj lahko pri njih spolno prenosljive okužbe zaradi nezrelosti tkiv potekajo veliko huje," pojasnjuje Srnovršnikova.
'Odprli smo Pandorino skrinjico digitalnih omrežij, žrtve pa postajajo naši otroci'
Dodatno komponento k nasilju in kaznivim dejanjem na področju spolne nedotakljivosti pa je v zadnjih letih dodal tudi razvoj digitalnih omrežij. "Mladi so tu brez zavor, ampak za to smo odgovorne tudi starejše generacije, ki smo odprle to Pandorino skrinjico. Odšli smo na Facebook, kjer se nam je zdelo dobro objavljati vse iz našega zasebnega življenja. A to ima seveda tudi negativne posledice," opozarja Helga Dobrin.
"Tu moramo vsi, že družina in šola, vzpostaviti kritičen odnos do družbenih omrežij. Tudi šola bi lahko uvedla nekakšno izobraževanje o tem," pravi sogovornica, ki ocenjuje, da je trenutno to večinoma prepuščeno posameznim bolj senzibilnim učiteljem. Meni, da bi morali na tem področju delati nekoliko bolj strukturirano ter izobraževati mlade tudi o tem, kaj družbena omrežja so ter kaj prinašajo s seboj. "Seveda imajo družbena omrežja ogromno pozitivnih strani, vendar pa imajo tudi svojo temno plat," poudarja.
In kako izboljšati preventivo, da tovrstnih grozljivih dogodkov sploh ne bi bilo? Dobrinova meni, da bi bilo treba začeti že z ozaveščanjem otrok v šoli. "Kot družba smo zelo seksualizirani. Od reklam, ki jih gledamo, do televizijski spotov, nadaljevank. Pa tudi družbena omrežja." Ocenjuje, da na tem področju del odgovornosti nosijo tudi starši. "Kaj namreč mama in oče sporočata otroku, če na spletu objavita čisto vsak izlet, kosilo in rojstni dan? Otrok lahko hitro pride do misli, da ni čisto nič narobe, če se tudi sam pomanjkljivo oblečen slika in objavi. Saj starša tudi kar naprej nekaj objavljata."
Priznava pa, da je vse to zelo težko preprečiti: "Otroci namreč dobivajo signal, da je na družbenih omrežjih dovoljeno vse, ne zavedajo pa se posledic, da deljene vsebine hitro zakrožijo po spletu." Četudi fotografijo pošljejo zgolj prijatelju, bo namreč lahko že naslednji dan za to lahko vedela celotna šola. "Ta povratni učinek pa bo bil zanje zelo težek. Tu moramo vsi odigrati večjo vlogo, da se takšne stvari ne bi dogajale," meni državna sekretarka.
Spletno nasilje je sicer vse pogostejši pojav z digitalizacijo družbe. Širjenje lažnih govoric, grožnje, verbalno nasilje, deljenje zasebnih posnetkov in fotografij, spletno nadlegovanje, sexting, maščevalna pornografija ... Vse to so oblike nasilja, ki se začnejo na spletu, pogosto pa se nadaljujejo tudi v živo. V eni od zadnjih raziskav o spletnem nadlegovanju med otroci in mladostniki, ki je bila sicer izvedena še pred razmahom aplikacije TikTok, je pokazala, da je bila že več kot polovica otrok tarča nadlegovanja prek spleta in družbenih omrežij (delež pri dekletih je bil še višji). Tisti, ki spletno nasilje opazujejo, pa se nanj ne odzovejo.
Pomembna je izredna mera tenkočutnosti, tudi pri objavi podatkov storilca: 'S tem lahko namreč razkrijemo tudi žrtev'
Državna sekretarka poudarja, da je pri tovrstnih kaznivih dejanjih pogosto težava pri dokazovanju, saj da gre pogosto zgolj za besedo proti besedi. Zlorabe se namreč dogajajo v zelo zaprtem krogu, morda so zraven prisotni le ožji sorodniki. "Največkrat se spolna kazniva dejanja zgodijo v nekem znanem okolju, v ožjem ali širšem družinskem krogu, morda je to znanec ali sosed," pove.
Gre torej za znane osebe, ki se poznajo. Zelo malo je namreč dejanj med popolnimi neznanci, čeprav priznava, da obstajajo tudi takšni primeri, "ampak so redkejši". "Večinoma pa so ta dejanja izvršena v ožjem, znanem okolju okolju in tu je največkrat dokaz beseda proti besedi; tu je tudi moč storilca nad žrtvijo večja. Ta pogum, da se oseba odloči za prijavo, mora zato prejeti podporo. A včasih žrtve še vedno ostanejo popolnoma same," opozori Dobrinova.
In kako iz teorije ničelne tolerance nasilja preiti v prakso? "Kar se tiče kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, velik preboj pomeni že dejstvo, da se o tem govori veliko več, kot se je v preteklosti. Tudi poročanje medijev; vse to so kamenčki v mozaiku. Pomembno je, da to temo detabuiziramo," je jasna. Prav s tem, da tovrstno nasilje izgubi status tabuja, bo žrtve opolnomočilo in z njihovih ramen odvzelo breme stigme. "A čeprav žrtev, ki prijavi kaznivo dejanje, resnično ni več tako stigmatizirana, kot je bila denimo še 20 ali 30 let nazaj, pa je tu še veliko prostora za napredek," meni sogovornica.
Še vedno pa je treba biti pri tovrstnih kaznivih dejanjih zelo obziren, tudi pri medijskem poročanju. "Slovenija je vendarle manjše okolje, kjer se praktično vsi poznamo. Če mediji poročajo, da se je nekaj zgodilo na določeni šoli, objavijo sliko šole, objavijo sliko hiše, iz katere prihaja storilec ... četudi mediji ne omenijo imena in priimka, vsi vedo, za koga gre. S tem pa lahko ljudje hitro ugotovijo tudi, kdo je žrtev," poudarja ter ob tem dodaja, da bi bila lahko prav ta obzirnost do žrtve včasih bolj tenkočutna. "S tem, ko se izpostavi storilca, se lahko izpostavi tudi žrtev."
