Sporočilo kampanje je preprosto: ljudje morajo imeti vpliv na oblikovanje odločitev, ki vplivajo na zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb in kakovost življenja.
Prizadevanja potrošniških organizacij za uveljavljanje pravic potrošnikov so dobila pomembno potrditev s sprejetjem smernic OZN, na podlagi katerih je potrošniško gibanje dobilo možnost zastopanja interesov potrošnikov na ravni držav in v mednarodnih forumih. Smernice OZN pozivajo vlade, naj spodbujajo nastajanje potrošniških organizacij in naj omogočajo predstavljanje njihovih stališč v procesih odločanja.
Potrošniške organizacije so si pridobile formalno pravico do zastopanja predvsem v razvitih državah, in sicer v delovnih telesih vlade, s sodelovanjem v najrazličnejših komisijah in s prisotnostjo v različnih javnih institucijah. Pri tem je pomembno, da ne gre za formalno vključevanje predstavnikov potrošniških organizacij, temveč za stvarno potrebo po vključevanju tališč potrošnikov, kar je temelj kakovostnega odločanja.
V Sloveniji potrošnike zastopa vladni urad za varstvo potrošnikov, ki deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo, in 12 nevladnih potrošniških organizacij. Direktorica Urada RS za varstvo potrošnikov Vera Kozmik Vodušek poudarja, da niso vse organizacije enako aktivne in tudi niso vse aktivne, najstarejša in nedvomno daleč najbolj poznana med ljudmi pa je Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS).
Rezultati analize zastopanosti potrošnikov na različnih ravneh odločanja v Sloveniji, ki jo je pripravil urad za varstvo potrošnikov med vsemi državnimi organi, slovenskimi občinami in potrošniškimi nevladnimi rezultati, so pokazali, da Slovenije ne moremo uvrščati ob bok potrošniško osveščenih držav. Politika varstva potrošnikov še ni dovolj zastopana v politikah različnih resorjev in organov v sestavi vlade, prav tako pa je zanemarjena v večini slovenskih občin. Še najbolj so o nujnosti prisotnosti politike varstva potrošnikov prepričane nevladne potrošniške organizacije. Zavedajo se sicer pomena zastopanosti potrošnikov pri odločanju o vlogi osrednjega člena v verigi proizvodnje dobrin ali izvajanja storitev, vendar ga ne zmorejo ali ne znajo zagotavljati, je še pokazala omenjena analiza.
