Demokracija med pravom in politiko

Ob tem se tudi predpostavlja, da je ravno zaradi demokracije toliko korupcije, saj demokracija omogoča vplivanje na oblikovanje zakonov in na sam pravni red. Če bi bilo pravo bolj ločeno od demokratičnega vpliva, bi zadeve bolje delovale. Toda tisto, česar takšno pojmovanje ne zaobjame, je vprašanje, kdo je tisti, ki določa samo vsebino pravnih norm. To vprašanje v takšni koncepciji problema postane nepomembno in neproblematično, s tem pa je vprašanje demokracije izrinjeno iz središča razprave. 

Neoliberalizem, pravo in demokracija

Koncept prava, vladavine prava ali pravne države (odvisno od pravnega sistema konkretnih držav) lahko pogosto deluje tudi kot nadomestek za demokracijo in politično svobodo. Takšno nadomeščanje prava z demokracijo je tudi del neoliberalnega diskurzivnega obrata. 

Friedrich August von Hayek, oče neoliberalizma in eden ključnih filozofov in ekonomistov 20. stoletja, je svojo politično in družbeno teorijo utemeljeval ravno na vladavini prava in na velikem strahu pred demokracijo. Zanj je ključna naloga države zaščita obstoječega reda oziroma ohranjanje vladavine prava. Vsebina pravnih norm zanj ni pomembna, kajti predpostavlja, da je pravo vezano na reprodukcijo kapitalizma. Za ohranjanje obstoječega ekonomskega produkcijskega načina je po Hayeku treba čim bolj omejiti možen vpliv ljudstva na oblikovanje pravnih norm. Zato celo predlaga nov koncept demokracije, demarhijo, v kateri bi bili tisti, ki se ukvarjajo s pravom, neodvisni od vsakršnega vpliva strank ali državljanov. 

Temeljna problematika Hayekove teorije je torej skoraj identična tisti, ki se kaže danes – čim manj demokracije in čim več prava. Gre za poskus izolacije vprašanja vsebine prava pred vplivom ljudstva. Demokracija postane zgolj procedura onkraj možnosti določanja same vsebine pravnih norm, ki nam vladajo v vsakdanjem življenju. Samoodločanje in samovladanje ljudstva sta podrejena ohranjanju trga in privilegijev v družbi. Glede na to, da živimo danes v obdobju neoliberalne hegemonije, ne preseneča, da se je takšna konceptualizacija razširila in postala prevladujoča. 

Pravna in politična svoboda

Takšno razumevanje lahko osvetlimo tudi skozi prizmo odnosa med pravno in politično svobodo. Pravna svoboda nam postavlja okvir, znotraj katerega lahko delujemo – gre za zakonsko določene norme, kaj je sprejemljivo delovanje in kaj ne. Politična svoboda pa označuje možnost vplivanja na robove in vsebino pravnega okvira – pravno svobodo. Politična svoboda je torej vezana na vprašanje demokracije, na možnost oblikovanja lastnih pogojev življenja in tudi okvirov, znotraj katerih lahko delujemo – tj. pravne svobode. 

Ta dihotomija postavi izhodiščni problem v nekoliko drugačno luč: ključno vprašanje postane, kako lahko ljudje sami določajo lastna življenjska pravila in pravne norme. Tako bi moralo biti formulirano vprašanje s pozicije poglabljanja demokracije. Ključno vprašanje v tem kontekstu torej ni, kaj lahko naredimo in česa ne smemo narediti, temveč kako lahko sami vplivamo na pravne norme, ki določajo, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Gre za vprašanje, ki v središče postavi demokracijo, in ne pravo onkraj demokratične politike. Politična svoboda, ki je vezana na demokracijo, je nadrejena pravu. 

Zagotavljanje pravne države ali vladavine prava je predvsem proceduralno vprašanje, ne vsebinsko. Še manj pa je uveljavljanje pravnih norm že enako demokraciji. To je razvidno tudi danes, ko je sodelovanje ljudi v oblikovanju pravnih norm zaželeno na deklarativni ravni, v praksi pa je ljudstvo odrinjeno od političnega odločanja. Pravna svoboda je povsem nadrejena politični.

Demokratična politika kot afirmacija svobode v 21. stoletju

Morali bi reformulirati izhodiščni problem in se začeti spraševati, kdo in zakaj sprejema določene zakone in vsebine, ki ne delujejo ter omogočajo neenakosti in veliko pravnih lukenj. Korupcija sistema obstaja ravno zato, ker si najmočnejši pravo krojijo po lastni meri. Pravne norme se oblikujejo daleč od množične politike, bodisi v tehnokratsko-birokratskih centrih bodisi v lobističnih pogajanjih.

Izrivanje vprašanja demokracije iz problematike pravne države ali vladavine prava je simptom dedemokratizacije ter depolitizacije prava in družbe v času neoliberalizma. Obstaja politični sistem, ki širi moč elit, te pa za to uporabljajo ravno pravo. Demokracija je danes reducirana na predstavniško oblast ter lobistično-tehnokratsko pisanje zakonov in vladanje. Gre za depolitizacijo prava. To pa najbolj ustreza ravno tistim, ki jih je strah ljudstva in množične demokratične politike. 

Zato ni vprašanje, ali potrebujemo več ali manj prava – ključni sta vsebina pravnih norm in možnost ljudstva, da določa lastne zakone. Nove prakse demokracije, ki bodo v veliki meri odprle prostor za uveljavljanje politične svobode in redefinicijo pravne svobode – predvsem na področju razdelitve bogastva in lastninskih pravic – so tudi način širitve in poglabljanja demokracije. Problem namreč ni pravo samo, temveč vsebina pravnih norm. Afirmacija demokratične politike, v središču katere ne bo legalizem ali moralnost, še manj pa zaščita kapitala in poglabljanje trga, temelji na širitvi možnosti ljudstva, da sprejema in vsebinsko določa pravne norme ter lastne pogoje bivanja.