Dan, ko je Bohinj pozdravil napačnega cesarja

Sredina 30. let prejšnjega stoletja. Časi, ko je Bohinj že tekmoval z Bledom glede turizma in prestiža. Časi, ko so telegrami veljali za gotovo resnico in ko je domišljija pogosto zmagala nad preverjanjem dejstev.

V tej atmosferi je skupina mladih iz Lesc, znanih po veseljaštvu in skečih, z Legatovim Tončkom na čelu dobila zamisel: Bohinjci naj bi verjeli, da na obisk prihaja sam etiopski cesar Haile Selassie. Ideja ni padla z neba – pravi cesar je bil tedaj res izjemno medijsko izpostavljen, saj je ob italijanski agresiji postal simbol upora in osvobodilnega boja.

In še ena podrobnost: Legatov Tonček je bil visok, temnejše polti, govoril je več jezikov in imel naravno držo "nekoga pomembnega".

Tonček je dobil uniformo, čelado, prilepljeno brado in spremstvo. Fantje so poslali telegram iz "Afrike", Bohinjci pa so se v trenutku lotili organizacije.

Otroci so bili prosti pouka, da bi cesarja pričakali na peronu. Na hitro so pripravili sprejem, konja, govore in zakusko. Tisto dopoldne je Bohinj utripal kot glavno mesto – s turisti, novinarji in navdušenimi domačini.

Vlak iz Bleda je prispel, Tonček je stopil na peron in množica je popolnoma verjela, da pred njimi stoji resnični vladar Etiopije. Takrat je bil Haile Selassie eden najbolj oboževanih voditeljev sveta, saj je odpravil suženjstvo, gradil šole in bolnišnice ter veljal za modernizatorja vzhodne Afrike. Nič čudnega, da so mu Bohinjci želeli izkazati največje spoštovanje.

Sprejem pred hotelom Belvi je bil veličasten. Govori, čestitke, obvezno rokovanje z lokalnimi veljaki. Vse je potekalo brezhibno. Do trenutka, ko je Tonček – po svoji naravi bolj šaljivec in ljubitelj plesa ter rujne kapljice kot monarh – zagrabil dekle in zaplesal polko.

Množica se je ustavila. Od kdaj etiopski cesar obvalad polko?! V naslednjih sekundah je odpadla še brada, točajka, ki je Legatovega Tončka in njegovo veselo druščino dobro poznala, pa odkrila, da cesar s katerim pleše le ni cesar.

In legenda se je rodila.

Fantje so imeli pripravljen zailni izhod oziroma plan B. Tončka so odpeljali skozi zadnja vrata, skočil je v avto (nekateri trdijo, da je pobegnil celo na konju) in z zabave izginil hitreje kot filmski lik. Bohinj pa je ostal razdeljen med šok in smeh. Tonček pa se v Bohinju nekaj časa raje ni prikazal.

Tonček ni bil samo šaljivec. Bil je izjemno tenkočuten človek, velik ljubitelj glasbe, jahač, popotnik in človek dobrega srca. Igral je več inštrumentov in večkrat nastopal na Bledu, celo s simfoničnim orkestrom Bojana Adamiča, ki ga je včasih povabil, da "vskoči", če je kdo zbolel.

V domači hiši v Lescah, ki sodi med sto najlepših domačij v Sloveniji, danes še vedno hranijo njegovo dediščino – slike, predmete, fotografije z legendarnega dne in pripovedi, ki jih je ohranil njegov nečak Gregor Vidmar.

Ironija zgodbe je ta, da je nekaj let pozneje na Bled res prišel pravi Haile Selassie – osebni prijatelj Josipa Broza Tita.

In ker so se oblasti bale nove "ponovitve zgodbe", je Tončka obiskala varnostna služba ozoroma ti. UDBA. Prošnja je bila preprosta: naj gre za nekaj dni na morje, "da ne bo spet kakšne zmede".

Ubogal je, z nasmehom in pokončno držo. In prava anekdota pravi celo to, da je resnični cesar želel Tončku celo čestitati za njegov "podvig", ko je slišal zgodbo o lažnem cesarju.

Danes, skoraj stoletje pozneje, zgodba ni nič manj priljubljena. Ne zaradi prevare, ampak zaradi njenega sporočila.

Tonček je v enem dnevu ustvaril svetovno senzacijo, ki je ljudem nastavila ogledalo: da so včasih najboljše zgodbe tiste, ki prebudijo domišljijo. Da se nam lahko prav vsakdo zazdi veličasten, če ga gledamo s pravimi očmi. In da je včasih največja resnica skrita v iskrenem smehu.