Slovenija

Sin, ki je počasi izgubljal mamo in ji ni uspel pomagati

Ljubljana, 24. 02. 2024 13.57 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Urša Zupan
Komentarji
34

Veliko prezgodaj je izgubil preveč ljubljenih oseb. Svoje izkušnje odraščanja z mamo, ki se je borila z rakom, odvisnostjo od cigaret in alkohola ter depresijo, je prelil na papir in tako uresničil svoje otroške sanje. "Ko sem dobil knjigo v tiskanem izvodu, sem hitro stekel do očeta v bližnjo kavarno. Jaz sem mu dal svoj knjižni prvenec, on pa meni izvide pregleda, kjer so ugotovili, da ima pljučnega raka. Res ne vem, kakšne zgodbe piše to življenje, a sem presrečen, da je bil ob meni med pisanjem, jo prebral in videl lepo prihodnost," pripoveduje Žiga Kastelic.

Žiga Kastelic, pisec, novinar in zgodovinar, je najmlajši od štirih otrok. Ko se je rodil, je bil njegov oče star 51 let, mama pa 43. Od brata ga ločuje kar četrt stoletja, mlajši je tudi od bratove hčerke, njegove nečakinje. Razlaga družinskih vezi mu je bila v otroštvu vedno nekako naporno zabavna, pravi, so pa takšne razlike v letih hkrati pomenile, da je hitro izgubil stare starše. Oba dedka že dolgo pred rojstvom.

"V razmaku 10 let so potem sledile smrti brata, stricev, babic, izjemnih družinskih prijateljev. Zdelo se mi je, da sem vseskozi obkrožen s smrtjo, tudi razlogov ni bilo več mogoče iskati v starosti umrlih, kar na otroku in najstniku pusti določene posledice. Predvsem bratova smrt, ki je bil moj vzornik, je bila ob prehodu v srednjo šolo izredno boleča. V letu 2020 in 2022 pa sem izgubil najprej mamo in nato očeta, kjer bolečina ni opisljiva," pojasnjuje. 

Z očetom, ki je s pitjem prenehal, ko je Žiga dokončeval osnovno šolo
Z očetom, ki je s pitjem prenehal, ko je Žiga dokončeval osnovno šolo FOTO: Vanessa Tivadar

Alkoholizem

Oba njegova starša sta bila alkoholika, le da je oče s pitjem prenehal, ko je Žiga dokončeval osnovno šolo. "Seveda se najprej ne zavedaš, da je s tem kaj narobe, šele z razvijanjem miselnega procesa, družbenih vpogledov in povedanega z okolice ti kot otroku postane jasno, da je s tem nekaj narobe," pravi.

Težave so se stopnjevale z družinskimi izgubami, ki so njegova starša hudo zadele, uteho pa sta – predvsem mama – iskala v pijači. "Nikoli nista bila nasilna ali prepirljiva zaradi pijače, a se to pozna tudi marsikje. Vožnja, večerni obiski lokalov z mano, finančne težave in prenos bremena na otroka," našteva. 

Tako se je družina skupaj s centrom za socialno delo in s pomočjo Osnovne šole Nove Fužine odločila, da se mora Žiga preseliti k bratu. On je to takrat videl kot prisilen odhod od staršev, saj se mu vse skupaj ni zdelo tako hudo, njegova mama pa kot odvzem otroka. "Žal stvari ni izboljšala, ampak je padla še globlje v pijačo, ki je takrat z roko v roki že hodila z nekaj hudimi boleznimi, ki so vse skupaj še otežile." 

Mamina smrt

Sam se je pred težavami zatekal h knjigam, a ni našel nobene, ki bi mu v dani situaciji lahko pomagala. Zapisoval si je svoje spomine na izgubljene osebe in čustva, ki jih je občutil. "Enako je bilo pri odnosu z očetom in mamo, kjer sem imel veliko zapisanega do pike natančno. Ko je umrla v prvem mesecu epidemije, sem si zapisoval še vse tisto, kar mi je polnilo misli. Reciva temu nekakšen dnevnik. S strani Tomaža Gorca sem dobil priložnost, da napišem knjigo, in po pogovoru z očetom sem izbral zgodbo mame in sina, ki ljubezen ohranita kljub vsem življenjskim preprekam. Tako je nastala 'Ti, v moji krvi'."

