Sodišče zavrglo zahtevo Fidesa za oceno ustavnosti več členov zakona

V sindikatu so vložili zahtevo za ustavno presojo členov zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se nanašajo na omejitev pravice zdravnikov za delo pri drugem delodajalcu ali pri t. i. čistem zasebniku, to so členi 51.a, 53., 53.b, 53.c in 53.d.

51.a člen sicer določa, da se mora zdravstveni delavec, zaposlen v javnem zavodu ali pri koncesionarju, vključiti v zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. Pogoje za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva pa določa 53. člen.

53.b člen je tisti, ki ločuje javno in zasebno zdravstvo, saj določa, da lahko zdravstveni delavec, ki je zaposlen pri enem ali več javnih zavodih, sklene pogodbo za krajši delovni čas ali podjemno pogodbo le v okviru javne zdravstvene mreže, za to pa potrebuje soglasje delodajalca. 53.c člen opredeljuje pogoje za sklepanje podjemne pogodbe, 53.d pa določa, da sme zdravstveni delavec, ki v javnem zavodu dela polni delovni čas, izjemoma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom z drugim javnim zavodom, vendar največ za osem ur na teden.

Vložili so tudi zahtevo za oceno ustavnosti prve točke četrtega odstavka, ki med pogoji za pridobitev dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti našteva, da mora imeti izvajalec zdravstvene določenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, in tretje alineje petega odstavka 3.a člena, ki določa, da zdravnik ne more samostojno opravljati zdravstvene dejavnosti, če prej ni bil vsaj dve leti zaposlen v zdravstvenem timu. Zahtevali so tudi oceno ustavnosti 5. člena, ki opredeljuje mrežo javne zdravstvene službe.

Kot so v sklepu pojasnili na ustavnem sodišču, so zahtevo za oceno ustavnosti prve točke četrtega odstavka, tretje alineje petega odstavka 3.a člena, 5., 53.b, 53.c in 53.d člena zavrgli soglasno, prav tako pa so se soglasno strinjali, da predlagatelj sam nosi svoje stroške postopka z zahtevo. Medtem so zahtevo za oceno ustavnosti 51.a in 53. člena zavrgli s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Primož Gorkič in Rok Svetlič.

Ustavno sodišče se ni spuščalo v presojo ugovorov vlade, da ni izkazan pogoj reprezentativnosti predlagatelja, in tudi ni odločalo o ponovnem predlogu predlagatelja za začasno zadržanje izpodbijanih določb, so še pojasnili.

Ustavno sodišče je odločilo, da so deli zakona o zdravniški službi, ki so razširili obseg storitev, ki jih morajo zdravniki opravljati med stavko, v neskladju z ustavo. S tem so delno ugodili zdravniškemu sindikatu Fides, saj so odločili tudi, da so nekateri izpodbijani deli zakona skladni z ustavo. DZ ima leto dni časa, da protiustavnost odpravi.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v določenih delih v neskladju s pravico do stavke. In sicer so v neskladju z ustavo tri točke člena, ki opredeljuje zdravstvene storitve, ki jih mora opravljati zdravnik v času stavke.

V neskladju z ustavo je 2. točka 46. člena zakona, ki določa obveznosti izdaje obrazcev, listin in zdravniških potrdil, kot so izdaja predloga za odločanje o začasni zadržanosti od dela, izdaja potrdila o začasni zadržanosti od dela ter izpolnitev zdravstvenega dela obrazca prijava nezgode in poškodbe pri delu. Sodišče, ki se je v presoji osredotočilo zgolj na navedene listine, meni, da poseg ni primeren, saj je možnost, da bi zaradi opustitve izdajanja navedenih listin nastala resna zdravstvena škoda, zanemarljiva.

Pojasnili so še, da varstvu premoženjskih interesov posameznika praviloma ni mogoče dati prednosti pred pravico do stavke. To pa ne more veljati tudi v primeru, ko gre za varstvo dohodka posameznika zaradi začasne nezmožnosti za delo v času bolezni oziroma poškodbe. Gre namreč za nadomeščanje rednega dohodka posameznika, ki praviloma pomeni temeljni vir njegovega preživljanja, zaradi bolezni oziroma poškodbe pa ga posameznik ne more dosegati.

