Dijakinja, ki je Kosovela postavila pod mikroskop

Manca Boh je že od nekdaj občudovala Narodno in univerzitetno knjižnico. Hram številnih literarnih del je bil zanjo kot slaščičarna za sladkosneda. Zato se je odločila, da prav tu poskusi s poletnim delom, pa četudi le z nošenjem kave zaposlenim in kopiranjem različnih spisov. Pa je tam dobila precej večje zadolžitve.

Manca, dijakinja Gimnazije Želimlje, je bila že od nekdaj knjižni molj, književnost, še posebej poezija, sta ji bili zelo blizu, ob tem pa nikoli ni skrivala tudi navdušenosti nad kemijo. "Včasih se pošalim, da sem razcepljena osebnost, imam namreč rada tako družboslovje kot naravoslovje," se je pošalila Manca ob obisku oddaje Svet na kanalu A, kjer je kot gostja Pogleda na Svet odstrla marsikatero Kosovelovo skrivnost, predvsem pa pokazala, da na mladih res sloni svet. Iz Mančine poletne prakse je namreč nastal obsežen raziskovalni projekt pod mentorstvom profesorice Eve Lajevec ter somentorstvom dr. Jane Kolar iz NUK in dr. Hend Mahgoub s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.

V raziskavi je Manca analizirala približno 50 Kosovelovih rokopisov in s pomočjo neinvazivnih kemijskih metod primerjala črnila, s katerimi je pesnik zapisoval svoje misli. Rezultati so pokazali, da pesmi različnih slogov – od impresionističnih do konstruktivističnih – najverjetneje niso nastajale strogo zaporedno, ampak vzporedno v razmeroma kratkem obdobju.

A ko Manca govori o raziskovanju, ne govori toliko o nagradah kot o priložnostih, ki jih mladi pogosto spregledajo. Teh raziskovalnih priložnosti je več, kot si mogoče mislimo. Raziskovalci so načeloma veseli ljudi, ki jih zanima njihovo področje.

Pravi, da se mnogi dijaki ne opogumijo za prvi korak, ker menijo, da niso dovolj dobri ali da jih nihče ne bo jemal resno. "Dijaku se zdi, da je težko, da kdo bi pa mene vzel, ampak se da. Naj poskusijo."

Prav njena zgodba je dokaz, da se splača. Iz dijakinje, ki jo zanimata tako književnost kot kemija, je postala mlada raziskovalka, ki sodeluje z uglednimi strokovnjaki in raziskovalnimi ustanovami. V studiu je poudarila, da mladi ne bi smeli podcenjevati svoje vrednosti in potenciala. Čeprav se jim včasih zdi, da nimajo dovolj znanja ali izkušenj, lahko prav njihova radovednost odpre vrata do izjemnih priložnosti.

Njena pot od telefonskega klica v NUK do državnega zlatega priznanja je morda najboljši dokaz, da se velike zgodbe pogosto začnejo zelo preprosto – z vprašanjem, pogumom in pripravljenostjo poskusiti.

In če bi morali njeno sporočilo strniti v en sam stavek, bi bil ta verjetno takšen: Naj poskusijo. Ker nikoli ne veš, kam te lahko pripelje radovednost. In v primeru Mance Boh jo je pripeljala vse do skrivnosti, ki jih je v svojih rokopisih skoraj stoletje skrival Srečko Kosovel.