Darovalec mu je rešil življenje, zdaj sam pomaga drugim

Star je bil 34 let, zdrav in športno aktiven – zanimali so ga ekstremni športi, predvsem gorsko kolesarjenje, turno deskanje in agresivno rolanje. Na rutinskem sistematskem pregledu za službo pa šok. Da ima slabo srce, mu je povedal zdravnik in Miha Gašperin mu ni najbolj verjel, ko mu je razlagal prognozo, ki je napovedovala tako hude težave, da bo sčasoma potreboval presaditev.

"Težko sem hodil po stopnicah, že po nekaj korakih sem se močno zadihal, bil sem nenehno utrujen. Svoje težave sem pripisoval temu, da se pač nisem več tako aktivno ukvarjal s športom in da posledično nisem v dobri telesni pripravljenosti. Dolgo sem si lagal, še zdravil nisem jemal, misel na presaditev sem zavračal več let. Morila me je misel na to, da bi dobil organ nekoga drugega. Saj moje srce je vendar moje srce," je opisoval v oddaji Svet na Kanalu A.

Zdravniki so bili seznanjeni z njegovimi zadržki, desetletje so mu pomagali na vse možne načine, a nato je postalo jasno, da brez presaditve ne bo šlo. "Bilo je zvečer. Glavna sestra je vstopila v sobo, v njej sva ležala dva. Toliko časa smo bili že notri, da smo bolniki točno vedeli, kaj pomeni prihod osebja ob tej uri. Gledala naju je in v tem trenutku si preprosto misliš samo, kdo je zdaj na vrsti – on ali jaz," se spominja trenutka, ko je izvedel, da prihaja srce zanj.

O srcu, ki danes bije v njegovih prsih, ve le to, da je pripadalo mlademu moškemu, staremu okrog 30 let. "Povedali so mi le, da je bilo dobro, kakovostno srce. Ne vem pa, kaj je bil vzrok smrti, niti, od kod je bil darovalec. Predvideval sem, da se je zgodilo v Sloveniji, ker je bilo srce zunaj telesa le eno uro. Kasneje sem dobil namig, da je morda prišlo iz Zagreba," opisuje. Pravzaprav se ni nikoli preveč spraševal o darovalcu, ni čutil potrebe, da izve vso zgodbo. Zaveda se, da je pred enajstimi leti prejel največje darilo, ki ga lahko človek prejme – dobil je novo življenje.

O tem, kako deluje sistem darovanja organov, koliko je v njem mitov in koliko resnic, je v Svetu na Kanalu A pojasnjeval direktor zavoda Slovenija-transplant, sicer pa travmatolog Andrej Gadžijev, ki je za začetek razblinil eno najbolj pogostih vprašanj: če se opredelim kot darovalec, se zdravniki ne bodo tako močno borili za moje življenje ... "Želja, da želiš postati darovalec, se sploh ne more preveriti, dokler niste umrli. Se pravi, zdravniki se bodo najprej na vsak način trudili za vaše življenje do takrat, ko to ne bo več mogoče. In šele potem, ko pride do ure smrti, se ta vpiše v poseben sistem, do katerega dostopa samo centralni transplantacijski koordinator iz Zavoda Slovenija-transplant, ki je edina pooblaščena oseba. In zgolj ta oseba lahko z uro vaše smrti in številko vašega zdravstvenega zavarovanja odklene ta podatek," opisuje.

Zdravniki šele takrat vidijo, ali je umrla oseba darovalec. "Tega podatka ni nikjer drugje. Ga ni na kartici zdravstvenega zavarovanja, ga ni v sistemu zVEM, ga ni na novi biometrični osebni izkaznici, ne ve ga osebni zdravnik. Skratka, edini lastnik tega podatka je Zavod Republike Slovenije za presaditev organov in tkiv, torej Slovenija-transplant," še dodaja Gadžijev.

Žal mu je, da v več kot 95 odstotkih te informacije sploh ni – torej se oseba za časa življenja ni opredelila glede darovanja. "Takrat se to sprašuje svojce in sprašuje se jih v najhujšem trenutku njihovega življenja. Se pravi, takrat so bili soočeni z informacijo, da se je vaše življenje zaključilo. So pod strašnim stresom. Potem se je treba pa še odločiti namesto druge osebe. Zato vsakogar pozivamo: dajte o tem premisliti takrat, ko ste še zdravi, ko nimate drugih težav. V miru se pogovorite, brez prisile se odločite na podlagi verodostojnih informacij in s tem boste svojcem že tako težak trenutek vsaj delno olajšali," svetuje prvi mož Slovenija-transplanta.

