Dijaki ne želijo postati izgubljena generacija

"Borimo se za to, da ne bomo izgubljena generacija," pravi Lars Podkrajšek, predstavnik iniciative Zahtevamo šole. 16-letnik ni le obraz iniciative, ki zahteva vrnitev v šole, je tudi povsem običajen dijak bežigrajske gimnazije. Njegova prijateljica pove, da je njen razred na gimnaziji eden redkih, v katerem dijaki zaradi stisk niso poiskali strokovne pomoči ali si celo poskušali vzeti življenja. V solzah namesto prijatelja objemaš telefon, razlaga 18-letnica z viške gimnazije. "Imela sem več teh klicev, sem bila tudi tista, ki sem klicala. Se mi zdi, da smo bili vsi na tej točki, se počutili na nuli, brez izhoda, dobivamo negativne izkušnje tako do izobraževanja kot tudi do same družbe, ne vidimo nobenega upanja," pove Maja Kalin, sicer predsednica Dijaške organizacije Slovenija. 

Število samomorov je v velikem porastu in to so zgodbe, ki se ne bi smele dogajati, doda Podkrajšek. Tudi zato bo v torek bojkot spletnih učilnic, ki so ga že podprli v društvu ravnateljev – te ure bodo opravičili. Zanimivo, točno na ta dan bi želeli na ministrstvu Simone Kustec, seveda brez nje, sestankovati z dijaki, in sicer po tem, ko so za minuli torek srečanje na ministrstvu odpovedali. Sodelovanja z dijaki osebno ali prek reprezentativnih organizacij, o katerem na Twitterju piše ministrica, ni. 

"Matura ni več test, na katerem bi lahko prikazali svoje znanje, postaja nočna mora," pravi Kalinova. "Naša generacija je že tako digitalizirana, zrastli bomo v robote, ker ne bomo več znali imeti vezi, to se bo zelo poznalo v družbi tudi naprej." In dodaja – že smo izgubili prijatelje, nekateri edine, s šolanjem na daljavo tudi dragoceno znanje, zaradi drugih ukrepov pa tudi edine možne rešitve za marsikoga, gibanje in šport.

Otroci in mladostniki so bili največje žrtve ukrepov, je v oddaji 24UR ZVEČER dejal Gregor Starc, profesor na Fakulteti za šport, ter predstavil objektivne in konkretne podatke o posledicah izolacije na celotno populacijo otrok. "Dejansko je prišlo do največjega upada njihove gibalne sposobnosti, odkar to spremljamo. V zadnjih 10 ali 11 letih je bila Slovenija edina država, v kateri se je gibalna učinkovitost otrok izboljševala, vsako leto za približno 0,8 odstotka, zdaj pa so izgubili za 20 odstotkov te gibalne sposobnosti." Gibanje je osnovni motor razvoja otrok, ki vpliva tudi na počutje in kognitivne sposobnosti, še dodaja. 

Vsega se tudi po vrnitvi v šole ne bo dalo nadoknaditi, pomembno je, da se tega zavedamo, da od otrok, ko bodo prišli nazaj v šolo, ne bomo zahtevali preveč. "Otroci, ko bodo prišli v šolo, ne bodo isti otroci, kot so bili lani. Zavedati se je treba, da je to na njih pustilo neke posledice, na nekaterih večje, na drugih manjše. Med šolanjem doma so med otroci nastale tudi velike razlike. In to bo velik izziv za šolstvo." 

Razvijajoči najstniški možgani za zdrav razvoj potrebujejo impulze, ki izhajajo iz socialnega druženja, pa izpostavi predsednik društva TOM telefon Albert Mrgole. "Mladi potrebujejo stik z vrstniki," je jasen. Ko mladi nimajo stika z "življenjskimi potrebami, jim upada smisel". Druženje je temeljna biološka potreba. Opaža več stisk med mladimi, depresije, celo samomorov.

Na Univerzitetni psihiatrični kliniki imajo dva oddelka in eno ambulanto, ki delujeta 24 ur dnevno. Statistični podatki povišanja hospitalizacij ali urgentnih ambulantnih pregledov ne kažejo, je v oddaji 24UR ZVEČER povedala vodja Intenzivne enote za otroško in mladostniško psihiatrijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana, Maja Drobnič Radobuljac. "Se je pa pokazalo, da je nekaj več anksioznih motenj in psihoz. Presenetljivo porasta depresije zaenkrat še nismo našli, tudi še nismo zaznali, da bi bilo več poskusov samomora oziroma sprejetih ali pregledanih več mladih zaradi poskusov samomora." 

Ali to pomeni, da mladostniki enostavno ne pridejo do njih, ali posledice ukrepov na mladostnike vendarle niso tako hude? Za to je več možnosti. "Mislim, da bi bili zelo pogumni, če bi rekli, da je to, kar vidimo sedaj, posledica šolanja na daljavo. V tem času sedaj se dogaja veliko različnih stvari. Poleg šolanja na daljavo imajo tudi starši drugačen način službe, nekateri so službo izgubili, nimajo več tako veliko socialnih stikov, v zraku je strah pred boleznijo, pred okužbo ... Da bi to bil samo vpliv šolanja na daljavo, težko rečemo." 

Starši morajo poskrbeti, da sami v teh negotovih časih ostanejo stabilni. "Če bodo starši poskrbeli za svoje duševno zdravje, če bodo poskrbeli za to, da svojih strahov ne prenašajo na otroke, bo tudi njihovo duševno zdravje boljše." Nekatere skrbi so samo za starše, na primer to, ali bodo cepiva dovolj učinkovita, to ni nekaj, kar bi moralo skrbeti otroka, dodaja. Morebitne stiske pa lahko prepoznamo predvsem po vedenju otroka, mladostnika, značilne so npr. nespečnost ali težave s hranjenjem.

"Veliko je družin, v katerih ni vse tako, kot bi si želeli. Veliko je staršev, ki jih skrbi in imajo malo potrpljenja, po mojem je sedaj veliko prikritega nasilja, o katerem lahko sklepamo," opozarja Mrgole. Vzdušje, v katerem živimo, mora biti tisto temeljno, ki mora biti zdravo, odrasli moramo skrbeti za prijazne in povezane medsebojne odnose, dodaja. 

Ali bo mogoče odpraviti posledice vsega, kar otroci sedaj doživljajo? "Otroci bodo iz te situacije prišli zelo različno prizadeti, pri nekaterih se posledice ne bodo poznale, pri nekaterih pa bodo tako velike, da verjetno čisto vsega ne bomo mogli odpraviti. Na to moramo biti vsi pripravljeni," pravi Drobnič Radobuljačeva. "Humanost družbe se kaže po odnosu do najšibkejših členov. Tukaj so odločilna področja, kako bomo poskrbeli za tiste, ki so najslabše izšli iz te situacije," zaključi Mrgole.