Sanje, da bom po desetih letih znova okusila čare materinstva, so se kaj kmalu spremenile v nočno moro. Tako svojo zgodbo o preživetju začne Maja Frangež.
"Sprva sem mislila, da je to, ko si deset let kasneje spet noseč, tudi zaradi telesa in vsega tega, ker si starejši," pripoveduje. A nato je začela dobivati modrikaste ustnice, zato so jo napotili k zdravniku.
Pri 39 letih je bila tri mesece noseča, doma pa je imela 10-letno deklico. Ko jo je zdravnik poslal na urgenco, so jo zadržali v bolnišnici v Mariboru. EKG in ultrazvok srca sta bila slaba. Sledil je niz preiskav, ki je končno pripeljal do diagnoze – pljučne hipertenzije.
"Šok, strah, negotovost, vse to mi je šlo skozi misli," se spominja Maja trenutkov, ki so ji življenje obrnili na glavo. Spremljalo jo je tudi milijon vprašanj: Kako bo njena deklica sama brez nje? Kako bo mož zmogel? Ali bo lahko donosila?
Ko je naslednji dan v Mariboru prišla zdravnica, ji je povedala, da jo bodo z rešilcem odpeljali v Ljubljano. "Rekla mi je, da s takimi pljuči ne bom preživela niti tri leta," pripoveduje Maja.
Takrat 10-letna Tineja je bila še premajhna, da bi ji lahko razložili, kako hudo je z njeno mamo. Spominja se dneva, ko je po pouku ponjo prišel oče. "Povedal mi je, da je mami v bolnici. Pa da jo greva obiskati in da naj se ne jočem, ker bo to njo še bolj prizadelo," pripoveduje.
Maja se je medtem morala soočiti tudi z najtežjo odločitvijo. "Odločila sem se, da če gre karkoli narobe, da rešijo mene, saj imam zadaj še eno hčerko," pravi.
Tineja je z očetom tri mesece vsak vikend preživela v Ljubljani. "Vem, da je bilo hudo in tudi videlo se je, da tudi njej ni bilo lahko, ne atiju in nobenemu okrog nas, niti meni," pravi Tineja. "Potem sem imela v glavi, da ne smemo vsega jemati tako resno, da moramo vsak dan uživati, ker res ne vemo, kdaj bomo zadnji dan tu."
Pljučna hipertenzija pomeni, da je krvni tlak v žilah, ki vodijo iz srca v pljuča, nenormalno povišan. Zaradi tega mora predvsem desna stran srca črpati močneje, kar jo lahko sčasoma obremeni. Majini zdravniki so bili ves čas v stiku z Dunajem, kamor naj bi jo odpeljali, če bi bila potrebna transplantacija pljuč.
Pri sedmih mesecih nosečnosti je Maja s carskim rezom rodila zdravo deklico Asjo. Novorojenčico so dali v inkubator, sama pa je dobila zdravila, ki jih prej zaradi nosečnosti ni smela jemati.
"Potem sem se začela privajati na ta zdravila, Asjo hodila previjati, gledati, se rokovati z njo, hraniti in te stvari," pripoveduje.
V porodnišnici sta bili še en mesec, nato pa sta odšli domov. Tam se je morala Maja navaditi na življenje, v katerem je njena najboljša prijateljica postala črpalka, ki pomaga pljučem, da se širijo, in zmanjšuje pritisk v njih.
"Moram biti priklopljena 24 ur na dan, vmes se lahko izklopim za tri ure. Tako da ja, sem se navadila, živim z njo, ni problem, je del mene. Ampak ja, na začetku mi je bilo naporno," priznava.
Tineja pa je danes predvsem hvaležna, da je njena mama dobro. "Vesela sem, da je mami v redu in da je boljše zdaj in da sem dobila tako super sestrico."
Maja pravi, da je danes hvaležna, da je živa in da ji je bila podarjena še ena priložnost. Starejša hčerka pa že zdaj ve, da želi svojemu življenju zaradi mamine zgodbe podariti smisel.
"Želim pomagati otrokom, hočem iti na pedagoško fakulteto, da bi pomagala ljudem, ki rabijo pomoč. In tudi to hočem postati, ker vem, da si nismo vsi enaki," pravi Tineja.
Pred osmimi leti je Maja Frangež slišala napoved, da s takšnimi pljuči morda ne bo preživela niti treh let. Danes, ob družini in dveh zdravih hčerkah, se vsako jutro zbudi z mislijo, ki je preprosta, a zanjo pomeni vse.
"Živa sem, hvaležna za to, upam, da bom še dolgo," zaključi.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.