Avtor prispevka: Vladimir Vodušek
7. aprila letos je profesor svetovne književnosti in sociologije Dimitrij Rupel dopolnil 58 let. Njegova biografija je, kot pri večini kritičnih intelektualcev, polna neprijetnih in nevarnih političnih zapletov. V zadnjem primeru nasprotovanja Zdenki Cerar se je branil s pozicijo 'brez komentarja', ko je bil na petnajstminutnem zaslišanju in zagovoru v vrhu LDS.
Prve težave s sistemom si je Rupel nakopal že na služenju vojaškega roka v jugoslovanski vojski. Kritičnost Ruplovih tekstov in nastopov se je stopnjevala, postal je disident, nato pa opozicijski politik.
Rupel ima prirojen ali priučen neverjeten politični instinkt. Po zmagi Demosa je postal prvi zunanji minister. V tem obdobju je bil deležen sumničenj zaradi domnevno dobrih odnosov z Milanom Kučanom, kar je bil verjetno tudi razlog, da ni bil zunanji minister v prvi Drnovškovi vladi, ampak je postal poslanec in župan, kasneje veleposlanik v Washingtonu. Po vrnitvi je bil zunanji minister v dveh Drnovškovih vladah, ostal je tudi v Ropovi vladi.
Na klavzuri LDS na Brdu pri Kranju je izrekel znameniti stavek. Imamo samo dve možnosti; ali se priključimo Milanu Kučanu ali Janezu Janši. Kakšen je bil predlog Dimitrija Rupla, ni treba posebej ugibati.
Rupel ima v politiki, ne glede na to, kaj naredi, velik kredit še iz osamosvojitvenih časov. Nekateri namigujejo, da ima njegova moč ozadje v dobrih odnosih z ameriško administracijo. Ob napadu na Irak je speljal podpis Vilniuške deklaracije. Afere, kot so tiste z diplomatsko akademijo, mu ne škodijo, prej nasprotno.
Da zna biti Dimitrij Rupel prav zabaven človek, govori epizoda z našim diplomatom na visokem položaju na Kitajskem, ki je zunanjemu ministru na obisku brez besed nosil kovčke, ki jih je na letališču vzel s tekočega traku.