O darovanju odločajo okoliščine smrti. V skladu s slovensko zakonodajo je darovanje organov dovoljeno po potrjeni možganski ali cirkulatorni smrti. Možganska smrt pomeni nepovratno in dokončno odpoved celotnih možganov – obeh hemisfer in možganskega debla. "En mlad darovalec lahko pomaga preživeti do devetim ljudem. Tukaj so še tehnike, ki jih pri nas ne uporabljamo. Recimo, da ločeno presadiš vsako pljučno krilo dvema različnima prejemnikoma, da greš v split liver tehniko, kjer en del jeter daš manjšemu odraslemu, drugega otroku. Lahko se presadi tudi črevo, česar v Sloveniji ne delamo, presajamo pa redno jetra, srce, pljuča, trebuh, trebušno slinavko in ledvici. Če zraven prištejemo še tkiva, ki jih je mogoče odvzeti, pa pomagaš precej večjemu številu ljudi," opisuje Gadžijev.

Oseba, ki se opredeli kot darovalec, ne more sama določiti, katere organe želi darovati niti ne more izbrati prejemnika organa. Zdravniki presojajo, kateri organi pokojnika so sploh primerni in dovolj kakovostni oziroma funkcionalni za nadaljnje zdravljenje s presaditvijo. Darovanje organov je nesebična pomoč sočloveku v stiski, ne glede na starost, poreklo, spol, poklic ali druge značilnosti. Vsi postopki posmrtnega darovanja so anonimni. Zakaj ne moremo izvedeti, kdo nam je daroval organ ali obratno, h komu bo šel organ naše ljubljene osebe?

"To je pri nas zakonsko prepovedano. Zaradi tega, ker želimo zaščititi oba. Na eni strani imate darovalčevo družino, ki gre čez hud proces žalovanja. In obstaja nevarnost, da bi lahko prišlo do čustvene povezave s prejemnikom, ki pa ni za to nič kriv, kar se je pred tem zgodilo. Vedno mora žal neka oseba umreti, zato da lahko tak način zdravljenja sploh omogočimo. Ampak že prejemnik ima po težkem operativnem posegu, okrevanju in z novim načinom življenja toliko odgovornosti, da mu ne moremo naprtiti še teže soočenja z bolečino darovalčeve družine," nazorno opiše Gadžijev.

Seveda v današnjem času nekateri povezave iščejo prek družbenih omrežij, a Slovenija-transplant dovoljenja za posredovanje podatkov nima. "Mi smemo družini darovalca sporočiti le, kateri organi so bili odvzeti, uspešno presajeni in v katerih državah. Slovenija je res tako majhna, da lahko to dokaj hitro povežete, zato smo tukaj še dodatno previdni. Je pa možno vzpostaviti anonimen zahvalni kontakt. Se pravi, kot prejemnik lahko napišeš zahvalno pismo, ki ga mi anonimno pošljemo darovalčevi družini," dodaja.

Danes 53-letni Gašperin že 11 let živi s srcem darovalca. "Ko razmišljam, da imate srce drugega človeka, ne morem, da se ne bi vprašala, ali ste se tudi vi kaj spremenili – zaradi tega srca, ne samo zaradi izkušnje, ki se vam je zgodila," mu je zastavila vprašanje voditeljica Nuša Lesar. "Ne čutim, da bi se zaradi organa kakorkoli spremenil, prav tako nisem od darovalca sprejel novih navad. Sem se pa spremenil na nek drug, morda čustven način. Več poudarka dajem samemu sebi. Prej sem se vselej razdajal za druge, zdaj pa sebe pogosto postavim na prvo mesto, privoščim si bistveno več časa, kakor sem si ga včasih. Cenim življenje in ga hočem res polno živeti," pravi.

Z ekstremnimi športi se ne more več ukvarjati, je pa našel novo poslanstvo. Ima tri pse pasme border collie in licenco za terapevta. V studio sta prišla skupaj z Vigom. "On je srednji po starosti. Vsi trije me držijo pokonci, ko je res težko. Z Vigom delujeva kot terapevtski par pri Zavodu Pet. Obiskujeva pediatrično kliniko, URI Soča, šole, vrtce, domove starejših. Kot prostovoljca riševa nasmehe in ko vidim vse te srečne, vesele ljudi in pomislim, kje sem bil jaz – je to tudi moja zahvala za vse," sklene svojo pripoved.