FOTO: Dali so mi papir in svinčnik. Začela sem risati in nisem več nehala

Na predvečer kulturnega praznika so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v okviru državne proslave z naslovom Kultura osebno podelili najvišja državna priznanja v kulturi – šest nagrad Prešernovega sklada in dve veliki Prešernovi nagradi.

Nagrade Prešernovega sklada so letos prejeli prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink, pesnik Gorazd Kocijančič, baritonist Jože Vidic, prevajalka Marija Javoršek ter režiser in scenarist Metod Pevec.

Dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo pa sta letos slikarka Marlenka Stupica in pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič.

Stupica: Besedilo moraš dojemati kot lep umetniški libreto

Marlenka Stupica je v intervjuju pred podelitvijo nagrade povedala, da je nagrada tako osebno priznanje njej kot tudi priznanje ilustraciji. ''Zame je to lep in presenetljiv odziv na moje dolgoletno delo, za ilustracijo kot večkrat spregledano vejo likovne umetnosti pa prav tako. To je slikarstvo v malem formatu, s specifično motiviko. Tako velike slike kot majhne so lahko samo slabe ali dobre,'' je dejala.

Kot je povedala, je začela risati že v zgodnjem otroštvu. ''Ko sem se komaj zavedala, so mi dali papir in svinčnik v roke. Začela sem risati in nisem več nehala. Risanje mi je začelo nadomeščati igro. Izmišljala sem si pravljice in jih risala, ker pisati še nisem znala. Te vrste igra me je zasvojila. Svinčnik in papir sta še vedno stalno ob meni, čeprav so se tekom let navade spremenile,'' je povedala.

Stupica je ilustrirala in opremila več kot 100 otroških knjig. Kljub poplavi tovrstne literature v današnjem času pravi, da se sama in mnogi njeni kolegi ilustratorji v prvi vrsti še vedno trudijo za kakovost. ''Tu gre za našo likovno profesionalnost in za osebno izpovedno moč. Dobro otroško knjigo označuje prav to,'' pravi.

O tem, koliko literarna predloga vpliva na njen izdelek, pa je povedala, da je ilustracija predvsem likovno delo. ''Ne smeš se podrejati pripovedi tako, da izgubiš to vrednoto. Tako so ravnali tudi slikarji v preteklosti, ko so na slikah prikazovali prizore iz mitologije, Biblije in pravljic in se ob njih slikarsko izražali. Besedilo moraš dojemati kot nekakšen lep umetniški libreto za razmišljanje o kompoziciji, tonskih in barvnih prostorskih sorazmerjih ter za razdajanje lastne imaginacije,'' še pravi Stupica, ki je sicer še dejala, da najraje riše naravo, ki je neizčrpen vir lepote, navdihujoča za neštete variacije in raznolika. ''Rada rišem tudi živali, še bolj pa različna pravljična bitja. Med delom pride do trenutkov za odločitve – to je včasih naporno, da o stalnih dvomih ne govorim,'' je še povedala.

Zorko Simčič – osrednje ime slovenske izseljenske literature

Drugi dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo pa je pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič, ki bo jeseni praznoval 92. rojstni dan. V zadnjih letih je prejel vrsto priznanj. Leta 2011 je bil imenovan za rednega člana SAZU in dočakal peti natis drame Zgodaj dopolnjena mladost, lani pa še izid romana Poslednji deseti bratje.

Zorko Simčič je sicer osrednje ime slovenske izseljenske literature. S svojim delom ni le trmasto ohranjal rodnega jezika, ampak predvsem preiskoval eksistencialne lege človeka v razburkanem 20. stoletju. Zaznamovalo ga je tujstvo, iskateljstvo, brezdomstvo, pravi poznavalec Simčičevega dela Mitja Čander.

O motivu tujca je Simčič spregovoril v domala vseh intervjujih po svoji vrnitvi v Slovenijo. "Ko odideš v svet, si vržen iz svojega 'normalnega življenja'. Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji," je dejal v pogovoru lansko leto. "Saj se tudi v domovini soočaš z ljudmi, drugačnimi od tebe, toda v tujini se srečaš tudi s povsem tujim – z drugačnim narodovim karakterjem, drugačno kulturo, včasih celo z drugačno civilizacijo. Če si razmišljajoče bitje, se soočaš, preverjaš, prevzemaš, negiraš, a obenem postajaš del novega okolja, kar ni nujno negativno. Negativno je, če tuje, kar ni tvoje, nekritično prevzemaš in se izkoreniniš," je še pojasnil in potrdil, da je bilo pregnanstvo temeljno za njegovo s tujstvom obarvano literarno ustvarjanje.

Vrhunec je Simčičevo ustvarjanje brez dvoma doseglo z romanom Poslednji deseti bratje. Izjemno obsežno besedilo je nastajalo nekaj desetletij in ga lahko imenujemo Simčičevo življenjsko delo: s svojo izvirno polifono strukturo in s skrbno premišljeno, kompleksno pripovedno strategijo izrisuje subtilno fresko begunskega življenja Slovencev v desetletjih po končani drugi svetovni vojni. Govori o univerzalnih življenjskih dilemah, ki so obenem konkretne dileme posameznikov, razseljenih oseb, postavljenih v različna časovna obdobja in v različne geografske prostore od Trsta do Montevidea, od Tokia pa do Toronta, so zapisali v obrazložitvi Prešernove nagrade in ocenili delo tudi za "veliki roman slovenske književnosti 21. stoletja".

Simčičev literarni opus je ocenjen kot nekaj povsem izjemnega v novejši slovenski književnosti. To velja tako za njegovo žanrsko bogastvo kot za tematiko in etiko. Simčič piše tako rekoč vse: od drobnih pesmi, libretov za otroške opere in kolumn do obsežnih romanov in prodornih dram, katerih pravi pomen bo najbrž postal očiten šele s časom. Zaradi pozorne ljubezni do resničnosti Simčič ni bil nikoli ujetnik tradicionalnih literarnih šablon, a tudi ne sledilec modnih tokov.

"Človek ne podari ničesar, če ne podari samega sebe," je Simčičeva ljuba misel, to avtorjevo vodilo pa izpričuje tako njegovo delo kot življenje.

Zorko Simčič se je rodil v Mariboru, po vojni pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje. Leta 1994 se je vrnil v domovino. Pred prihodom v Slovenijo je novinarjem, ki so ga spraševali, ali se bo vrnil v domovino, odgovarjali z Menartovimi besedami:"Boli povsod, a naj boli doma".