Deževni vrtovi in druge zelene rešitve: z naravo proti poplavam

Strokovnjaki se že dlje časa ukvarjajo z vprašanjem, kako lahko prilagodimo naša mesta in se bolje pripravimo na podnebne ekstreme. Iz inženirskega vidika znamo sprojektirati že veliko tipov modro-zelene infrastrukture. Zatika pa se pri njenem načrtovanju in umeščanju v prostor v zgodnejših fazah projektov, ko je zanje potrebno rezervirati prostor in celovito obravnavati padavinsko vodo na širšem prispevnem območju, pojasni Matej Radinja, asistent in raziskovalec na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.

V Ljubljani tako trenutno potekata dva pilotna primera modro-zelene infrastrukture: zadrževalno-ponikovalno polje pri bazenu Tivoli in deževna vrtova pri Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, ki sta ravno pri koncu gradnje.

"Ukrepa se razlikujeta v osnovnem namenu oz. primarni funkciji, oba pa naslavljata padavinski odtok iz prispevnih površin (parkirišča in strehe). Glavni namen zadrževalno-ponikovalnega polja v Tivoliju je obvladovanje količine padavinskega odtoka, namen deževnih vrtov pri Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo pa je čiščenje in zadrževanje padavinskega odtoka," pove naš sogovornik.

Kot primer modro-zelene infrastrukture navede deževne vrtove, sonaravne decentralizirane sisteme, namenjene upravljanju s padavinskimi vodami v mestih, ki hkrati opravljajo širok nabor ekosistemskih storitev, kot sta evaporativno hlajenje in povečanje biodiverzitete. Njihova osnovna paradigma je upravljanje s padavinsko vodo na mestih in krepitev procesov, ki so značilni za naravni vodni krog (zadrževanje, evaporacija, infiltracija). V tem delu se njihova implementacija poveže s trajnostnim urejanjem prostora.

Gre za majhne kotanje, v katere prek vtokov padavinski odtok doteka neposredno iz okoliških utrjenih površin, pojasni Radinja. "V primeru deževnih vrtov ob stavbi Fakultete za gradbeništvo in geodezijo se v en deževni vrt steka padavinska voda iz parkirišča, v drugega pa voda iz strehe. Voda se začasno zadrži v površinskem sloju deževnega vrta in se počasi infiltrira v filtrni substrat. V filtrnem substratu so posajene vlagoljubne rastline, ki prispevajo k čiščenju padavinske vode prek privzema v rastlinsko biomaso, filtracije in stabilizacije onesnaževal v sferi korenin ter ustvarjajo ugodno okolje za rast mikroorganizmov, ki so pomembni nosilci čiščenja. Nato voda prehaja v drenažni sloj, od koder se očiščena voda odvaja prek drenaže v Gradaščico."

Deževni vrtovi z zadrževanjem vode izboljšujejo poplavno varnost območja, saj voda ne odteče hipoma v kanalizacijski sistem, ki je med nalivi zelo obremenjen. "Posledično zmanjšujemo tudi pogostost delovanja kanalizacijskih razbremenilnikov, ki ob nalivih razbremenjujejo neočiščeno mešanico padavinske in komunalne odpadne vode neposredno v vodotoke. Ker padavinsko vodo iz utrjenih površin, ki spira onesnaževala, v veliki meri očistimo, lahko vodo vračamo v naravni vodni krog. Poleg tega deževni vrtovi zagotavljajo evaporativno hlajenje okolice, kar je učinkovit ukrep za blaženje urbanega vročinskega otoka. Hkrati lahko deževni vrtovi s pestro zasaditvijo lokalnih rastlin pripomorejo k povečanju biodiverzitete," našteje.

