Kako smo pristali do grla v blatu in postali raj za okoljske kriminalce?

Odvrženo komunalno blato v Pivoli (pa tudi na drugih lokacijah) je najverjetneje delo organizirane kriminalne združbe, ki je s tem, ko je odvrgla blato v naravo, mastno zaslužila. In to zgolj za nekaj voženj. Naj se sliši še tako neverjetno, ampak v postopku zbiranja, prevoza in obdelave komunalnega blata se pretakajo milijonski zneski. Na splošno so in še bodo odpadki ena najbolj dobičkonosnih dejavnosti, saj bodo potrebe za zbiranje in obdelavo vedno večje.

Zato ni čudno, da v lastništva podjetij, ki se ukvarjajo z odpadki, vstopajo posamezniki, ki s tem področjem nimajo nobenih izkušenj, se pa zavedo, da gre za odlično investicijo v prihodnosti. Tako kot gobe po dežju nastajajo instant podjetja z zgolj peščico zaposlenimi, ki praktično čez noč pridobijo potrebne certifikate (tudi na nelegalen način) in se začnejo ukvarjati z zbiranjem in obdelavo odpadkov. Iz le nekaj tisoč evrov letnih prihodkov se njihovo poslovanje nenadoma začne meriti v milijonih. 

O smetarski hobotnici smo že pisali in verjetno še bomo, saj smo očitno globoko dregnili v kup smrdečega blata. Trenutno tistega, ki ga poskušajo sanirati na območju Pivole in je onesnažil tamkajšnji botanični vrt ter zasebni vir pitne vode in v primeru katerega so kazensko ovadbo vložili zoper šest oseb. Ostali kupi smrdečega blatu, ki ležijo na različnih koncih Slovenije, pa še čakajo na svoj inšpekcijski, mogoče celo kazenski razplet.

Ironija je, da smo pred desetletji gradili in posodabljali čistilne naprave, ker smo želeli, da bi živeli v bolj zdravem okolju, imeli čistejše reke in zaščitili svoje vire pitne vode. Takrat seveda nismo razmišljali, kam bomo z vsemi komunalnimi odpadki, ki ostanejo ob mehanskem, biološkem in kemičnem čiščenju odpadnih voda. Torej, kam s komunalnim blatom? Najbolje seveda v tujino. Zakaj bi lastni 'drek' sežigali in skladiščili doma, če ga lahko na tujem. Nihče noče imeti smeti v svojem okolju, vsi pa jih proizvajamo. Tako smo računali na sežigalnice v tujini, predvsem na Madžarskem in skoraj je bilo prelepo leta, ko smo blato izvažali naši vzhodni sosedi. Do leta 2019. Takrat je bilo blatne pravljice konec, saj so Madžari sporočili, da našega blata ne sprejemajo več. 

Preslišana opozorila in nakazane rešitve

Zbornica komunalnega gospodarstva je že poleti 2019 obvestila okoljsko ministrstvo, da se predvidevajo težave pri odstranjevanju blata iz čistilnih naprav v Sloveniji. "Ko smo takrat analizirali morebitne posledice zaustavitve Madžarske za uvoz blata iz Slovenije, smo ocenili, da bodo največ težav imeli upravljavci čistilnih naprav, ki ne bodo uspeli na javnih razpisih pridobiti odstranjevalca blata in se bo to blato kopičilo ob čistilnih napravah. Niti predstavljati si pa nismo mogli, da bodo priložnost zaznali 'okoljski kriminalci', ki bodo blato sicer od upravljavcev čistilnih naprav legalno prevzeli in ga nato nelegalno odložili v naravo. Stanje s samozadostnostjo odstranjevanja blata v Sloveniji je žal na točki iz leta 2019 – vemo, kaj je potrebno storiti, vendar še ni nekih strateških državnih usmeritev, kako k temu pristopiti," na naša vprašanja odgovarjajo na Zbornici komunalnega gospodarstva. "Glede na ravnanja z blatom v severno evropskih državah vemo, da je rešitev v monosežigu blata ter kasnejšem izločevanju fosforja iz pepela blata. Na to možnost je nakazala tudi državna sekretarka na ministrstvu za okolje vendar se čaka, da se te možnosti odstranjevanja blata zapišejo v strateške dokumente, da bodo lahko občine pristopile k realizaciji tega."

Ker teh stvari na državni ravni še nismo uredili, so tako posamezna komunalna podjetja prepuščena sama sebi. "Načeloma komunalna podjetja uspejo na razpisih najti odstranjevalce blata, vendar kot sedaj spoznavamo, se nekateri tako izbrani odstranjevalci blata v želji po čim boljšem poslovnem rezultatu poslužujejo okoljskih kriminalnih dejanj," pravijo na zbornici.

