'Do konca življenja gledalec, ki se debeli na kavču, gleda in ne igra'

Hillary Friedman je pred leti izdala knjigo, ki se je ukvarjala z vzgojo otrok v tekmovalni kulturi. Opisuje metode in ugotovitve obsežne študije, ki jo je izvajala v okviru doktorske disertacije na ameriški univerzi Princeton. Toda tekmovalni duh je v zadnjih letih še kako zavel tudi na tej strani Atlantika in tudi pri nas. 

Zanimalo jo je vprašanje, zakaj mnogi starši vlagajo velike količine denarja in časa v konkurenčne, obšolske dejavnosti za svoje otroke. Sodelovali so starši otrok, ki so sodelovali v tekmovalnem šahu, plesu ali nogometu. Ti starši so porabili velike vsote denarja za prijavnine na tekmovanja, treninge in potovanja, veliko časa so preživljali tako, da so svoje otroke vozili na treninge in dogodke ter jih vzpodbujali, naj trdo delajo. V nekaterih primerih so z njimi tudi vadili – da bi otrok le bil najbolj uspešen. 

Starši: želja po zmagi je najboljša priprava na uspešno odraslo življenje

Rezultati so pokazali, da ti starši verjamejo, da je to najboljša priprava na odraslost, na uspešno odraslo življenje. Izpostavili so, da živimo v zelo konkurenčni družbi, uspeh pa je pogojen z veščinami in odnosom do dela, ki prekašajo konkurenco – torej najprej druge otroke in kasneje druge odrasle. Želeti morate zmagati, se osredotočiti na zmago in zanjo trdo delati. To pomeni tudi odrekanja na drugih področjih, a pomeni dolgoročno zmago. 

Večina teh staršev ni pričakovala (ali želela), da bodo njihovi otroci postali profesionalni šahisti, plesalci ali nogometaši. Pomembno jim je bilo, da otroci razvijejo željo po zmagi. Tako bodo želeli zmagovati tudi v šoli, to jim bo koristilo pri vpisu na fakulteto, pomagalo jim bo do dobre službe, napredovanja. Friedmanova je to poimenovala vlaganje v otroški kapital, za starše naj bi bila to naložba, povzema Psychology Today. 

Da bi otroke še vzpodbudili k tekmovalnosti, so jih ob uspehu nagradili še z dodatno nagrado. Tako je denimo otrok ob trofeji dobil še izlet v Disneyland. Nekateri so tudi podkupovali svoje otroke, da so se ti sploh odpravili na trening ali da so vadili še bolj. 

Pa izkupiček takšnega pristopa?

Ne glede na to, ali so to počeli namerno ali ne, starši niso samo okrepili želje po zmagi, ampak so otroke tudi naučili, da so materialne nagrade bolj dragocene od lastnih interesov.

Otroci: raje sodelujejo kot tekmujejo, so naravni učenci, pretirano angažirani odrasli pa vse to zadušijo

Otroci teh staršev so v pogovorih razkrili informacije, ki so pokazale, da so bili otroci manj zainteresirani za zmago kot njihovi starši, čeprav so jim bile nagrade všeč. 

Mnogi otroci so povedali, da jim je pri tekmovanjih najbolj všeč, da se imajo priložnost spoprijateljiti z otroki, ki jih drugače ne bi srečali. 

Nekateri so celo rekli, da se počutijo slabo, če premagajo prijatelja, ker to pomeni, da je prijatelj izgubil. 

Za razliko od staršev so otroci redko govorili o sami dejavnosti. V nasprotju z otroki pa nihče od staršev ni omenil, da bi svoje otroke na dejavnosti pošiljal zato, da bi tkali prijateljstva. 

Dr. Peter Gray, psiholog, profesor in avtor, meni, da takšen pristop posega v otroško naravo in bistvo otroške igre: Več sto ur sem opazoval, kako se otroci igrajo. Opazil sem, da se otroci, ki se igrajo naravno, brez nadzora ali intervencije odraslih, redko igrajo tekmovalno. Tudi ko igrajo domnevno tekmovalno igro, jih običajno veliko bolj zanimajo prijateljevanje in zabava ter poskrbijo, da se njihovi soigralci zabavajo. Pogosto se sploh ne držijo rezultatov.

Prava igra,  torej igra, ki jo sprožijo in režirajo sami otroci, zahteva sodelovanje in jo lahko konkurenca uniči. Konkurenca uničuje zabavo, vsaj za tistega, ki izgublja, in ko ni zabavno, ne igra več. Najbolj temeljna svoboda v igri je svoboda nehanja in to je sila, ki vodi igralce k sodelovanju. Če se želite še naprej igrati, morate svoje soigralce osrečiti. Otroci to vedo, če pozabijo, pa jih soigralci opomnijo, nadaljuje strokovnjak za Psychology Today. 