'Ti, v moji krvi' so spomini otroka, najstnika in odraslega sina matere, ki se je borila z rakom, odvisnostjo in depresijo.
'Ti, v moji krvi' so spomini otroka, najstnika in odraslega sina matere, ki se je borila z rakom, odvisnostjo in depresijo. FOTO: Vanessa Tivadar

Pisanje mu je pomagalo pri prebolevanju mamine smrti, a Žiga v knjigi poseže tudi dlje v preteklost, za katero je mislil, da jo je že predelal. "Ta del najstništva in spominov na otroštvo je bil nekoliko bolj boleč med pisanjem, a zdaj lahko rečem, da se počutim mnogo bolje, če pogledam v preteklost."

Knjiga so spomini otroka, najstnika in odraslega sina matere, ki se je borila z rakom, odvisnostjo od cigaret in alkohola, depresijo, in trenutki, ki so pripeljali do zaključka njenega življenja. "Knjiga je ljubezen matere in otroka, ne glede na situacijo, v kateri sta se znašla skupaj ali vsak na svojem. V njej se lahko trenutki obupa in sreče berejo skozi nedolžne otroške oči in hkrati skozi oči nekoga, ki vse to razume drugače, a z isto osnovo. Bralcu in sebi odgovarjam na vprašanja o tem, kam otroke pripeljejo odločitve in težave staršev. Ali se lahko iz njih naučimo ali smo sami nagnjeni k ponovitvi teh napak?"

Kot marsikdo sem tudi jaz odrasel s pomočjo knjig in filmov, sanjal o nemogočem in padal na realna tla. Precej hitro sem ugotovil, da na koncu ostane le ljubezen do bližnjega in časa za nesmiselne reči preprosto ni. Uničijo se razmerja, družine, pogovori in življenja sama.

Očetov pljučni rak

Dokončanje knjige je bila uresničitev njegovega življenjskega cilja in otroških sanj, pravi. "Občutki so bili neverjetni. Ko sem jo dobil v tiskanem izvodu, sem hitro stekel do očeta v bližnjo kavarno. Jaz sem mu dal svoj knjižni prvenec, on pa meni izvide pregleda, kjer so ugotovili, da ima pljučnega raka. Res ne vem, kakšne zgodbe piše to življenje, a sem presrečen, da je bil ob meni med pisanjem, jo prebral in videl lepo prihodnost." 

Iz zapisov našega sogovornika je razbrati, da staršema kljub težavam z alkoholom ničesar ne zameri. "Verjetno bi lahko, marsikdo mi je že rekel, da bi bilo upravičeno, celo pravilno. V zadnjem času sem celo slišal izraz samaritan, ki se mi v mojem primeru ne zdi pravi. Moje otroštvo je imelo napake, a z ljubeznijo sem bil vzgojen v empatično, ljubečo, skrbno in radovedno osebo. Staršema sem v zadnjih letih veliko pomagal, to je bila logična odločitev. Ne vem, kako bi lahko živel sam s seboj, če ne bil ostal zvest temu, v kar verjamem."

Pogovori za projekt Mednarodni teden otrok alkoholikov in 40 dni brez alkohola so nujni za našo Slovenijo, opozarja Žiga.
Pogovori za projekt Mednarodni teden otrok alkoholikov in 40 dni brez alkohola so nujni za našo Slovenijo, opozarja Žiga. FOTO: osebni arhiv

V veliko oporo pri soočanju s težavami mu je bila punca Leja. "Ljubezen življenja, bistvo tega, v kar verjamem. Z izgubami v preteklosti in jasnim pogledom na posledice, ki jih pusti zapuščanje ljudi, sem se v življenju obdal z neverjetno čutečimi in odličnimi osebami tako znotraj družine kot v prijateljskem krogu. Vsak mi je stal ob strani na način, kot sem ga potreboval," je hvaležen. 

