Sodišče zavrglo zahtevo Fidesa za oceno ustavnosti več členov zakona

V sindikatu so vložili zahtevo za ustavno presojo členov zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se nanašajo na omejitev pravice zdravnikov za delo pri drugem delodajalcu ali pri t. i. čistem zasebniku, to so členi 51.a, 53., 53.b, 53.c in 53.d.

51.a člen sicer določa, da se mora zdravstveni delavec, zaposlen v javnem zavodu ali pri koncesionarju, vključiti v zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. Pogoje za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva pa določa 53. člen.

53.b člen je tisti, ki ločuje javno in zasebno zdravstvo, saj določa, da lahko zdravstveni delavec, ki je zaposlen pri enem ali več javnih zavodih, sklene pogodbo za krajši delovni čas ali podjemno pogodbo le v okviru javne zdravstvene mreže, za to pa potrebuje soglasje delodajalca. 53.c člen opredeljuje pogoje za sklepanje podjemne pogodbe, 53.d pa določa, da sme zdravstveni delavec, ki v javnem zavodu dela polni delovni čas, izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim javnim zavodom, vendar največ za osem ur na teden.

Vložili so tudi zahtevo za oceno ustavnosti prve točke četrtega odstavka, ki med pogoji za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti našteva, da mora imeti izvajalec zdravstvene določenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, in tretje alineje petega odstavka 3.a člena, ki določa, da zdravnik ne more samostojno opravljati zdravstvene dejavnosti, če prej ni bil vsaj dve leti zaposlen v zdravstvenem timu. Zahtevali so tudi oceno ustavnosti 5. člena, ki opredeljuje mrežo javne zdravstvene službe.

Kot so v sklepu pojasnili na ustavnem sodišču, so zahtevo za oceno ustavnosti prve točke četrtega odstavka, tretje alineje petega odstavka 3.a člena, 5., 53.b, 53.c in 53.d člena zavrgli soglasno, prav tako pa so se soglasno strinjali, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka z zahtevo. Medtem so zahtevo za oceno ustavnosti 51.a in 53. člena zavrgli s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Primož Gorkič in Rok Svetlič.

Ustavno sodišče se ni spuščalo v presojo ugovorov vlade, da ni izkazan pogoj reprezentativnosti predlagatelja, in tudi ni odločalo o ponovnem predlogu predlagatelja za začasno zadržanje izpodbijanih določb, so še pojasnili.

Ustavno sodišče je odločilo, da so deli zakona o zdravniški službi, ki so razširili obseg storitev, ki jih morajo zdravniki opravljati med stavko, v neskladju z ustavo. S tem so delno ugodili zdravniškemu sindikatu Fides, saj so odločili tudi, da so nekateri izpodbijani deli zakona skladni z ustavo. DZ ima leto dni časa, da protiustavnost odpravi.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v določenih delih v neskladju s pravico do stavke. In sicer so v neskladju z ustavo tri točke člena, ki opredeljuje zdravstvene storitve, ki jih mora opravljati zdravnik v času stavke.

V neskladju z ustavo je 2. točka 46. člena zakona, ki določa obveznosti izdaje obrazcev, listin in zdravniških potrdil, kot so izdaja predloga za odločanje o začasni zadržanosti od dela, izdaja potrdila o začasni zadržanosti od dela ter izpolnitev zdravstvenega dela obrazca prijava nezgode in poškodbe pri delu. Sodišče, ki se je v presoji osredotočilo zgolj na navedene listine, meni, da poseg ni primeren, saj je možnost, da bi zaradi opustitve izdajanja navedenih listin nastala resna zdravstvena škoda, zanemarljiva.

Pojasnili so še, da varstvu premoženjskih interesov posameznika praviloma ni mogoče dati prednosti pred pravico do stavke. To pa ne more veljati tudi v primeru, ko gre za varstvo dohodka posameznika zaradi začasne nezmožnosti za delo v času bolezni oziroma poškodbe. Gre namreč za nadomeščanje rednega dohodka posameznika, ki praviloma pomeni temeljni vir njegovega preživljanja, zaradi bolezni oziroma poškodbe pa ga posameznik ne more dosegati.

Da je točka v neskladju z ustavo so ustavni sodniki sprejeli s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Neža Kogovšek Šalamon ter sodnika Rok Čeferin in Rajko Knez.

V neskladju z ustavo je tudi 9. točka 46. člena zakona, ki določa, da mora zdravnik v času stavke opravljati zdravstvene storitve, potrebne za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega in drugih socialnih zavarovanj in drugih upravičenj, ki izhajajo iz varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče meni, da takšen način določanja obveznosti zdravnikov med stavko pomeni zelo nepredvidljiv položaj naslovnikov norme. Ker omejitve niso zapisane dovolj jasno in določno, točka ni v skladu z ustavo.

Sodišče je ugotovilo, da je v neskladju z ustavo tudi 11. točka 46. člena, ki določa, da mora zdravnik opravljati zdravstvene storitve, vezane na pravico do zdravljenja v tujini na podlagi predpisov, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje. A le,, kolikor se nanaša tudi na storitve, katerih opustitev opravljanja med stavko ne more povzročiti nastanka resne zdravstvene škode.

Sodišče je ugotovilo, da je protiustavna tudi točka, ki zdravniku nalaga globo, če v času stavke ne opravlja v zakonu naštetih zdravstvenih storitev, med katerimi so tudi nekatere, ki so v neskladju z ustavo. Ob tem so poudarili, da je ta točka v neskladju z ustavo samo, dokler ne bo odpravljena neskladnost v členu, ki našteva zdravstvene storitve, ki jih morajo zdravniki opravljati med stavko.

Ustavni sodniki so to točko izreka sprejeli s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Nina Betetto in Neža Kogovšek Šalamon ter sodnik Čeferin.

Ustavno sodišče zakona ni razveljavilo, saj ocenjuje, da bo odprava ugotovljenih protiustavnosti terjala poseg v obstoječe zakonsko besedilo, to nalogo pa da je najbolje prepustiti zakonodajalcu. "Upoštevati je treba tudi, da bo zaradi konsistentne ureditve področja minimalne službe zdravnikov v času stavke kot celote potreben tudi temeljit razmislek o tem, ali odprava ugotovljenih protiustavnosti morda narekuje oziroma omogoča še posege v dele ureditve minimalne zdravniške službe v času stavke, ki niti niso bili izpodbijani oziroma niso bili predmet presoje v tej zadevi," so zapisali v odločbi.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v uradnem listu.