Da je točka v neskladju z ustavo so ustavni sodniki sprejeli s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Neža Kogovšek Šalamon ter sodnika Rok Čeferin in Rajko Knez.

V neskladju z ustavo je tudi 9. točka 46. člena zakona, ki določa, da mora zdravnik v času stavke opravljati zdravstvene storitve, potrebne za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega in drugih socialnih zavarovanj in drugih upravičenj, ki izhajajo iz varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče meni, da takšen način določanja obveznosti zdravnikov med stavko pomeni zelo nepredvidljiv položaj naslovnikov norme. Ker omejitve niso zapisane dovolj jasno in določno, točka ni v skladu z ustavo.

Sodišče je ugotovilo, da je v neskladju z ustavo tudi 11. točka 46. člena, ki določa, da mora zdravnik opravljati zdravstvene storitve, vezane na pravico do zdravljenja v tujini na podlagi predpisov, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje. A le,, kolikor se nanaša tudi na storitve, katerih opustitev opravljanja med stavko ne more povzročiti nastanka resne zdravstvene škode.

Sodišče je ugotovilo, da je protiustavna tudi točka, ki zdravniku nalaga globo, če v času stavke ne opravlja v zakonu naštetih zdravstvenih storitev, med katerimi so tudi nekatere, ki so v neskladju z ustavo. Ob tem so poudarili, da je ta točka v neskladju z ustavo samo, dokler ne bo odpravljena neskladnost v členu, ki našteva zdravstvene storitve, ki jih morajo zdravniki opravljati med stavko.

Ustavni sodniki so to točko izreka sprejeli s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Nina Betetto in Neža Kogovšek Šalamon ter sodnik Čeferin.

Po navedbah Fidesa je ustavno sodišče z odločitvijo pritrdilo, da pravice do stavke ni dopustno omejiti tako, da se ta v praksi izniči. Prepričani so, da je podalo tudi zelo jasno stališče, da je treba v določanje minimalne službe v času stavke vključiti tudi socialne partnerje, ne pa minimalnega obsega določati enostransko tekom stavke, kot je bilo to storjeno z izpodbijano zakonsko ureditvijo tekom stavke zdravnikov.

Ustavno sodišče je po mnenju Fidesa tako po skoraj dveh letih od omejitve stavke potrdilo, da razširjen minimum delovnega procesa, ki je v praksi pomenil skoraj polno izvajanje dela, presega dopustne meje in posega v samo bistvo pravice do stavke.

"V sindikatu Fides smo ves čas poudarjali, da naša stavka ni bila uperjena proti pacientom. Nujna zdravstvena oskrba je bila in ostaja zagotovljena. Naše opozorilo je bilo usmerjeno proti ureditvi, ki je pod pretvezo zaščite pacientov širila obveznosti tudi na storitve, ki niso nujne, ter s tem dejansko onemogočala stavko. Odločitev ustavnega sodišča v tem delu jasno potrjuje pravilnost teh stališč," so sporočili.

Menijo, da odločba predstavlja tudi priložnost, da se v prihodnje vprašanja v zdravstvu rešujejo drugače, in sicer z dialogom, ob spoštovanju ustave in v korist tako bolnikov kot zdravstvenih delavcev.

Kot so pojasnili, je ustavno sodišče istočasno sprejelo tudi odločitev v zvezi z izpodbijanjem določb novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Glede izpodbijanja ustavnosti omejitve, ki se nanaša na dodatno delo zdravnikov in zobozdravnikov zaposlenih v javnih zavodih, so zavzeli stališče, da se njihova zahteva zavrže, saj je "o identični zahtevi že presodilo z odločbo U-I-79/25 in ugotovilo neskladnost takšne ureditve z ustavo, s čimer je pritrdilo tudi našim stališčem in očitkom".