Ko smo raziskovali, kakšne možnosti in kdo vse ima ustrezna dovoljenja in certifikate za zbiranje in obdelavo odpadkov, smo pogosto zasledili, da nam ne morejo razkriti poslovnih partnerjev, saj gre za poslovno skrivnost in konkurenčno prednost posameznega odstranjevalca. Zaradi tega tudi zbornici uradne poti odstranjevanja blata niso poznane. "Neuradno pa naj bi slovensko blato končalo na Slovaškem, Hrvaškem ter del le-tega preko slovenskih bioplinaren še vedno na Madžarskem. V bioplinarni namreč blato predelajo in izločijo bioplin, nato pa digistat (energetsko izčrpan ostanek blata), izvozijo na Madžarsko. Madžarska namreč  še vedno sprejema digistat, ki je voden pod drugo klasifikacijsko številko odpadka, kot blato iz čistilnih naprav."

Glede vseh starih in novih odkritij odvrženega blata v naravi na zbornici odgovarjajo: "Skrbi nas, da je to zgolj vrh ledene gore in da je nelegalno odloženega blata v Sloveniji še več. Vendar je to stvar inšpekcijskih služb in organov pregona … Od države pričakujemo, da bodo čimprej vzpostavljeni vsi pravni pogoji, da lahko Slovenija postane samozadostna tudi na tem področju. Enak strateški pristop pričakujemo tudi za ravnanje s komunalno odpadno embalažo, za sežiganje nenevarnih komunalnih odpadkov, ki nastanejo po obdelavi komunalnih odpadkov, za predelavo nevarnih odpadkov, …. Skratka povsod tam, kjer je za državo strateškega pomena, da smo samozadostni in neodvisni od dnevno političnih procesov sosednjih držav, ki nas lahko pahnejo v brezizhodni položaj. Vsaka sodobna družba ima za posledico svojega obstoja nastanek odpadnih snovi in vsaka sodobna družba tudi sama poskrbi za to, da se te odpadne snovi na varen, okolju neškodljiv način odstranijo. Smo v Sloveniji sodobna družba?"

Kdo bo ta, ki bo presekal gordijski vozel?

V boju za svoje politične stolčke se vsi pristojni na polno otepajo te tako zelo aktualne in akutne problematike, saj so vprašanja, kot je sežigalnica odpadkov, politični pogrom. Le kdo bi imel na svojem ’dvorišču’ sežigalnico odpadkov? Le kdo bi dal glas tistemu, ki bi dovolil postavitev sežigalnice in velikih zbiralnic blata?

Pa poglejmo, kje jim je uspelo? Eno najsodobnejših in učinkovitih sežigalnic imajo v Celju. To je edina prava sežigalnica odpadkov pri nas. Občina Celje jo je zgradila za 20 milijonov evrov, od tega so bila porabljena večinoma evropska sredstva. V Anhovem imamo sosežigalnico, a tam sežigamo tuje odpadke, domače pa morajo podjetja izvažati v tujino. Ker je zanimanja za obdelavo odpadkov vedno več, objektov za obdelavo in sežig pa malo, temu primerno narašča cena te storitve na trgu.

Pa smo na točki, ki praktično kroji usodo zbiranja in obdelave odpadkov (ter posledično nas in našega okolja). Denar. Komunalna podjetja so večinoma v primežu lokalne oblasti. Župani v želji po priljubljenosti obljubljajo svojim volivcem čim cenejše storitve in od komunalnih podjetij zahtevajo nizke cene čiščenja komunalne odpadne vode. Investicije v komunalo so močno odvisne od razpisov za kohezijska sredstva, razmišljanje dolgoročno pa mnogim lokalnim veljakom ni v interesu, saj obdelujejo svoj 'trenutni vrtiček'.

Kdor je razmišljal dolgoročno, je v čistilno napravo vključil še sušilnico

Precej težko, a učinkovito pot so ubrali na Severnem Primorskem. Ko so gradili Centralno čistilno napravo Nova Gorica, ki je zasnovana za čiščenje odpadnih vod, ki se stekajo iz Mestne občine Nova Gorica, Občine Šempeter Vrtojba in Občine Miren Kostanjevica, so razmišljali dlje od zgolj enega ali dveh županskih mandatov. Zavedali so se, da ravnanje z blatom iz čistilnih naprav predstavlja kompleksno težavo že več let, zato so se odločili za sušenje blata, s čimer se maksimalno zmanjša njegova količina. Tega na ptujski čistilni napravi - in še marsikateri drugi - nimajo, zato so stroški odvoza blata veliko večji. Seveda veliko stane tudi investicija v sušilnico, a kot pravi naš sogovornik Mitja Gorjan iz Javnega podjetja vodovodi in kanalizacija Nova Gorica, se je že od vsega začetka vedelo, da se bo investicija v zgolj nekaj letih poplačala. Okvirni izračun kaže, da bi bil odvoz blata v vseh teh letih za najmanj pol milijona evrov dražji, če ne bi odvažali dehidriranega blata. Seveda pa bi bilo tudi prevozov s tovornjaki več, kar pomeni, da bi bilo več obremenjevanja okolja in škode na cestah.

