V ozadju praznika pa naj bi bil poganski običaj srečevanja živih in mrtvih, ki ga Cerkev ni mogla izkoreniniti in ga je zato spravila v katoliški okvir.
Praznični spomin na mrtve je, pravijo etnologi, pri nas obstal tudi v komunističnem sistemu zaradi največje slovenske posebnosti: majhnosti.
Vendar naj bi bil dan spomina na mrtve namenjen predvsem celjenju intimnih ran.
Neminljiva pokopališča pa so skupna točka kultur, ki se sicer pri obredih poslavljanja od mrtvih povsem razlikujejo. Barva smrti je pri nas navadno črna, pri vzhodnih kulturah je to bela, pri Egipčanih je bila rdeča. In namesto sveč prinesejo v Mehiki svojci pokojnikom hrano in pijačo in praznujejo življenje.