Pomoč 

Vsem otrokom s starši alkoholiki zato svetuje, naj najdejo nekaj, kar jim bo v oporo, in naj se ne bojijo prositi za pomoč, saj jo je mnogo ljudi pripravljenih ponuditi. "Sliši se klišejsko, da bo na koncu vse dobro, ampak s takimi izkušnjami in zgodbami, ki jih nato delimo, opravljamo pomembno delo pri gradnji boljše in bolj odprte družbe. Začne pa se pri posamezniku. Seveda so tu še institucije znotraj šole in izven nje, ki so ustvarjene prav za pomoč otrokom v stiski. V današnjem času verjamem, da je tako pomoč lažje najti kot včasih." 

Bolje se mora izkazati tudi sistem, meni, saj je po izidu knjige slišal več slabih izkušenj kot dobrih. "Tu moramo že kot družba opraviti mnogo boljše delo in prenehati videvati alkohol kot del kulture ali nekaj esencialnega za slovenski obstoj," je prepričan. Pesimistično se mu zdi tudi razmišljanje, da institucije v Sloveniji ne opravljajo svojega dela, saj je v današnjem času preprosto "lažje tržiti slabo novico kot dobro". 

"Žal se dandanes vedno vrnemo k podplačanosti in preobremenjenosti osebja, ki ne more opravljati svojega poslanstva. Sistem in družba morata pri tem z določenimi vzvodi poskrbeti za to, da se bo ponovno skrbelo za sočloveka, ne pa ga potiskati ob ograjo, ko mu gre v življenju slabo. Vsak bije svojo bitko in naša odločitev, da smo prijazni, razumevajoči in empatični, mora biti strateška in nujna. Sliši se naivno, a svet bi bil preprosto lepši, če bi se tega držali, še posebej, ko ne vemo, kaj se dogaja s to osebo. Eno vprašanje lahko pripelje zelo daleč, mogoče celo do rešitve."

Z izzivi alkoholizma se sooča ena od štirih družin v Sloveniji. Pogosto so otroci prvi, ki trpijo, in zadnji, ki prejmejo pomoč, življenje v takšni družini jim lahko povzroči dolgotrajne posledice. Potrebujejo podporo in razumevanje, da lahko znova najdejo upanje in okrevajo, opozarjajo v Društvu za pomoč otrokom alkoholikov NACOA Slovenija.

Dinozavri

Knjige in filmi so že od nekdaj pomemben del Žigovega življenja, z Jurskim parkom in animiranim filmom Dinozaver pa se je začela tudi njegova ljubezen do dinozavrov. "Seveda sem to za nekaj časa pustil ob strani, a z rojstvom male nečakinje Ele se je ta ljubezen spet vrnila in napisal sem knjigo Dežela dinozavrov, ki se dogaja v Sloveniji. Še ena izpolnitev življenjskih ciljev in potop v tisto, zaradi česar sem bil za čas pisanja spet v otroštvu."

Knjiga Dežela dinozavrov je bila še ena izpolnitev življenjskih ciljev in potop v tisto, zaradi česar je bil za čas pisanja spet v otroštvu.
Knjiga Dežela dinozavrov je bila še ena izpolnitev življenjskih ciljev in potop v tisto, zaradi česar je bil za čas pisanja spet v otroštvu. FOTO: osebni arhiv

Trenutno je tik pred izdajo svoje tretje knjige z naslovom 'Premlad, da bi umrl star', v kateri govori o izgubi, žalovanju, smrti in iskanju upanja. "Je plod premislekov in pogovorov, ki sem jih imel po izidu knjige 'Ti, v moji krvi', saj mnoge zanima, kje poiskati pomoč, kako živeti in žalovati. Če bo pomagalo eni osebi, bo odlična. Meni je že."

Ukvarja se tudi s pisanjem fantazijsko-mitološke pustolovščine na Dolenjskem, kjer prebiva, in ureja dve biografiji. Svoje poslanstvo je našel v uredniškem in novinarskem delu za portal Študent in širše. "Še z večjim veseljem, a z več truda in birokracije, pa se ukvarjam z urejanjem hiške, ki jo imava z ljubeznijo."

