Tenzin Gyatso, 14. dalajlama, ponavadi vstane okoli pol štirih zjutraj, približno pet ur meditira, poje zajtrk, dopoldne moli in študira, popoldne pa se ukvarja z državniškimi posli. Kot budistični menih ne je večerje, pač pa le zajtrk in kosilo. Včasih, ko je lačen, poje nekaj piškotov v pozdrav Budi.
Tibetanski voditelj se je rodil leta 1935 v revni kmečki družini na vzhodu tibetanske planote. Pri dveh letih so Tenzina Gyatsa v skladu s tibetansko tradicijo prepoznali kot poosebljenje Bude sočutja. Lama Šhenpen tako meni, da "mnogi ljudje vidijo v dalajlami dobrega človeka s karizmo, za menihe pa je njegova svetost Buda."
Leta 1950 je Kitajska vdrla v Tibet, zato je kot komaj petnajstletni deček moral prevzeti oblast v pokrajini, neusmiljena politika Pekinga v Tibetu pa je med prebivalci zanetila splošen upor. Kitajska vojska je vstajo krvavo zatrla, dalajlama pa je moral leta 1959 zatočišče poiskati v Indiji, kjer je ustanovil demokratično vlado v izgnanstvu in kjer živi še danes.
"S toplino in prodornim umom, ter darom za razlaganje velikih resnic na vsem razumljiv način, ste si pridobili množico prijateljev po vsem svetu. Slovenci smo med njimi," je dalajlamo nagovoril gostitelj, rektor Univerze v Ljubljani Jože Mencinger.
S svojo skromnostjo in karizmo je očaral vse slovenske sogovornike, tudi politike, ki so se z njim, zaradi protestov kitajskih oblasti, sestali le na zasebnih obiskih. Za svoj nenasilni boj za avtonomijo Tibeta in boj za človekove pravice je dalajlama leta 1989 prejel Nobelovo nagrado za mir, zaradi katere je postalo vprašanje Tibeta v svetu še bolj prepoznavno, njemu samemu pa, kot zatrjuje, ni spremenila življenja.
Nekateri pa opozarjajo, da je vse preveč ljudi nad tibetanskim voditeljem navdušenih zaradi njegove osebnosti in karizmatičnosti, do njegovih naukov pa so brezbrižni. Predstavnik Rimskokatoliške cerkve Drago Ocvirk pravi, da je "to tragedija vseh duhovno izstopajočih osebnosti. Ljudi privlačijo s svojo pojavnostjo, njihov navdih, nauk pa se težko prime. To se je zgodilo že Jezusu, saj je na koncu pristal na križu."
Če bi Kitajska Tibetu podelila avtonomijo, je dalajlama pripravljen prepustiti funkcijo političnega voditelja svojemu nasledniku, sam pa bi se posvetil predvsem položaju duhovnega vodje.Toda v Pekingu so zelo preračunljivi, saj naj bi po mnenju poznavalke razmer v Tibetu Alenke Paulin računali predvsem na naravni krog njegovega življenja. "Kitajske oblasti verjamejo, da bo po njegovi smrti nastala praznina v tibetanskem boju in verskih ter političnih strukturah," je še povedala Paulinova.
Čeprav že več kot štirideset let ni stopil na domača tla, je dalajlama prepričan, da bo nekoč srečen umrl v domovini.