Namesto 4000 ton letno izvozijo 700 ton blata

Ljubljanska, novomeška in goriška čistilna naprava imajo vse tri sušilnico odpadnega blata, zato so šle v skupni javni razpis in izbrale podjetje, ki bo skrbelo za obdelavo odpadkov. Kot pravi sogovornik, gre za precejšnje zneske (ki so vseeno bistveno nižji od tistih, ki jih ima na primer ptujska čistilna naprava z odvozom nedehidriranega blata), zato so se odločili za mednarodno podjetje, z dolgo tradicijo, izkušnjami in ugledom, ki ga ne bodo kar tako tvegali. Saubermacher tako s tovornjaki odvaža blato v Avstrijo, in sicer sežigalnico Lafarge, čeprav so sprva upali, da bodo lahko odpadke sežigali v bližnjem Anhovu. Na leto tja odpeljejo približno 700 ton dehidriranega blata. Če sušilnice ne bi imeli, bi bila ta količina okoli 4000 ton.

Kako poteka prevzem in evidentiranje?

Členi verige ravnanja z odpadki so naslednji: izvirni povzročitelj (kjer odpadek nastane), prevoznik, zbiralec, izvajalec obdelave. Lahko pa je vključen tudi trgovec z odpadki in posrednik. Posušeno blato prevzema pogodbeni zbiralec, kar se evidentira z evidenčnimi listi. Tehtanje blata poteka na lokaciji prevzemnika po vsakem prevzemu, občasno se lahko izvede kontrola pravilnosti tehtanja s strani naročnika, pojasnjuje Gorjan. Zbiralec odpadka je nato dolžan zagotoviti nadaljnje ravnanje z odpadkom skladno s predpisi o varstvu okolja, predvsem z Uredbo o odpadkih. Sledljivost mora biti zagotovljena z uporabo informacijskega sistema z evidenčnimi listi, do česar imajo dostop ministrstvo in nadzorni organi po uredbi. Izvirni povzročitelj odpadkov ima le evidenčni list, ki potrjuje prvo oddajo v celotni verigi, tj. na lokaciji čistilne naprave pooblaščenemu prevozniku oziroma zbiralcu odpadka. Tu se zanj sledljivost konča.

Centralni sistem, ki naj bi omogočal sledljivost

Ker je ob vsaki oddaji oziroma prevzemu odpadka od nastanka do izvedbe obdelave treba oddajo in prevzem zavesti z evidenčnim listom, ki se vpisuje v centralni sistem ARSO IS odpadki, imajo ministrstvo in vsi nadzorni organi dostop do celotne verige oddaj in prevzemov od izvirnega povzročitelja do zadnjega obdelovalca. To zagotavlja sledljivost. Medtem ko ima izvirni povzročitelj le dostop do podatkov, ki se nanašajo nanj (podatek o prvi oddaji odpadka).

V Sloveniji nimamo dovolj ustreznih kapacitet za obdelavo komunalnega blata (monosežigalnice, sežigalnice, sosežig), opozarja Gorjan in dodaja: "Kot smo že omenili, politika ne kaže nobenega interesa, da bi se stanje na tem področju ustrezno uredilo, kot je to v nekaterih razvitih državah, kot sta Nizozemska in Nemčija. Še tisto, kar imamo, pa se ne izkorišča za obdelavo blata, pač pa se v nekaterih izmed njih prioritetno kurijo odpadki iz tujine, kar je, glede na to, da ministrstvo izdaja okoljevarstvena dovoljenja za sosežig odpadkov v nasprotju z določbami uredbe."

Slovenska komunalna podjetja so tako odvisna od kapacitet za obdelavo blata v tujini. To pa pomeni vedno večji strošek. Obenem se uporabno gorivo, kar posušeno komunalno blato nedvomno je, v tujih, za to namenjenih obratih, uporabi za proizvodnjo električne in toplotne energije ob zanemarljivo majhnih izpustih škodljivih snovi v zrak. Učinek je tako okoljski kot tudi finančni.

Komunalna podjetja ujetniki komunalnih zdrah

Komunalna podjetja so sicer tudi v primežu občin – lastnic infrastrukture – ki zahtevajo nizke cene čiščenja komunalne odpadne vode, opozarja Gorjan. Ker nekatere občine cen, predvidenih z elaborati, ne potrdijo tudi več let, stroški pa nenehno naraščajo (npr. podražitev ravnanja z blatom za trikrat do štirikrat krat v zadnjih petih letih), se lahko komunalna podjetja znajdejo na robu propada, opozarja sogovornik. 

Odlaganje komunalnega blata v naravi je po mnenju Gorjana dejanje, za katerega bi morala biti zagrožena visoka zaporna kazen. To, kar se je zgodilo v Pivoli, Dramljah in očitno tudi v Šentjurju, pa je lahko tudi posledica tega, da pri zbiralcih blata stroški naraščajo, saj ga morajo oddati obratom za obdelavo blata v tujini, zato si jih poskušajo znižati tako, da blato pristane v okolju.