Pri projektu Mednarodni teden otrok alkoholikov je sodeloval z Društvom za pomoč otrokom alkoholikov NACOA Slovenija, v teh dneh poteka tudi preventivna akcija 40 dni brez alkohola. "Ti pogovori so nujni za našo Slovenijo, saj gre za pogovor o nas, naših odnosih in čustvih ter literaturi, ki je velik branik naše kulture in bitja," zaključi.

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (34)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ZIPPO
24. 02. 2024 20.11
+3
Žiga te ne poznam, vendar ti želim, da nikoli na stopiš na pot alkoholizma,ki za sabo pušča sledi mizerija in bede. Želim ti veliko veselja in navdiha pri pisanju knjig, ter uspešne izdaje. Življenje ni lahko, nikoli ni bilo, vendar je lahko vseeno lepo,če lepe in dobre trenutke vidimo in jih cenimo. Kjer je volja tam je moč. Pa srečno! 💪👍
ap100
24. 02. 2024 20.01
+6
denar od ministrstva za kulturo, malo z nvo-ji pa knjiga ki ni za prebirat, saj to doživljamo vsak dan skoraj vsi, vendar gre lepše skozi življenje kot z delom
_Heisenberg_
24. 02. 2024 18.41
+0
a je ratala trans in ima sedaj ocka?
minnaema@yahoo.com
24. 02. 2024 17.18
+6
& ko je v naši družbi (se piše in govori PREVEČ alkohola) pa tudi tobaka, če hočemo biti zelo natančni - je potrebno ugotoviti IZVOR in kako in ZAKAJ teh NEzdravih navad, ko si nekateri zavestno uničujejo svoje zdravje-NI to od danes ali včeraj dolgo časa je tako-žal
ivan z Doba
24. 02. 2024 17.16
+21
Alkoholizem staršev se vedno globoko zareže v otroške možgane. 😥
Uporabnik1573732
24. 02. 2024 16.57
+17
Kapo dol, želim mu, da v sebi vedno ohrani to ljubezen, alkohol in nasilje sta v slovenski družbi res vsidrana in alkohol je nekaj normalnega v naši družbi, pa ne bi smel biti. Koliko je še otrok in družin, ki se spopadajo s podobnimi težavami. Zato res kapo dol za moč, ljubezen in borbenost.
vvvilice
24. 02. 2024 16.52
+11
Alkoholizem je znak nizke samopodobe Slovencev. Pijejo, da se opogumijo.
DuhSaSjekirom
24. 02. 2024 16.44
+19
Alkohol je najvecje zlo. Pa vseeno ljudje recimo satanizirajo marihuano recimo. V svojih policisjkih casih sem vsakodnevno sreceval ljudi na marihuani in druge na alkoholu. Vklepal sem samo tiste na alkoholu ker tisti na marihuani so se samo smejali in objemali.
DuhSaSjekirom
24. 02. 2024 16.45
+11
Kaj hocem rect je da so nas elite od majhnega sprogramirale kaj naj sovrazino in kaj je dobro. Za svoj zasluzek. Ko malo odpres oci in zacnes razmisljat s svojo glavo bidis da je elitam cilj samo zasluzek.
METKA102
24. 02. 2024 16.41
+7
Knjigo sem prebrala enkrat in se drugic. Vredna branja. Dobro in zanimivo. Marsikdo bi jo moral prebrati, da bi videl, kaj pocne svojemu otroku. Ljubezen nikoli ne mine, a kljub temu je potrebna tudi odgovornost.
proofreader
24. 02. 2024 16.29
+5
Mnogi prebivalci Slovenije mislijo, da je človek živel skupaj z dinozavri.
Volja
24. 02. 2024 15.33
+11