V preostalem delu pa je ustavno sodišče po oceni Fidesa kljub več konkretnim primerom posegov v pravice zaposlenih presodilo, da še ni izkazana zadostna in neposredna ogroženost pravic delavcev za presojo ustavnosti spremenjene ureditve in zahtevo zavrglo. Kot so zapisali, jim je ustavno sodišče s tem vzpostavilo pogoje, da se bo presoja ustavnosti izpodbijane ureditve lahko ponovila na podlagi konkretnih primerov posega in ogroženosti pravic delavcev tekom izvajanja zakona.

Na ministrstvu za zdravje menijo, da je ustavno sodišče v odločbi v pretežnem delu potrdilo ustavnost omejitev pravice do stavke. Odločba namreč potrjuje, da je zagotavljanje neprekinjenega in varnega zdravstvenega varstva ustavno dopusten in nujen razlog za določene omejitve stavke.

Na ministrstvu so v odzivu zapisali, da odločbo razumejo kot potrditev dosedanjih prizadevanj za zaščito pacientov in stabilnost zdravstvenega sistema. Hkrati jo bodo upoštevali kot usmeritev za morebitne izboljšave zakonodaje, z namenom dodatne krepitve pravne jasnosti in uravnoteženja pravic vseh vključenih.

Dodali so, da ustavne presoje niso prestale le obveznosti izdaje določenih obrazcev, listin in potrdil med stavko, saj po mnenju ustavnega sodišča ni izpolnjen pogoj sorazmernosti, opravljanje določenih zdravstvenih storitev, ki na ravni zakona niso dovolj natančno opredeljene, ter zdravstvene storitve, vezane na pravico do zdravljenja v tujini, v primeru, da opustitev teh storitev ne povzroči resne zdravstvene škode. V tem obsegu je ustavno sodišče razveljavilo tudi prekrškovno določbo.

Ustavno sodišče zakona ni razveljavilo, saj ocenjuje, da bo odprava ugotovljenih protiustavnosti terjala poseg v obstoječe zakonsko besedilo, to nalogo pa da je najbolje prepustiti zakonodajalcu. "Upoštevati je treba tudi, da bo zaradi konsistentne ureditve področja minimalne službe zdravnikov v času stavke kot celote potreben tudi temeljit razmislek o tem, ali odprava ugotovljenih protiustavnosti morda narekuje oziroma omogoča še posege v dele ureditve minimalne zdravniške službe v času stavke, ki niti niso bili izpodbijani oziroma niso bili predmet presoje v tej zadevi," so zapisali v odločbi.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v uradnem listu.

Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides je izpodbijal tudi več drugih točk zakona, a je ustavno sodišče odločilo, da niso v neskladju z ustavo. To so uvodni del 46. člena zakona, ki določa, da mora biti zdravnik v času stavke na svojem delovnem mestu in izvajati zdravniško službo na način, ki ne ogroža zdravja ljudi ali premoženja ali povzroča škodljivih nepopravljivih posledic.

Skladne z ustavo so tudi 1., 4., 7. in 10. točka prvega odstavka 46. člena zakona, ki opredeljujejo, da mora zdravnik v času stavke opravljati triažne preglede na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, zdravstvene storitve v okviru napotitve stopnje nujnosti nujno in zelo hitro, zdravstvene storitve v zvezi z ugotavljanjem ali zdravljenjem malignega obolenja, vključno z izvajanjem presejalnih programov ter zdravstvene storitve za zdravljenje kroničnih bolezni, kadar bi njihova opustitev lahko povzročila resno zdravstveno škodo.

Sodišče je odločilo, da tudi drugi odstavek 46. člena zakona ni v neskladju z ustavo. Ta določa, da morajo zdravniki opravljati tudi naročanje na zdravstvene storitve v primeru naročanja v naročilno knjigo ali čakalni seznam, predpisovanje zdravil, živil za posebne zdravstvene namene in medicinskih pripomočkov ter izdajo strokovnega mnenja oziroma izvida po opravljeni zdravstveni storitvi.

Fides je izpodbijal še del 5. točke prvega odstavka 46. člena zakona, po kateri morajo zdravniki med stavko opravljati zdravstvene storitve tudi za invalide in druge ogrožene skupine, a je bila zahteva nepopolna in jo je ustavno sodišče zavrglo.