"Pravica do verjetja v neobstoj virusa in zarote je pravica, ki jo mnogi plačajo z življenjem. To se ne dogaja nekih oddaljenih posnetkih na YouTubu, pač pa v Mariboru." "Delovniki so 12-urni, so izpadi, bolniške odsotnosti, ni rednega turnusa, človek, ki 12 ur nekaj počne, je zelo utrujen ... Kdaj si tako izčrpan, da niti ne zaspiš, naslednji dan pa je isto. V okolju, ki je sovražno do vsega, kar počnemo, je to zelo naporno."
Zdravniki iz dveh slovenskih bolnišnic rešujejo življenja, že mesece in mesece so na udaru in vedo, kaj se nam znova bliža. Vedo, da so izčrpani in da bo znova izjemno težko. A le še redki sploh hočejo govoriti o tem. Odzivi na njihove izjave so pogosto tako grozni, da se temu kratko malo nočejo več izpostavljati. Kdo bi si želel, da ga ljudje psujejo, obmetavajo z najhujšimi zmerljivkami, mu celo grozijo?
Gre za ljudi, ki ne verjamejo, ki spregledajo številke, podatke o okuženih, bolnih, tistih v bolnišnicah in umrlih – številke, ki so vsak dan višje. Znano krilatico: "Ne boš ti men' govoril", ki je bila nekoč značilna predvsem za razprave ob točilnem pultu, so zdaj v raznih inačicah razširili na vso družbo.
Pred časom sem bila v enem izmed ljubljanskih parkov priča dogodku, ko je lastnica z vso silo brcnila svojega psa. Ko smo vsi, ki smo to videli, od groze zajeli sapo, se je obrnila k nam in popadljivo rekla: "Kaj pa je, to je moj pes, z njim lahko delam, kar hočem." To velja tudi za otroke – kdo bo meni govoril, kako ga naj vzgajam, če se mi zdi pretepanje pravilno? In iz zasebne sfere se je to zdaj preselilo še drugam. Kdo bo meni govoril, naj se cepim, naj nosim masko, povrtam po nosu s palčko? Kdo bo meni govoril, naj se otroci testirajo, da bodo šole odprte? To je moje telo, telo mojih otrok pa je tudi moja last in ne zanimajo nas ostali.
Ta skrajni egoizem in osredotočenost samo nase, vedno bolj atomizirana družba ob vsej navidezni povezanosti, sta tudi plod prizadevanj neoliberalnega razmišljanja o družbi, ki je leta in leta poudarjala pomen posameznika in svobodne izbire, ob tem pa izgubila zavedanje, da so naše individualne izbire vendarle omejene z izbirami, ki presegajo posameznika in zadevajo skupnost, pravi filozofinja Renata Salecl.
Nezaupanje v oblast, pomanjkanje zaupanja avtoritetam, upor elitam, med katere spada v zadnjih letih tudi znanost – vse to oblikuje pisano skupino nasprotnikov ukrepov.
Sicer verjetno tudi pri tej bolezni vsaj deloma velja enako kot pri večini stvari. Zelo pomemben je videz. Covid ni na pogled nič posebnega. V glavnem ne vidimo res težkih primerov, ko je vsak vdih borba. Še vedno si predstavljamo, da gre za malo vročine, kašlja in slabega počutja. Če bi zdaj razsajala variola vera, kot je leta 1972 v Jugoslaviji, in bi vsak dan gledali obraze, razjedene od črnih koz, bi večina pomislekov o nevarnih palčkah, maskah in podobnem verjetno – si skoraj upam trditi – hitro izpuhtela.
Tako pa prevladuje še ena popularna krilatica: "On/ona misli s svojo glavo." To je bilo med drugim zapisano na transparentih tistih staršev, ki so podprli ravnatelja v Preboldu, ko je med drugim podvomil o samem obstoju nalezljivih virusov. Kaj pravzaprav on še misli "s svojo glavo"? Da je zemlja ploščata? Da je evolucija laž? Da sta Janez Janša in Borut Pahor pod svojimi čednimi oblekami v resnici reptila? Namerno karikiram, da bi bilo jasno, kam lahko peljejo takšna razmišljanja.
Ljudje, ki tako cenijo to, da nekdo misli s svojo glavo in da je, kot pravijo, v svojih stališčih iskren in neomajen (kot da so drugi ravnatelji, ki mislijo drugače, zato neiskreni in omahljivi), sami s svojo glavo mislijo precej manj in goreče podpirajo "modrosti" drugih.
Verjamejo, da se tako upirajo sistemu, avtoriteti. Morda se med njimi tudi takšni, ki se sicer bojijo vsega – svojega šefa v službi, svojega partnerja, še otroci so jih prerasli. Zdaj pa tudi oni vedo nekaj več, imajo argumente. Nečemu pripadajo in imajo cilj. Zanje se je postavil ravnatelj in jim povedal, da virusov ni. Drugje preberejo, da je cepljenje zarota, maske in palčke pa nevarne in tako naprej.
Zanimivo je, da vsi ti, ki jih tako skrbi palčka v nosu, ne gredo na cesto protestirat zaradi živilske industrije. So opazili, da je šlo v zadnjih tednih s polic na stotine izdelkov, ker so v njih snovi, ki povzročajo raka? Niso. Morebitne dvome o teh resnicah, ki jih morda globoko v sebi vendarle pestujejo, lahko branijo samo tako, da postanejo izjemno agresivni, žaljivi, napadalni, grozeči. Zato je to čas, ko spodobni ljudje počasi, eden za drugim utihnejo.
Virus pa je med nami, naj se še tako prepričujejo, da ga ni, tako kot bi, če imaš visoko vročino, razbil termometer. Zanikanje virusa ne bo odpravilo. Še vedno verjamem, da je teh grobih, nasilnih, prestrašenih ljudi precej manj kot tistih, ki molčijo, ki jih to ne zanima, tistih, ki iz lenobnosti in brezbrižnosti, pa tudi iz previdnosti ne stopijo vsaj malo iz svojih privilegiranih življenj.
Da bi vsaj nekoliko podprli tiste, ki bodo spet morali delati dneve in noči in vikende na robu zmogljivosti. Reševali pa bodo seveda vse, tudi tiste osle, ki jim zdaj grozijo. Lani je umrlo 3650 ljudi več kot v običajnem letu brez covida 19.
KOMENTARJI (672)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.