Direktorica Uprave za probacijo: Nihče se ne rodi kriminalec

Več kot polovica obsojencev pri nas ima izrečeno kazen, krajšo od dveh let, več kot 30 odstotkov celo krajšo od enega leta. Velik delež teh oseb bi namesto v zapor lahko poslali v probacijo. 

Gre za izvrševanje kazni in ukrepov v skupnosti, pri čemer se storilca kaznivega dejanja vključuje v družbo ter se mu nalaga izpolnitev določenih obveznosti in nalog – s ciljem, da bi ga odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj. Nad vsem tem bdi Uprava za probacijo, organ v sestavi Ministrstva za pravosodje. 

'Zapor bi moral biti ultima ratio' 

"Eden od ciljev uporabe skupnostnih sankcij je razbremenitev slovenskega zaporskega sistema. Glede na posledice, ki jih zaporna kazen pusti na posamezniku, pa je nesporno dejstvo, da bi zapor moral biti 'ultima ratio', torej zadnja možnost," pojasnjuje direktorica Danijela Mrhar Prelić. 

Kratka zaporna kazen meseca, dveh, treh ali devetih po njenih besedah pusti z vidika škodljivosti skoraj enake posledice kot zapor, ki traja dve ali tri leta. "Stigma je enaka, ostaneš brez službe, prekinejo se ti socialne vezi, vključevanje v okolje je zelo težko, v zaporih so osebe s težavami, z različnimi izkušnjami odnosov, vedenj, prepričanj, stališč ... in to na človeku pusti velike posledice," je jasna. Ko greš v zapor, ljudje opazijo, da te ni. Če si vključen v skupnostne sankcije, si doma, ljudje te videvajo, s teboj komunicirajo, zato je stigma veliko manjša. 

O tem, kako se počuti pri opravljanju družbenokoristnega dela, koliko pove o sebi in kako nanj gleda okolica, je za našo spletno stran spregovoril storilec kaznivega dejanja. Njegovo izpoved bomo objavili jutri. 

Dve uri dela nadomestita en dan v zaporu 

Delo Uprave za probacijo zajema več segmentov. Postopek poravnave in odloženega pregona nastopi takrat, ko se tožilec in storilec dogovorita, da ne bo kazenskega postopka, če storilec poravna škodo ali opravi delo v splošno korist. 

V primeru izrečene kazni do devet mesecev zapora se lahko izreče hišni zapor. Na predlog obsojenca o tem odloča sodišče, pogoj pa je obstoj osebnih ali življenjskih okoliščin, na primer, če je oseba v rednem delovnem procesu ali izobraževanju, da se to ne prekine, ali pa je njeno zdravstveno stanje takšno, da je bolje, da ostane v domačem okolju. Hišni zapor pomeni, da oseba biva na naslovu stalnega bivališča, brez dovoljenja sodišča oseba bivališča ne sme zapuščati, lahko pa so ji naložene določene naloge in obveznosti v okviru varstvenega nadzorstva. 

V primeru izrečene kazni do dveh let zapora se lahko kazen nadomesti z delom v splošno korist – dve uri dela nadomestita en dan zapora, maksimalno število ur pa je 1460. 

Med opozorilne sankcije štejemo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, ko se osebi nudi strokovno pomoč in nadzor pri izpolnjevanju obveznosti, ki jih je naložilo sodišče (na primer zdravljenje odvisnosti ali obvladovanje agresivnega vedenja). Ker obsojenci lahko na polovici prestajanja kazni zaprosijo za pogojni odpust, delo Uprave za probacijo zajema tudi načrtovanje pogojnega odpusta v sodelovanju z zavodi za prestajanje kazni zapora in nato pogojni odpust z varstvenim nadzorstvom. 

Poleg tega uprava pripravlja tudi poročila za sodišča zaradi odločitve o izbiri kazenske sankcije in varstvenega nadzorstva ter poročila za državnega tožilca za odločitev o odstopu ovadbe ali obtožnega predloga v postopek poravnavanja in pripravo sporazuma ter za odločitev o uvedbi pregona ali zapripravo navodil ter določitev nalog v primeru odložitve kazenskega pregona. 

