Dan maternega jezika

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je leta 1999 razglasila 21. februar za mednarodni dan maternega jezika. S tem se je odzvala na jezikovno krizo - številnim jezikom namreč grozi izumrtje. Države članice organizacije UNESCO naj bi s praznovanjem tega dne pripomogle k ohranitvi kulturne in jezikovne različnosti. Eden od ciljev pa je tudi ustvariti dialog in razumevanje med kulturami, piše na spletni strani organizacije.

Poleg obstoja manjšinskih jezikov mednarodni dan promovira tudi spoštovanje do lastnega maternega jezika.

Slovenci lahko knjige v maternem jeziku berejo od leta 1550, ko je Primož Trubar s Katekizmom in Abecednikom utemeljil knjižni jezik. Sicer pa se od leta 2001, ki je bilo proglašeno za leto evropskih jezikov, praznuje 26. septembra tudi evropski dan jezikov.

Štiri in pol stoletja slovenskega knjižnega jezika
Najbolj vsestransko razvita zvrst slovenskega jezika je knjižni jezik. Oblikovati se je začel sredi 16. stoletja po predknjižničnem izročilu (od 10. stoletja naprej) in na podlagi dolenjščine in ljubljanskega jezika v cerkvi. Z nekaterimi izjemami, kot sta Trubarjev Katekizem in abecednik iz leta 1550, ki sta v gotici, se je zapisoval v bohoričici, v 20. in 30. letih 19. stoletja krajši čas tudi v metelščici, od srede 19. stoletja pa v gajici. Od srede 19. stoletja je t.i. splošnoslovenski jezik zajel skoraj vso slovensko ozemlje, Prekmurje pa po letu 1918, ter prevzel narodnozdruževalno in narodnopredstavno vlogo.

Slovenski jezik se je dokončno uveljavil na vseh področjih javne rabe šele po osamosvojitvi leta 1991. Na nekaterih področjih, kot sta leposlovje in molitve, se je uveljavljal sorazmerno hitro že v prejšnjih stoletjih. V cerkvi se je že v najzgodnejši dobi uporabljal na primer v molitvah in spovednih obrazcih. Brižinski spomeniki so jezikovno in slovstveno pomembni slovenski zapiski iz zgodnjega srednjega veka, zapisani najverjetneje pred letom 1000.

Na nekaterih področjih pa se je slovenščina uveljavljala zelo pozno, na primer v vojski. Vojska je bila področje, na katerem se slovenščina do samostojnosti leta 1991 ni mogla dokončno uveljaviti in izpodriniti nemščine v času Avstrije oziroma Avstro-Ogrske, kasneje pa ne srbohrvaščine. V avstrijskem državnem zboru so bili dovoljeni vsi jeziki habsburške monarhije, slovenski poslanci pa so slovenski jezik prvič uporabili v poslanski obljubi leta 1867, pogosteje pa v delih govorov šele v prvem desetletju 20. stoletja.