53 let po tragediji na Triglavu: 'Moje oči sedaj žarijo'

Dare Vidic je bil star komaj 13 let, ko je bil na Malem Triglavu udeležen v eni najhujših gorniških nesreč pri nas. Strele so sekale po mladih pohodnikih, pet jih je umrlo. Med njimi njegov najboljši prijatelj Roman, 14 let mu je bilo. Dare je preživel telesno nepoškodovan, a čustveno ranjen.

Udarcev usode pa s tem še ni bilo konec. Leta 1991 je v zibelki našel mrtvega komaj štirimesečnega sinčka Luka, nato je prišla še bolezen, ki mu je nazadnje vzela prvo ženo Rezko.

Spomine, ki jih je dolgo poskušal potlačiti, soočanje s travmami in korake do ozdravitve je zbral v knjigi Strela z jasnega: krivda preživelega in pot odrešitve. Dare je pripovedoval, njegova druga žena, novinarka Biba Jamnik Vidic, je zapisovala.

"Sprva mi je bilo neprijetno," priznava danes 67-letni Dare Vidic, a takoj doda: "Danes vem, da je bila to ena boljših terapij." "Že vnaprej sem vedela, da to ne bo enostavno. To je vseeno zelo zelo tragična zgodba. Poleg tega poslušaš svojega partnerja, ko ti govori stvari, ki jih nikoli nikomur še ni povedal," mu tudi Biba Jamnik Vidic prikima, da naloga, ki sta se je lotila, ni bila lahka.

Začela sta – na začetku. Pri otroštvu. Daretovo je bilo brezskrbno. Odraščal je na vasi, s prijatelji in ljubečo družino, bil je nadarjen, delaven, imel je veliko svobode. Njegovo življenje bi se zasukalo povsem drugače, če ne bi bilo usodnega pohoda na Triglav in travm, ki so ga leta in leta pritiskale k tlom. Tudi o tem lahko beremo v knjigi. "Želela sem, da bralci Dareta spoznajo kot dečka s srečnim otroštvom, ki bi, če v njegovo življenje ne bi zarezala tragedija, odrasel v drugačnega človeka," njegova življenjska sopotnica zapiše v knjigi. In nam brez odvečnih besed da vedeti, da tragedija, kakršna se je na Triglavu pripetila Daretu, človeku poreže krila in življenje prestavi v druge tirnice.

Bile so počitnice, Dare je končal sedmi razred, ko se je konec julija 1972 s skupino prijateljev iz domače Zgornje in Srednje Dobrave pri Kropi na Gorenjskem odpravil na Triglav. Pobudnica ideje in vodja skupine je bila 24-letna Ljudmila Vidic, ostali so bili mlajši, stari od 13 do 19 let. Skupaj se jih je zbralo deset, devetim Dobravcem se je pridružila še Angležinja, dopisna prijateljica Daretove sestre Slavice.

Prvi dan so prespali na Kredarici, ko so naslednje jutro krenili proti vrhu, se spominja sogovornik, je bil zrak naelektren, kar brnelo je. "Takrat nismo prepoznali nevarnosti. Narava nam je sporočala s to statično elektriko, da bo nekaj narobe," pripoveduje.

Nevihta – pojavila se je iznenada – jih je ujela na Malem Triglavu, na poti navzdol.

Dare je imel tudi srečo, pravi, da mu je usoda takrat namenila močne karte. Preživel je. Sestrin klic ga je – dobesedno – potegnil z roba prepada, še več desetletij pa je trajalo, da se je potegnil tudi iz prepada čustvenih muk.

"Ko sem bil star 13 let, sem na Triglavu izgubil svoje otroštvo in del sebe," strne v dokumentarnem filmu z naslovom Triglav: pot odrešitve, ki je bil nekakšen povod za nastanek knjige. Premierno ga bodo prikazali februarja na Festivalu gorniškega filma.

Dare je bil eden od le treh ponesrečencev, ki so s kraja nesreče lahko stekli proti Kredarici. Na varno in po pomoč. "To je bil v nas tak naboj adrenalina, želja po preživetju, nagon, lahko rečem živalski nagon, to je bilo nekaj iz pradavnine. V bistvu si bežal proti življenju, dol, ampak si bežal dol po mokrih skalah. Jeklenice so še malo brnele, nisem se upal niti ene prijeti," se v pogovoru za 24ur.com spominja nevarnega spusta prek spolzkih skal, prepričan, da je nekdo bdel nad njimi. "Nekaj, nekdo nam je pomagal, da smo se vrnili."

Preživeli so, a občutek krivde se jim je že plazil pod kožo. "Res neizbrisen pečat, spomin, mi je bilo sedenje pri vhodnih vratih na Kredarici pri oknu, z okna so visele kariraste rdeče-bele zavese, in kako gledam, opazujem proti Malemu Triglavu, ne zavedajoč se, kaj se dogaja, kako, zakaj, kaj se nam je zgodilo. Zraven mene je sedela Nada in vseskozi ponavljala, zakaj sem živa jaz, zakaj so oni umrli. Tam se je ta občutek krivde preživelega vame tako usedel, da se še zdaj sam sebe včasih zalotim: zakaj?"