Uprava tudi organizira, vodi in nadzoruje izvrševanje dela v splošno korist po zakonu, ki ureja prekrške. Ura je vredna 10 evrov, tako da se globo v višini najmanj 300 evrov da oddelati s 30 urami.  Vsem, ki se jim to zdi veliko, Mrhar Prelićeva odgovarja: "Praviloma je to oseba, ki nima prihodka, torej tega denarja nimamo kje vzeti. Globa pa je globa. Kaj je potem bolje – da država tega denarja sploh ne dobi ali da ima vsaj lokalna skupnost nekaj od tega?" Po zakonu lahko oseba dobi najmanj 30 in največ 400 ur dela v splošno korist, obdobje izvrševanja pa skupaj ne sme trajati več kot šest mesecev. 

Lani opravljenega pol milijona ur dela v splošno korist 

V dobrih dveh letih svojega delovanja je Uprava za probacijo obravnavala 4650 zadev. Trenutno je aktivnih 1871, okoli 55 odstotkov zadev je kazenskih, 45 pa prekrškovnih. Uprava skupaj zaposluje 61 uslužbencev na petih probacijskih enotah po Sloveniji, pri čemer jih 44 neposredno dela z osebami.

"Vse od začetka delovanja probacije opažamo konstanten trend naraščanja. Kar je pozitivno in želimo si, da trend ostane. Pogojno. Predpogoj je namreč zadostna kadrovska zasedba," pojasni Mrhar Prelićeva. Ob začetku leta 2018 je bilo namreč na upravi zaposlenih le 17 svetovalcev, ki so obravnavali skoraj 500 obsojencev, do konca leta je bilo teh že več kot 2000. Vsak od njih je imel v povprečju v obravnavi po 150 zadev, kar je bilo povsem neživljenjsko, saj so mednarodna priporočila od 20 do 40 zadev. Konec lanskega leta jim je s kadrovskimi popolnitvami uspelo priti v povprečju na 65 zadev na svetovalca. Trenutno je stanje dobro, kar se po njenih besedah odraža tudi v načinu dela. 

V probaciji je največ oseb, starih od 30 do 40 let, ki so storile kazniva dejanja na področju premoženjskih deliktov, sledijo kazniva dejanja, povezana z nasiljem v družini, nato z odvisnostjo in preprodajo drog. "V letu 2019 je bilo 37 odstotkov brezposelnih, 30 odstotkov oseb, ki so opravljale delo v splošno korist, je bilo upravičencev do socialnovarstvenih prejemkov, veliko jih prihaja iz disfunkcionalnih družin, kjer so bile institucionalne oblike dela ves čas prisotne, potem so težave z odvisnostjo od alkohola, drog, iger na srečo ..." našteva.

Kako uspešna je probacijska služba pri svojem delu z vidika povratništva, se po zgolj dobrih dveh letih delovanja še ne more videti, zgovoren pa je podatek, da so imele osebe lani naloženih skoraj pol milijona ur dela v splošno korist, skupaj pa je bilo uspešno izvršenih 92 odstotkov probacijskih nalog. S tem se Slovenija nahaja v samem evropskem vrhu, saj je delež EU od 75 odstotkov dalje. 

'Vsaka alternativa je tek na dolge proge' 

Slovenska kazenska zakonodaja je po besedah naše sogovornice sicer zelo dobra, ponekod celo boljša od razvitih evropskih držav, s katerimi se radi primerjamo. Imamo namreč zelo napredne rešitve, a jih v praksi žal premalo uporabljamo. "Mi si na primer želimo, da bi se kot način prestajanja zaporne kazni pogosteje uporabljal hišni zapor. Mislim, da potrebujemo čas, da sprejmemo malo smelejše odločitve, se pa stanje izboljšuje. To je vsekakor tek na dolge proge, vsaka alternativa je," pravi Mrhar Prelićeva. 

