Ali obtožbe Urške Klakočar Zupančič držijo, kaj je sploh raziskovala komisija, ki je preiskovala zgodbe staršev, ki so jim govorili, da so otroci umrli, umrlih otrok pa niso nikoli videli? So bili ti otroci morda predmet trgovine z otroki?
Med leti 1965 in 1991 naj bi na območju bivše Jugoslavije po ocenah prodali več kot 20 tisoč otrok. Alarmi so se prižgali, ker starši mrtvih otrok niso smeli videti, pri nekaterih mrliški listi obstajajo, obdukcijskih zapisnikov in informacij o truplu na patologiji ni, marsikomu tudi niso znali povedati, kje je otrok pokopan. Dragana Naumouski je svojega sina rodila v mariborski porodnišnici: "Ko sem rodila, so mi rekli, da je otrok povsem zdrav. Ko je moj mož takrat prihitel, je videl otroka. Naslednji dan pa so mi rekli, da je otrok umrl."
Svojega otroka ni videla, ne pokopala, odpustnice iz porodnišnice ni dobila, do nje se je dokopala kasneje, a dejstva niso skladala: "Na odpustnici, ki sem jo dobila pred 23 leti piše, da sem bila iz bolnišnice odpuščena po 11 dnevih, in sicer z otrokom, ki ni bil cepljen, in da mu moram do prve kontrole, ki je tega in tega datuma, dajati po 5 kapljic AD 3."
Po naporih slovenskih društev so slovenske matere naposled aprila 2024 svoj glas dobile v novoustanovljeni preiskovalni komisiji o primerih domnevno ukradenih otrok. Simona Seremet Kalanj je prepričana, da ve, kaj se je dogajalo: "Trgovina z dojenčki. Ti otroci so bili prodani nekomu, nekam, ne vemo, kam."
Mirjana Baksa je pred 24-timi leti rodila hčerko, takrat še ni vedela, da jo bo v porodni sobi zadnjič stisnila v svoj objem. "Naslednji dan so rekli, da ima trebušček napet, in da moram dati podpis za operacijo, da oni vidijo, kaj se dogaja."
Papir je v dobri veri podpisala in verjela, da deklico peljejo na kirurški blok. A takrat se je za njo izgubila vsaka sled, mami pa so rekli, da je otrok umrl. "In so rekli, vas bomo obvestili, da se boste poslovili. Ampak tega klica ni bilo."
Družina ni nikoli dobila ne dokumentov o smrti, ne trupla, čeprav je zanj prosila, mnogo let kasneje, ko je prosila za pomoč, pa na kirurgiji niso našli sledi o otroku. Podobna je zgodba Milene Mire Klemenc. Po tem ko je rodila dvojčka so ji sporočili, da je drugi umrl. Ko ga je želela videti, so jo odslavljali z besedami da obdukcija še traja, naposled je obupala. "In sem res verjela, da je umrl. A ni imel ne groba, ne ničesar, v dvomih sem vseh 39 let, kaj se je dogajalo." Patologi so ji leta kasneje potrdili, da ga nikoli niso obravnavali.
Svojega brata celo življenje išče tudi Natalija Franko. "Moji mami so ga med samim porodom vzeli, niso ji ga dali v naročje, odnesla ga je ena gospa iz porodne sobe brez razlage, potem so ji sporočili, da je bil premeščen v Ljubljano, da slabo diha."
Očetu so nato povedali, da je fant umrl pri porodu, medtem ko so mami govorili le, da je s fantom slabo in da umira. Iz porodnišnice sta odšla brez dokumentov, po pošti niso nikoli prispeli. "Starša sta dvakrat do sedaj poskušala poiskati vsaj rojstni list - prvič so ju odslovili z pretvezo, da bodo dobili po pošti, pa niso dobili, potem sta šla še enkrat poskusit, pa so jima rekli, da bi vso dokumentacijo, ki naj bi jima pripadala, morala imeti doma, če je nimata, se ju ne tiče."
Komisija, ki jo vodi SDS-ova poslanka Alenka Jeraj je svoje ugotovitve zapisala v 345 strani dolgo vmesno poročilo, ki ga državni zbor, ker so poslanci Gibanja Svoboda glasovali proti, ni potrdil, kljub podpori poslancev Socialnih Demokratov.