Vinorodna območja so zaznamovana z družinskimi tragedijami, zlorabami, ki se vlečejo iz roda v rod bolj kot v drugih območjih. Težko se izvijejo iz te stigme, ki jih spremlja globoka prizadetost in nemoč ali pa le odsotnost volje ter samemu sebi priznanje, da je le SAM odvisen od zavednega ali nezavednega koraka lastne odločitve kam in kje stopa ter manj od tega, kaj pričakujejo drugi od njega.
Kager888
24. 02. 2024 15.26
+32
Pubecu največje spoštovanje👍
Prijazna
24. 02. 2024 15.10
-19
Sama si želim, da poizkusi tudi v petju tako kot Pirc Musar.
Sailer2
24. 02. 2024 15.08
+13
pivo na teden ali pa še to ne.
Evropa_Evropejcem
24. 02. 2024 15.07
+35
0.0 je najboljša odločitev, ki jo človek lahko naredi zase. Vrzimo vstran bergle, zlomimo okove šibkosti in postanimo spet močni!
misekmali
24. 02. 2024 14.59
+32
Ta prokleta pjača.
Fluxx
24. 02. 2024 14.52
+33
Bravo Žigi za pogum! Kot družba smo pri alkoholu zabluzili že davno. Alkoholikov je toliko kot je družin. Vsak tretji ga prekomernu cuka. Folk pa temu še ploska.
Dany75
24. 02. 2024 15.21
+21
Fluxx, tocno to...ploskajo ker mislijo da so frajerji..nekaj vec od tistih ki ne pijejo..imam sodelavca ki noben vikend ni trezen...pa se med tednom vcasih ne...iz sluzbe direkt v gostilno...zraven pa se 3 do 4 skatle cigaret....voham ga na 5 m ko pride v sluzbo,da je bil vecer pred tem nasmojen...je pa frajer,oz se pocuti velikega....star 51 let...ne vem no,kam to vodi...clovek si zapravlja zivljenje,ker nase itak nic ne da...tudi 120 kg je prevec...
miha 14
24. 02. 2024 16.00
-18
Mater si mu fouš.. Kof ga 2x,če boljše bejbe od tebe kavsa.Tip živi kvalitetno 30 let,ti pa kvantiteto 120..Glih tok da zrak na svetu mešaš. Če je to life...
funkytown
24. 02. 2024 16.04
-10
Lev07
24. 02. 2024 17.23
+9
Ja Mihi, točno tako razmišljanje je problem. Ti pa misliš, kakšen frajer si...
Rožice so zacvetele
24. 02. 2024 14.47
+6
Sočustvujem z njim, vendar nikoli ne bi bral tako depresivne knjige, ne vidim poante, da bi jo.
METKA102
24. 02. 2024 16.48
+1
Knjiga sploh ni depresivna, je le taka kot je zivljenje. Pravljic s srecnim koncem je v resnici bolj malo.
Rožice so zacvetele
24. 02. 2024 19.08
+2
Ne razumem, zakaj naj bi mene zanimala neka alkoholičarska družina in tudi ne, zakaj bi sploh koga! Žovim normalno in tudi vsi okoli mene, ki jih pozmsm. Z alkoholiki nimam stika, ker nimam niti najmanjšega interesa poslušati njihovo blejanje in pametovanje, pač moj nivo ni tako nizek, vaš pač je, ljudje smo si različni....še sreča.
funkytown
24. 02. 2024 14.30
+4
Alkohol je kxrba, ampak to ni razlog da ga ne pijemo kot žolne
Resnico ti povem
24. 02. 2024 14.17
+33
Žiga čestitam za tvojo zgodbo potem. Drugače pa zame je alkohol je največji morilec medsebojnih odnosov, družin, zakonskih parov, morilskih dejanj.Vožnja z avtomobilom čim prej na 0,0 brez izjem. In kdor se ne zna poveselit življenja in imeti zabavo brez alkohola je nekaj narobe z to osebo..... Kdaj bomo, kot družba to dojeli in spremenili!
graf
24. 02. 2024 15.02
+6
M.M.Miša
24. 02. 2024 16.11
+1
Lepo napisano se strinjam . Žigi pa kapo dol , čestitke in srečno ............
Uporabnik1573732
24. 02. 2024 16.58
-3
Bravo, pod tole se tudi jaz podpišem ♥️