Čeprav so mu prizanesle, so strele usekale v njegovo življenje. Spomine na nesrečo je zakopal v podzavest, še danes pa se živo spomni občutka krivde, ki ga je preplavil, ko ga je oče umrlega prijatelja ob povratku s Triglava spraševal, kje je njegov sin. Pa potem v vaseh, na kateri je smrt mladih ljudi legla kot moreča senca. Kako pogledati v obraz staršem, ki so izgubili otroke? Iz hiše si dolgo časa ni upal, pravi, da je postal tujec v domači vasi.

"Naenkrat je vasi prekrila koprena žalosti. O nesreči nismo nikoli govorili. Jaz sem za pogovor z očetom zbral pogum po 52 letih. Prvič. Prej ni šlo. Z mamo pa nikoli," razlaga. Celo s sestro te teme nista načenjala, pa čeprav sta tragedijo doživela in preživela skupaj. Bili so drugačni časi. "Jaz mislim, da so ljudje takrat bili prepričani, da če o nečem, kar je grozno, ne govoriš, da potem tega ni več," razmišlja Biba, ki želi skupaj z možem s knjigo predati tudi sporočilo, da je pogovor zdravilen in da je treba poiskati pomoč.

Dare, takrat še otrok, si je poskušal pomagati. Sam, na polju, se je soočil s svojim najhujšim strahom – strelami. "Meni je bilo fascinantno, da en otrok pri štirinajstih dojame, da če ne bo šel v svoj največji strah, ga ne bo premagal. Se pravi, to notranje vedenje, ki ga Dare očitno ima v sebi," ga občuduje Biba. "Ta prastrah pred strelo, to imamo ljudje v sebi, to so sile narave, ki so nerazumljive. Jaz sem imel srečo. V sebi imam eno vodilo, en notranji čut, željo po življenju," nato besedo povzame njen soprog. "In sem šel čakat dobesedno nevihto pod domači kozolec. Bilo me je strah, ampak sem si rekel ne, ne bom stekel nazaj. Sem se prijel kozolca, nisem ga izpustil. In potem je privršalo."

Od takrat, pravi, "ne da me ni strah, imam spoštovanje do nevihte, opazujem strele, a daleč od tega, da bi otrpnil ali da bi se v meni sprožile kakšne travme".

Dare naravo spoštuje, občuduje in ji zna prisluhniti. "Saj če znaš opazovati naravo, sčasoma znaš tudi razumeti, kaj ti sporoča. Narava nam vedno sporoča in zdaj vem, sporočilo narave na Malem Triglavu takrat je bilo: Umaknite se! Žal ga nismo znali prebrati, čeprav sem jaz takrat že slutil, da je nekaj hudo narobe," pripoveduje.

Tako pravzaprav ni nič nenavadnega, da je že zelo hitro dojel, da ga bo – z besedami njegove soproge – prav narava sestavila nazaj. "Imeli smo svoj lasten gozd in še s staro mamo sem kot otrok hodil tja. Meni je bilo to domače okolje, kot da greš domov. Meni je bilo tam ljubo, poznane vse potke, vse poti. In vedno, ko sem se vračal domov ... eno breme je šlo," se spominja.

Narava je bila njegova tolažba in zdraviteljica tudi po smrti najprej otroka, nato pa še žene. "Narava ti pomaga, da se ti ne zmeša, da si približno funkcionalen. Ampak če pa ti hočeš travmo ozdraviti, pa rabiš strokovno pomoč, ne moreš tega sam narediti," ob njegovem pripovedovanju poudari Biba Jamnik Vidic. "Ti rabiš sogovornika. Ti rabiš nekoga, ki te zna poslušati, ki te zna usmerjati."

Tudi Dare je z njeno pomočjo več desetletij po nesreči le poiskal pomoč. "Moja pot odrešitve se je začela, ko sem spoznal svojo sedanjo ženo Bibo. /.../ Biba je bila prva, ki me je zbezala iz mojega trdnega oklepa – nekakšnega varovala pred svetom," se ji pokloni v zaključku skupne knjige. "Stiske in težave, ki sem jih dotlej reševal zgolj z odmiki v naravo, sem se začel učiti reševati drugače: s pogovori, s pomočjo terapij in s knjigo."

"53 let sem rabil, da sem spregovoril, odprl Pandorino skrinjico. Šele zdaj, po teh pogovorih, ko je knjiga zunaj, se zavedam, da se del moje poti šele začenja," razmišlja. Pričakuje, da se mu bo, zdaj, ko je knjiga šla med ljudi, oglasil še kakšen pričevalec, ki je bil na tak ali drugačen način udeležen v tej tragediji. "Še vedno iščem tri spremljevalce, ki so mene, Nado in Slavico, spremljali v dolino Krma."

Pisanje, pa tudi snemanje filma – pravita Biba in Dare – ju je spremenilo. "Postala sva bolj strpna eden do drugega. Dare se prej ni veliko pogovarjal, zdaj veliko več govoriva. Postal je veliko bolj odprt, veliko bolj samozavesten, kar opažajo tudi drugi," našteva avtorica. Njen mož ji pritrdi: "Moja preobrazba, vsi pravijo, da je vidna. Tudi sam pri sebi, ko se gledam v ogledalo, saj vidim Dareta, ampak moje oči sedaj žarijo."