Bolj bi bilo po njenih besedah treba spodbujati povezovanje zaporskega okolja s skupnostjo že med prestajanjem kazni. Večina raziskav namreč kaže, da represivni, strogi, rigidni in nefleksibilni sistemi ne zmanjšujejo povratništva. "Komur se zdi, da bodo dolge kazni, ko boš obsojenca zaklenil v celico, naredile dobro, se moti. Ena najvišjih stopenj zaprtih ljudi na delež prebivalstva je med drugim v ZDA, kjer imajo tudi eno najvišjih stopenj povratništva. Sistemi, ki so najbolj odprti, kot je na primer Norveška, pa imajo okoli 20-odstotno stopnjo povratništva." Zato tudi ostro nasprotuje tezi, da je povratništvo pokazatelj učinkovitosti sistema. "Sistem je lahko podpora, motivacija, nadzor in usmerjanje, a človek je tisti, ki sprejema odločitve. In če se bo odločil, da bo storil kaznivo dejanje, ga bo storil, ne glede na vse." 

 Vedno je vprašanje tudi, zakaj je nekdo nekaj naredil. "Nihče se ne rodi kriminalec, se pa v storilce kaznivih dejanj lahko oblikujemo skozi življenje. Nekatere v to privedejo življenjske okoliščine. V slovenski družbi prevečkrat zasledimo željo in potrebo splošne javnosti, da bi bilo treba vse storilce kaznivih dejanj zapreti. A meja med tem, kdo postane storilec kaznivega dejanja, je zelo tanka. Pelješ se po cesti, zbiješ človeka, ga povoziš do smrti in v afektu, paniki, strahu pobegneš s kraja ... Zaporna kazen ti ne uide, pa verjetno zaradi tega nisi slab človek," ponazori. Vsi se lahko hitro znajdemo na drugi strani. 

Še bolj pa jo zmotijo besede, da so naši zapori kot hoteli in da obsojencem tam pravzaprav nič ne manjka.  "Vsi smo dali skozi koronavirus in prepoved gibanja. Ta je veljala iz občine v občino, pa so bili ljudje napeti in nestrpni. Zdaj bom vsakega, ki reče za zapor, kjer moraš biti med štirimi stenami, vprašala, če je to hotel. Ker ni!" 

'Tako, kot me je bilo strah na avtocesti, me ni bilo med obsojenci nikoli' 

Pri tem, da si je javnost ustvarila slabo mnenje o obsojencih, imajo pomembno vlogo mediji, ker večinoma poročajo negativne stvari, še pove. "Na Norveškem se je zgodil Breivik, 78 ljudi je umrlo, grozljivo. A v njihovih medijih se o tem ni razpravljalo, bila je novica in to je bilo to. Pri nas pa pobegneta dva zapornika, pa se o tem poroča še dva meseca. Veste, v probaciji in v slovenskih zaporih je veliko dobrih zgodb in veliko vloženega truda, pa se o tem ne govori, vsaj ne tako pogosto kot o negativnih." 

Mrhar Prelićeva sicer pravi, da v 15 letih na področju kriminalitete in penologije – 7,5 let je delala v prevzgojnem domu z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj, 5,5 let je vodila ženski zapor na Igu, zdaj pa vodi probacijsko službo – ni imela niti ene slabe izkušnje z osebami, ki so prestajale zaporno kazen. 

"Sem se pa lani peljala proti Primorski, ko me je na vrhniškem klancu začel prehitevati nek podivjani voznik. Ko sem se mu umaknila, me je napol prehitel, nato pa me je z avtom najprej hotel butniti od strani, nato me je tiščal v tovornjak na desnem pasu, potem me je prehitel in pred menoj na hitro zavrl, da sem se komaj ustavila in je vame skoraj priletel avtomobil za menoj ... Tako me je po avtocesti preganjal kakih devet kilometrov, jaz pa nisem vedela, ali bom pristala v zaščitni ograji ali me bo stisnil med dva tovornjaka, bilo je grozljivo! Tako, kot sem se takrat počutila prestrašeno, se nisem nikoli in nikdar med storilci kaznivih dejanj," zaključi.