Vsi ti parametri po njegovih besedah pomembno vplivajo na načrtovanje in velikost tovrstnih ureditev. "Analiza tal nam bo povedala, kakšna je prepustna sposobnost raščenega terena, kar bo narekovalo, ali lahko načrtujemo ponikovalni element ali element brez oz. z zanemarljivim ponikanjem. Če imamo dobro prepustno sposobnost tal, potem bo lahko ukrep dosti manjši, kot če je ponikanje omejeno. Tovrstne ukrepe dimenzioniramo prav na ekstremne nalive, zato je zelo pomembno, kakšna je verjetnost pojava naliva z določeno intenziteto. Slednje se razlikuje za različne kraje in podnebne tipe znotraj Slovenije. Naklon prispevnih površin pa nam vpliva na hitrost padavinskega odtoka."

Na ta način zbirajo podatke o količini vode na vtoku in iztoku iz ukrepov, s katerimi določajo njihov vpliv na vodno bilanco prispevnega območja. "Prav tako se vzorči voda na vtoku in iztoku, vzorci pa gredo nato v analizo v kemijski laboratorij, kjer se določi vsebnost onesnaževal, kot so težke kovine, mineralna olja, policiklični aromatski ogljikovodiki – značilni za površinski odtok iz cest in parkirišč."

Ti sistemi hkrati opravljajo zelo raznovrstne ekosistemske storitve. "V sodelovanju s krajinskimi arhitekti in biologi lahko poskrbimo, da so to prijetna urbana okolja, v katerih se ljudje radi zadržujejo. S primerno zasaditvijo avtohtonih rastlin, povečamo lokalno biodiverziteto in ustvarimo habitat za rastline in živali. Poleg tega voda, ki se je zadrževala v filtrnem sloju v suhem obdobju izhlapeva in ima hladilni učinek na okolico, kar je še posebej koristno v času vročinskih valov. V primeru ponikanja pa očiščena padavinska voda bogati podtalnico in s tem zagotavlja stabilno vodooskrbo," našteje.

Pa bi stoječa voda lahko povzročala težave s komarji? "Komarji so res nadloga v mestu in zato smo prav vedno soočeni s tem vprašanjem ... V pravilno načrtovanem deževnem vrtu nimamo stalne vodne površine, voda se zadrži samo nekaj 10 minut med močnejšimi nalivi, sicer pa sproti odteče v filtrni sloj."

Ena stalno poplavljenih lokacij ob nalivih je podvoz na Drenikovi v Ljubljani. Bi se s temi sistemi to težavo dalo odpraviti? "Podvozi so najnižje točke okoliškega terena, zato voda iz kanalizacijskega sistema vanje najhitreje vdre. Podvozi in kanalizacijski sistem mesta so povezani, ko ob močnejših nalivih velika količina vode hitro odteče v kanalizacijski sistem, je slednji preobremenjen, zato pride do preplavitve najnižjih delov. Edina dolgoročna in trajnostna rešitev je, da razbremenimo celoten kanalizacijski sistem, kar pomeni, da bi se reševanja problema morali lotiti sistemsko, z izločanjem padavinskih voda iz kanalizacije po celotnem prispevnem območju. V primeru podvoza na Drenikovi to pomeni, da moramo izločati padavinsko vodo na območju celotne Šiške."

Drug primer modro-zelene infrastrukture je zadrževalno-ponikovalno polje. "Gre za ukrep, katerega namen je zmanjšanje odtoka v kanalizacijo, tako iz vidika maksimalnega pretoka, kakor tudi celotnega volumna. Padavinske vode se začasno zadržijo v ukrepu, večina vode pa nato postopoma ponikne v raščen teren. Samo v primeru ekstremnih nalivov, ko bi se polje popolnoma zapolnilo z vodo, bi se del nje prelil v kanalizacijski sistem," pojasni Radinja.

Tovrstno polje je pred kratkim v parku Tivoli zgradilo JP Voka Snaga in predstavlja primer dobre prakse, katerega namen je tudi izobraževalni, tako za prebivalce, kakor za strokovno javnost. V junijskem nalivu je tudi že prvič opravilo svojo funkcijo – zadržalo in infiltriralo je ves padavinski odtok iz svojega prispevnega območja (parkirišča) ter preprečilo odtok v kanalizacijo, ki nato poplavi podvoz na Celovški cesti. 