Seveda otroci včasih tudi tekmujejo, dodaja. Običajno se to dogaja, ko so si precej podobni in je takšno tekmovanje način testiranja. Takšna konkurenca je zdrava, še posebej, če gre bolj za to, da je posameznik uspešen v primerjavi s svojimi preteklimi uspehi, kot da premaga drugega: In ne želim idealizirati otroške igre – otroci se včasih jezijo, celo borijo, ustrahujejo. Niso vedno prijetni, tako kot odrasli niso vedno prijazni. Toda pomemben del odraščanja je tudi učenje, kako se spoprijeti z vsem tem, ne da bi se vmešale odrasle avtoritete.

Še posebej, ker so odrasli tisti, ki otrokom praviloma vsiljujejo tekmovalnost. Na žalost, ko odrasli prevzamemo otrokove dejavnosti, kar v današnjem svetu radi počnemo, dejavnosti spremenimo v tekmovanja. To redno počnemo tudi z rekreativnimi dejavnostmi kot sta ples ali nogomet. Dejavnost spremenimo iz nečesa, kar je narejeno za zabavo, ustvarjalnost in druženje, v bitko za materialne nagrade in pohvale.

Posledice: do konca življenja gledalec, ki se debeli na kavču, gleda in ne igra

Učinek pa je nasproten, kot bi želeli starši, ki za te dejavnosti porabijo kupe denarja, svari Gray.Večina otrok te dejavnosti opusti, preden pridejo do odraslosti. Notranje veselje je bilo odstranjeno iz dejavnosti. Če niste med rednimi zmagovalci, če niste deležni pohval in nagrad, se ne zabavate. In potem ste do konca življenja gledalec, ki se debeli na kavču, gleda in ne igra.

Še večjo tragedijo pa vidi zaradi prenosa tega koncepta na področje izobraževanja: Otroci so naravni učenci. Nenehno raziskujejo svet okoli sebe in sodelujejo pri teh dejavnostih. Skupaj raziskujejo in navdušeno delijo svoja odkritja. Toda v šoli, kjer so odrasli vodilni, gre za konkurenco, motiviranje z nagradami, pohvalo za zmagovalce – ter izpostavljanje pomanjkljivosti poražencev.

Kot poudarja, učenci nato šole sicer ne zapustijo, vsaj ne v obdobju, ko je to prepovedano, jih pa neha zabavati učenje. Tudi tiste, ki so uspešni, bolj kot novo znanje – motivirajo nagrade. 

Bolj odvisni od sodelovanja kot tekmovanja

Vse skupaj je posledica napačnega razumevanja koncepta družbe. Ta zelo nagnjena k tekmovalnosti, ki poganja individualizem: Prezremo pa dejstvo, da smo vsi, vsak dan odvisni od naše sposobnosti, da se dobro razumemo z drugimi in se moramo veliko bolj ukvarjati s sodelovanjem kot s poskusi konkuriranja. Ne moremo jih nenehno poskušati premagati.

Pristop pretirane konkurenčnosti, izpostavlja strokovnjak, rodi posameznike, ki so morda splezali na vrh, imajo denar, nekaj sledilcev. Pa je to dovolj? Po mojih izkušnjah so resnično uspešni ljudje tisti, ki so srečni v svoji koži, ki uživajo v svoji karieri in družini, ki so cenjeni kot prijatelji in sodelavci, ki prispevajo več, kot jemljejo. Nihče resnično ne uspe sam.

Kaj torej svetuje staršem, ki jih skrbi, da bi otroku škodovali, če ga ne vpišejo na tekmovalne dejavnosti? Naj se vaši otroci igrajo, naj sodelujejo, naj živijo življenje, ki jim ga je namenila mati narava, pa bo z njimi v odraslosti vse v redu.

Ko lovljenje uspeha rodi nizko samopodobo in težave z mentalnim zdravjem. Ali – ključna je zdrava mera

Seveda pa to ne pomeni, da so vse obšolske dejavnosti škodljive in se jim je bolje odpovedati. Le zdravo mero je treba najti, kar pa je lahko za sodobne starše ogromen izziv. 

Spodbuda je namreč odličen način za motiviranje in potrjevanje otroka ali najstnika, pretiravanje pa ob vsem že naštetem povzroči tudi stres in tesnobo. Sčasoma se lahko ti občutki razvijejo v anksiozno motnjo, težave v odnosih in celo depresijo ter drugo (samo)uničevalno vedenje. 

Otroci, ki se jih sili v zgodnji uspeh, pogosto menijo, da njihovi starši bolj cenijo njihove dosežke in odličnost – kot njih same. Paradoksalno pa je, da starševstvo, ki ga otrok dojame kot zastrašujoče, vodi v slabše rezultate, še posebej v času najstništva, kar se kaže z opustitvijo dejavnosti ali slabšimi ocenami, saj lahko to za otroka pomeni obliko upora proti strogim pravilom in nepoštenim pričakovanjem. 

Prav slednja nižajo samopodobo, veliko otrok sčasoma začuti, da nikakor ne morejo izpolniti pričakovanj svojih staršev, to pa sčasoma lahko povzroči depresijo in tesnobo.