Predrad Baković iz SD je sicer še prej dejal: "In jaz upam, da bodo tudi te aktivnosti preiskovalne komisije stimulirale tudi sodišča in tožilstva, da bodo sami pričeli z aktivnostmi in s predlogi za preiskovanje teh zadev. Zato se mi zdi, da je prav, da se naslonijo na ugotovitve preiskovalne komisije in seveda tudi, da se nadaljuje preiskovalna komisija tudi v naslednjem mandatu."
V vmesnem poročilu je komisija sicer zaznala številne pomanjkljivosti, odstopanja in kršitve pri vodenju matičnih knjig, v zdravstvenih evidencah, postopkih pokopa in pri posvojitvah.
Gostja v studiu je bila predsednica parlamentarne komisije Alenka Jeraj.
Na vprašanje, ali je mogoče trditi, da je prihajalo do neke namerne otrojitve otrok staršem, je dejala: "Zaenkrat tega ne moremo trditi, zato tudi predlagamo, da bi pač v novem sklicu bila ponovno sestavljena komisija in bi nadaljevala delo, kjer smo mi končali, torej kjer bomo končali, ker še delamo. Ugotovili smo pa cel kup nepravilnosti, da marsikje dokumentacije sploh ni, mogoče se je izgubila glede na časovno odaljenost, ampak ne glede na vse, so tudi takrat so veljali zakoni, in bi morale stvari teči tako kot je treba, na primer vpis v rojstno matično knjigo v določenem roku, v matično knjigo umrlih ... Vse to se je zamujalo ali pa popravljalo dokumente. Nekje imamo dokumente, kjer je različen datum rojstva zapisan ali pa različen datum smrti. Pri večini primerov je pa problem ravno to, kar je bilo povedano tudi v prispevku, da niso delali obdukcije, ampak če je otrok umrl, vsakem primeru mora iti na patologijo in se mora narediti obdukcija in odzeti parafinski vzorec, da se lahko kdaj dela DNK."
"Tudi če je bolnišnica mamam rekla, da bodo oni pokopali, bi moralo biti to zavedeno, na Žalah, v Mariboru ...," poudarja. "Imamo celo primer, ko ne bi se obdukcija delala zjutraj ob devetih, ob enajstih ne bi bil pa že pokopan, kar vemo, da je praktično nemogoče."
Je možno, da bi bili ti otroci predmet trgovine? "Vemo za primere iz drugih republic bivše države, mame, ki že desetletja iščejo svoje otroke, ne verjamejo, da so mrtvi, pač po nekih lastnih občutkih pravijo, da ne morejo prižgati sveče, ker nimajo občutka, da je ta otrok mrtv. Zdaj, lahko je to, ker se niso mogli posloviti, ampak bolj verjetno pa je, da se je res nekaj nezakonitega dogajalo."
Glede očitkov Urške Klakočar Zupančič pa je pojasnila, da je bil na prošnjo družine izkopan en grob. Družina odgovore išče 43 let – in želeli so vedeti ali je v grobu res njihov otrok. "Namreč, s punčko je bilo vse v redu, torej so jo zdravili, potem pa so sporočili, da je umrla. Oče jo je obiskoval in je bilo vse v redu, res pa je bila iz Ptuja premeščena v Maribor. Potem so dobili telegram, da je punčka umrla, seveda so bili šokirani, ker jim nihče ni rekel, da lahko umre. Prav tako so dobili zaprto krsto, ki je niso smeli odpreti."
Starši so se zato, kljub temu, da je pogreb bil, obrnili na komisijo. Zdaj bodo skušali ugotoviti identiteto otroka. "Tisto, kar je posebno pri tem, ali pa čudno, je zapestnica, ki jo ta otrok imel, sicer je s podatki mame, tako kot je pravilno, vendar ima kovinsko zaponko. Takrat pa ni bilo kovinskih zaponk, bile so plastične zaponke."
Glede samega dela komisije pa je poudarila, da so delali zelo previdno, da ne bi povzročali novih travm ali krivic.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.