Iz ljubezni do pikčastih kosmatincev v Disneyjevo klasiko obarval dom

V hiši pod Pohorjem, v zelenem objemu narave, je že od jutra direndaj. Po domu Stanka Zorca, vzreditelja dalmatincev z najdaljšim stažem pri nas, kobacajo štiri samičke, stare mesec dni. "Pred kratkim so začele dobivati pike," pove. "Pred kakšnima dvema tednoma so spregledale, slišijo še ne povsem, pa tudi precej 'nerodne' so še," pripoveduje, medtem ko se okoli naših nog podi kopica malih kosmatih 'knedeljčkov'. "Niso še preveč stabilne pri hoji, ampak je iz dneva v dan viden napredek," doda, medtem ko vsako posebej pazljivo dvigne k sebi, jo nežno ogovori in pocrklja. Ljubezen do živali je čutiti v vsaki njegovi gesti.

Ampak kdo bi si mislil – tolikšne ljubezni do te pasme ne čuti že od nekdaj. "Dalmatinci pravzaprav nikoli prej niso bili pasma psov, ki bi mi posebej odgovarjala oziroma bi me posebej privlačila. Zgodilo se je tako, da je moja hči pred skoraj 20 leti domov pripeljala dalmatinko Seno, prav kmalu zatem pa se je odselila k fantu in psička je ostala doma. Ker je pa imela hči dogovor z vzrediteljem, da mora imeti Sena tudi eno leglo, sem pristopil k temu," začetke vzreje dalmatincev opisuje Zorec. "Tista moja prva psička je potem februarja 2005 skotila prvo leglo – bilo je deset krasnih dalmatinčkov, ki so mi kar nekako zlezli pod kožo, in od takrat naprej jih vzrejam."

In pred dobrim mesecem je njegova psarna dosegla prav poseben mejnik – v 16 letih sta se skotila 102 dalmatinca. Želel je namreč 'doseči' pravljično 'stoenko' iz znane Disneyjeve klasike, pa jih je presenetila še ena, pravi. "Poglejte jo, 'stoenko', prava lepotička je, lepo je že opikana. Upam, da bo našla krasne lastnike," je ponosen.

Podobni kot jajce jajcu, a čisto vsak poseben in drugačen

A kako jih sploh loči? Očesu nepoznavalca se male kepice namreč zdijo podobne druga drugi kot jajce jajcu. "Seveda se jih da ločiti," odgovori Zorec. "Že če pogledamo gobček – čisto vsak ima drugače opikanega, čisto vsak je drugačen. Mislim, da jih je prav pri dalmatincu najlažje ločiti, ker so prav te pike tiste, ki jih delajo drugačne. Noben nima enakega števila in enako razporejenih pik. Nekateri so malo bolj opikani, drugi spet manj." Tokrat imajo vse male dalmatinke črne pike, "po navadi pa – glede na to, da je mamica rjava oziroma jetrne barve – jih je skoraj polovica rjavih", pojasnjuje vzreditelj.

Dalmatinci se sicer skotijo brez pik. "Popolnoma beli so in na začetku ne veš, ali bodo rjavo opikani ali črno, šele potem, čez kakšen teden se začno pod belo dlako pojavljati pikice. Te bodo skorajda zagotovo ostale – toliko kot jih je – mogoče pride še kakšna zraven, potem pa rastejo z živaljo."

Ima pa ta pasma ravno zaradi barve dlake eno neprijetno 'lastnost' – lahko se skotijo popolnoma gluhi. "To je pravzaprav možno pri vseh psih, ki imajo belo osnovo – na primer pri argentinski dogi," razlaga. Zorec zato vse mladiče ob določeni starosti pelje na pregled sluha v Zagreb. Tam jim pod narkozo na glavo namestijo posebne elektrode, s pomočjo katerih nato odčitavajo slušne zaznave. Gluh pes lahko sicer živi popolnoma normalno življenje, nekaj več dela je morda z učenjem. "Potrebnega je malo več truda, ukazi pa temeljijo na kretnjah. Za odpoklic pa obstajajo tudi posebne ovratnice, ki psa čisto rahlo, povsem neboleče stresejo in mu s tem dajo vedeti, da lastnik od njega nekaj želi," opisuje.

Kljub dobrim zgledom in optimistični 'prognozi' glede vzgoje pa dalmatinec ni za vsakogar, opozarja sogovornik. "To so zelo trmasti psi, pravzaprav so podobni Dalmatincem, prebivalcem Dalmacije, od koder naj bi pasma izhajala. Pravijo, da je to po naravi trmast narod – se pravi, ko si nekaj zastavijo, vztrajajo, dokler tistega tudi naredijo. In zdi se mi, da so tudi ti psi takšni. Ko si bo nekaj 'vbil v glavo', ga boš zelo težko prepričal  – celo s piškoti – da bo odstopil od te svoje trme. A to je tudi ena od lastnosti, ki dalmatinca naredi tako lepega – njegov značaj."