"To polje zelo dobro opravlja svojo funkcijo, saj večina vode v zelo kratkem času ponikne v podtalje. Območje Tivolija je sicer dokaj slabo prepustno, vendar se na določenih območjih prepustnost izboljša. Očitno je polje umeščeno ravno na dobro prepustnih tleh."

Vse te ukrepe po besedah strokovnjaka lahko izvedemo povsod, kjer imamo obstoječe ali načrtovane zelene površine, ki bi jih lahko nadgradili s funkcijami upravljanja s padavinskimi vodami. Idealno je, da padavinska voda gravitacijsko doteka v ukrep – ali površinsko ali prek padavinske kanalizacije. "Poskušamo se izogniti uporabi črpalk, čeprav včasih ni druge možnosti."

Modro-zelena infrastruktura lahko na posamezni lokaciji v celoti nadomesti klasično (t. i. sivo) infrastrukturo, na nivoju mesta pa jo vidimo predvsem kot komplementarno rešitev, ki razbremenjuje obstoječo infrastrukturo ter lahko v tem smislu lepo sobivata, še pove Radinja. 

Nabor ukrepov je po njegovih besedah sicer zelo pester, od zelenih streh, ponikovalnic, deževnih vrtov, infiltracijskih kotanj, mokrih/suhih zadrževalnikov, zatravljenih jarkov, ... "Šablonskih rešitev ni, za vsako lokacijo moramo poiskati ukrep, ki ji glede na naravne in siceršnje danosti najbolj ustreza," opozori.

Bi jih torej morali načrtovati ob vseh novogradnjah, parkiriščih, cestah, javnih površinah ...? "Praviloma se lahko prav na vsaki lokaciji izvede vsaj en ukrep modro-zelene infrastrukture. Tudi zahteve upravljavcev kanalizacijskih sistemov gredo sedaj v smeri omejevanja maksimalnega odtoka iz posameznega območja urejanja v kanalizacijski sistem. Praviloma se zahteva tudi ponikanje, kjer je to možno. Investitor pa ima nato prosto pot, s kakšno tehnično rešitvijo bo zadostil pogojem."

Prepričan je, da bi morale občine vključiti več sonaravnih rešitev v prostorske načrte – tudi ob sanacijah in prenovah. "Noben poseg v urbani prostor se ne bi smel zgoditi, brez da pomislimo, kakšna je vodna bilanca območja ter kako lahko prispevamo tudi k ravnanju z vodo iz okoliških površin in ne samo iz predmetne lokacije. Podlaga za tovrstno načrtovanje bi morala biti analiza obstoječega stanja urbane odvodnje oz. upravljanja s padavinsko vodo, ki bi podala odgovore, kam in v kakšnem obsegu usmeriti investicije v modro-zeleno infrastrukturo. Smiselna bi bila tudi analiza načrtovanja zelene infrastrukture, saj jo lahko v zgodnji fazi načrtovanja spremenimo v modro-zeleno in ji s tem dodamo še funkcijo obvladovanja padavinske vode. Nato pa bi sledilo njeno umeščanje in podrobnejše načrtovanje."

Med največjimi ovirami pri uresničevanju takih rešitev v praksi Radinja omeni nepoznavanje – tako na strani investitorjev, kot tudi projektantov, saj so deževni vrtovi pri nas še vedno posebnost, v tujini pa že obstaja dolgoletna praksa njihove implementacije. "Posledično so zaenkrat tovrstni elementi slabo zastopani v zakonodaji in nimamo slovenskih standardov za načrtovanje. Začetna investicija je lahko višja kot pri klasični infrastrukturi, vendar pa bi bilo bistveno, da ekonomsko ovrednotimo tudi prej omenjene ekosistemske storitve, ki jih klasična infrastruktura ne zagotavlja," zaključi.