Otroci, ki so vzgojeni z mislijo, da je najbolj pomembno biti odličen v šoli ali v drugih dejavnostih, in imajo preveč vključene starše, se pogosto težko povezujejo z drugimi tudi zato, ker niso imeli prave možnosti, da bi razvijali starosti primerne pogovore in interakcije. Lahko so tudi pretirano kritični do drugih – kot so starši do njih – kar še zmanjša njihovo zmožnost vključevanja v socialno okolje, saj drugi mladostniki večinoma ne želijo, da se tako strogo presoja njihova dejanja. 

Takšni otroci tudi kasneje od sebe pogosto pričakujejo ne le veliko, ampak preveč, če so bili v otroški dobi uspešni in so na uspehe vezali svojo osebnost in samopodobo, se nato tudi težko soočijo z neizogibnimi spodrsljaji v življenju oziroma z dosežki, ki ne ustrezajo njihovim pričakovanjem, kar lahko znova vodi v tesnobo in depresijo. 

Pogovarjajte se z otrokom o njegovih interesih, ne živite skozi otroka

Kako se spremeniti, če ugotovite, da ste starš, ki želi otroku privzgojiti preveč tekmovalnosti, starš, ki preveč pritiska? Strokovnjaki so si jasni – težko se je spremeniti. Se je pa treba bolj zavedati, da je ravnovesje ključno. Ne prenehajte popolnoma spodbujati svojega otroka, da uresniči svoj potencial. 

Vendar pa se z njim vseskozi pogovarjajte. Pomembno je, da veste, kaj misli, kaj čuti, kaj njega poganja in osrečuje. Pogovorite se tudi z učitelji, svetovalci ali izvajalci aktivnosti o tem, ali so aktivnosti za otroka primerne, ali so morda pretežke. 

Prav tako pa ob vključevanju v aktivnosti dajte prednost druženju, rezultati in trofeje naj ne bodo cilj, še posebej pa naj ne bodo edini vir pohvale ali povod za dodatne nagrade. 

Budno tudi spremljajte, kaj so vrednote izvajalca aktivnosti. Pomembno je namreč poudarjanje sodelovanja, ekipnega duha, zasledovanja osebnih ciljev, ne brezglavo lovljenje lovorik. 

Spoznajte sebe, da otrok ne bo vse življenje polnil jame brez dna 

Da bo zmožen uvida širše slike, pa mora takšen starš razmisliti tudi o lastnih vzgibih, ki ga vodijo pri vzgoji otroka. Komu je poudarjanje konkurenčnosti resnično namenjeno? Otroku ali sebi?

Terapevtka Mandy Kloppers poudarja, da se starši, ki otroka pretirano silijo v doseganje uspehov in zasledovanje ciljev, pogosto sami ne počutijo dobro v svoji koži in poskušajo živeti skozi svoje otroke: Namesto da bi svoje otroke videli kot posameznike s svojimi sanjami, nanje projicirajo svoje pogosto strupene in izkrivljene ambicije.

Pri svojem delu pa srečuje ljudi, ki so odraščali v takšnih okoliščinah. Ljudi, ki jih je v otroštvu motiviral zunanji vir – (ne)odobravanje njihovih staršev nad njihovimi dosežki: Kot odrasli so neizpolnjeni in se nikoli ne počutijo dovolj dobre. Neusmiljeno si prizadevajo, vendar se nikoli ne počutijo srečne. Nikoli niso čutili, da imajo odobravanje svojih staršev, zato se nenehno trudijo zapolniti jamo brez dna.

Zaradi starševstva, ki so ga bili deležni, imajo izkrivljene poglede in ideje in kaj prinaša srečo: Verjamejo, da morajo biti kapetan ekipe, ki zasluži ogromne vsote denarja, vendar tudi ko/če to dobijo, ne čutijo izpolnjenosti. Zakaj? Ker imajo napačno predstavo o tem, kaj jim bo prineslo srečo. Njihove strasti in prirojene želje so bile popolnoma odstranjene in postali so lutka, ki poskuša ugajati svojim staršem.

Na drugi strani pa so starši, ki otroke podpirajo in spodbujajo svoje otroke, vendar ne pretiravajo. Otrokom puščajo veliko prostega prostora, da razvijejo svoje ideje in značaj, ne da bi jih spreminjali v kopijo sebe ali svoje vizije otroka. Kloppersova starše opozarja, da otroci na svetu niso zato, da izpolnijo neuresničene želje staršev. 

Izpostavlja, da je potrebno pri otroku graditi njegov bistveni jaz, ne pa njihov socialno pogojeni jaz. In že mogoče, da starš želi vrhunskega športnika, vrhunskega znanstvenika, morda zvezdnika. Toda ali je morda otrok po naravi tih? Ima raje naravo kot nogometno igrišče? Spoštujte jih takšne, kot so. To gradi resnično samozavest, poudarja Kloppersova. In tako bodo tudi v življenju uspešni, četudi na svoj način.