Tudi zato bodoče lastnike, bolje rečeno skrbnike, izbira zelo premišljeno. "Dalmatinec je zahteven pes in če lastniki teh zahtev ne morejo izpolnjevati – se pravi predvsem nuditi ogromno gibanja – potem je boljše, da ga nimajo, ker bi mučili sebe in žival. Imam pa izkušnje, da so skoraj vsi, ki so pse vzeli pri meni, res dobri lastniki in naši kužki tam zelo uživajo."

Z večino tudi ohranja stike. "Žal pa so nekateri psi tudi že poginili, življenjska doba dalmatinca je namreč okoli 12 do 14 let. Zgodi se tudi, da nekateri dosežejo starost celo 18 ali 19 let, je pa povprečna starost, ki jo dočakajo, okoli 13."

Opozori še na eno 'slabo lastnost'. "Pri dalmatincih vsi pravijo: 'Joj, kako je to fino, to so kratkodlaki psi, nobene dlake ne bo. Ampak ni povsem res – ko ta dlaka odpade (dvakrat na leto), se zapiči v blago in je kar nekaj težav s čiščenjem."

Letos, pravi, je povpraševanje po mladičih naravnost neverjetno. "Tega še nisem doživel. Če bi imel 20 ali 30 mladičev, bi takoj našli svoje lastnike. Seveda pa vsakega lastnika prej preverim, da vidim, kam bodo psi šli, tako da na koncu res pridejo v prave domove."

'Zdaj sem pravzaprav ena takšna pasja mama'

A preden bo male dalmatinke pospremil k novim družinam, bo minil še vsaj en mesec. "V nov dom gredo pri dveh mesecih. Zdaj že potekajo prvi večji veterinarski pregledi, razglistenje, cepljenje."  Dela z njimi ne manjka. "Ti mladiči imajo dve mami – svojo pravo mamo, pa še mene. Kar precej dela je z njimi, vsaj do enega meseca starosti, ko začnejo počasi sami jesti. Delo pa se s tem seveda ne konča. Pripravljam jim hrano, že takoj pa jih začnem tudi socializirati. Z mladički se je treba igrati, se jim posvečati. Radi spoznavajo človeka in vse to jim potem pomaga pri oblikovanju karakterja, da postanejo takšni psi, kot morajo biti. Zdaj sem torej pravzaprav ena takšna pasja mama," se nasmeji.

Dom v znamenju pikic

Kako zelo so ga osvojili ti psi, se sicer odraža prav v vsakem kotičku Zorčevega doma. Pikčasti utrinki so po vsej hiši, oprema je v slogu bele in črne barve. "Pazim pri izbiri, rad imam takšno kombinacijo," pove, medtem ko opazim barvno paleto, v katero je odeto pohištvo v predsobi. Pa luči, ure, terasa, vrt, celo bazen. "Tudi oblačila, spominki, tega je ogromno. Slednje sem zdaj, ko so mladiči, sicer pospravil, da ne bi česa zgrizli in bi se jim kaj zataknilo."

Dalmatinec z repom mahlja na steklu njegovega avtomobila, v pikice je pobarval tudi skuter in čelado. Pa poni, ki je star skoraj toliko kot on in s katerim se rad popelje po mestu. "Mariborčani vas kar prepoznajo, kajne?" ga povprašam. "Ja. Mogoče je vse skupaj malo čudno videti in nekateri si mislijo svoje, ampak to je pač ljubezen do pikic. Včasih zjutraj, ko se zbudim, pogledam, ali nimam mogoče tudi sam že kakšne pike, pa so se pri meni malo pojavile malo pozneje kot pri kužkih," v smehu doda.

Ljubezen do teh psov delijo tudi njegovi najbližji. "V nedeljo smo jim priredili koncert – vnuk jim je igral na violončelo," opisuje, medtem ko hiti iskat posnetek malega virtuoza.

Za konec ga še povprašam, ali mu je v vseh teh letih kakšen pes še posebej ostal v spominu. Zorec prikima: "To je bilo pred petimi leti." Psička Taiga, mama Vinnie (te, ki ima zdaj mladiče), je imela dvakrat po 12 mladičev. V tretjem leglu je bil pa samo en samček. "Že takoj smo pri veterinarju z ultrazvokom ugotovili, da bo samo eden. Klicali smo ga Only One. To ime je tudi ostalo, še vedno je Only. To je bil razvajenček, čeprav mi je verjetno prav on naredil tiste prve sive lase, že ko se je skotil – od carskega reza do tega, da ga mama najprej ni hotela sprejeti. Ampak na koncu je zrasel v krasnega psa. Ogromno je bilo povpraševanja po njem, a sem takrat rekel : 'Ne, ta bo pa ostal nekje v Sloveniji'. Danes je v Dolenjskih Toplicah, v čudovitih rokah."