Na današnji dan leta 1517 je Martin Luther na vrata wittenberške cerkve obesil 95 tez o potrebni prenovi Cerkve in ji tako zadal dovolj močan udarec, da se je v naslednjih desetletjih reformirala.
Protestantsko gibanje je privedlo do notranje preureditve Cerkve, pa tudi do nastanka novih cerkva: luteranske oziroma evangeličanske cerkve, Zwinglijeve ter Kalvinove reformirane cerkve in anglikanske cerkve v Angliji. Nove ideje so kmalu prišle tudi v slovenski prostor, saj so jih prinesli študenti z nemških univerz, med njimi tudi osrednja osebnost slovenskega protestantizma Primož Trubar.
Primož Trubar je napisal več kot 25 del oziroma polovico vseh knjig, ki so jih napisali protestantski pisci. Napisal je tudi prvo knjigo v slovenskem jeziku in prvo slovensko tiskano knjigo nasploh, v njej pa se je oprl na govore osrednjega slovenskega prostora. Najpomembnejše delo slovenskega protestantizma je po mnenju mnogih strokovnjakov prevod Biblije, ki jo je Jurij Dalmatin leta 1584 dal natisniti v Wittenbergu. V času reformacije je nastal tudi prvi slovenski pravopis, Zimske urice Adama Bohoriča, ki je začrtal slovensko pisanje v naslednjih dveh stoletjih. Pomen slovenskih protestantov za slovensko književnost povečuje tudi dejstvo, da od protestantskih del do leta 1675 ni izšla več nobena knjiga v slovenskem jeziku.
V slovenskih deželah se je okrog leta 1580 večina kranjskih, štajerskih in koroških plemičev ter meščanov prištevalo med luterane, kmetje pa so ostajali zvesti katoliški veri. Največ protestantov se je ohranilo v Prekmurju, saj je to v 16. stoletju spadalo pod Ogrsko, večina prebivalstva pa je v tej državi v nasprotju z rimskonemškim cesarstvom, kamor so spadale tudi slovenske dežele, sledilo veri svojih protestantskih zemljiških gospodov. Od vseh protestantskih cerkva je danes v Sloveniji največ pripadnikov evangeličanske cerkve. Večina od 19.000 članov, ki so sicer organizirani v 13 cerkvenih občin, živi v Prekmurju.
Sporazum med vlado in evangeličansko cerkvijo
Že skoraj dve leti je od takrat, ko sta vlada in slovenska evangeličanska cerkev sklenili sporazum o pravnem položaju te cerkve pri nas. Sporazum je bil podpisan po nekaj srečanjih obeh komisij in vsi so z njim zadovoljni.
Sporazum o pravnem položaju evangeličanske cerkve je zelo podoben prvotnemu predlogu sporazuma med Slovenijo in rimskokatoliško cerkvijo. Ta se je v času številnih pogajanj že nekajkrat spremenil, državi pa ga še nista uspeli ratificirati.
Sporazum evangeličanom omogoča svobodo bogoslužja, organiziranje verskih shodov, ustanavljanje svojih združenj, vrtcev in šol, svoboden dostop do medijev in ustanavljanje lastnih, njihove dobrodelne organizacije imajo enak status kot na primer Rdeči križ.
Seveda je zanimivo vprašanje, zakaj se država ne more podobno sporazumeti s katoliško cerkvijo, ki je po ustavi izenačena z evangeličansko skupnostjo. Direktor urada za verske skupnosti meni, da je zgradba katoliške cerkve bolj zapletena, poseben status pa ji verjetno daje njena množičnost.
Pripravljenost na dialog evangeličanov je prav gotovo lahko za zgled ostalim verskim skupnostim v Sloveniji. Evangeličani pravijo, da zgolj zato, ker spoštujejo ustavno ločenost cerkve in države.
